Jedro

Tožnica je v omenjeni pripravljalni vlogi ponavljala svoje dejanske trditve iz tožbe in prve pripravljalne vloge, ki jih je toženka zanikala že v odgovoru na tožbo in svoji prvi pripravljalni vlogi. Istih oziroma enakih trditev oziroma vsebinsko razširjenih enakih trditev, ki jih stranka ponovi, nasprotna stranka ni dolžna ponovno obrazloženo zanikati, če njihovo prerekanje izhaja že iz njenih prejšnjih navedb (drugi odstavek 214. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana odločitev razveljavi v delu, v katerem je tožeči stranki naloženo, da plača toženi stranki v primeru zamude zakonske zamudne obresti od stroškov postopka v višini 364,73 EUR od prvega dne od preteka paricijskega roka dalje.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 4.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 dalje. Višji tožbeni zahtevek (za 9.318,43 EUR z zamudnimi obrestmi) je zavrnilo in tožnici naložilo, da toženki plača stroške pravdnega postopka v znesku 364,73 EUR.

2. Zoper takšno odločitev sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava.

3. Tožnica predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da toženka ni prerekala njenih navedb v drugi pripravljalni vlogi, zato se štejejo navedbe iz te vloge za neprerekane. Pri toženki je skozi celotni postopek zaznati sprenevedanje. Ni jasno, zakaj bi tožnica od toženke sploh zahtevala nekaj, kar ji ta ne bi bila dolžna vrniti. Sodišču prve stopnje očita napačno dokazno oceno, iz katere sodišče izvaja zaključek, da tožnica posojil ni dokazala. Toženka ni predložila nobenega dokaza, da je avto kupila sama, s kreditom in ne s tožničinim posojilom. Ne strinja se s stališčem sodišča, da dokazi niso bili dovolj individualizirani. Sodišču je predlagala, da opravi poizvedbe na PP ... in PP ... o toženkinem kaznovanju za cestni prekršek. Tožnica je toženki posodila 270,00 EUR za popravilo njenega vozila. Mehanik G. se tega, ko je bil zaslišan kot priča, ni spomnil, vendar s tem popravila še ni zanikal. Ne strinja se tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni dokazala zahtevka za vrnitev zneska glede popravila njenega vozila po računu, ki je bil predložen. Sodišče tudi ni izvedlo dokazov pri Zavarovalnici … d.d., glede okoliščine, ali je toženka padla izpite pri njej. Nemogoče je, da bi kdo drug kot toženka vzel 3.580,00 EUR tožničinega denarja v času, ko je bila v bolnišnici. Le ona je imela ključe hiše in vedela, kje je denar. Meni, da je dokazala celotni vtoževani zahtevek in ne le zahtevek za plačilo 4.100,00 EUR. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev. Iz sodbe ni razvidno, katere stroške natančno ji je sodišče priznalo in katere ne, očitno pa ji ni priznalo vseh stroškov, do katerih je upravičena. Toženki je sodišče prisodilo zakonske zamudne obresti od stroškov, ki pa jih toženka ni zahtevala.

4. Toženka predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek še za plačilo zneska 4.100.00 EUR s pripadajočimi obrestmi, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da nikoli ni zanikala, da zneska 4.100,00 EUR ni prejela. O tem je napisala tudi pisno potrdilo. Vendar pa je denar tožnici vrnila 15. 1. 2013, kar je potrdila tudi priča A. A. Od tožnice potrdila ni zahtevala, ker ji je zaupala, kar je tožnica izrabila. Sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, ko sodišče navede, da naj bi imela priča A. interes za izid te pravde. Prav tako ni mogoče slediti stališču sodišča o neskladnosti toženkine izpovedi in izpovedi priče A. Izpovedi nista neskladni oziroma si nasprotujoči, saj priča A. ni bila ves čas navzoča ob pravdnih strankah. Napačna je obrazložitev sodišča, da ni logično, da toženka po prihodu iz bolnišnice denarja ni vrnila tožnici, če je ta ostal nedotaknjen. Priča A. je navedla razloge, zakaj je bilo smiselno še malo počakati, „da se bo videlo, kako se bodo stvari odvijale naprej“.

5. Vsaka od strank je odgovorila na pritožbo nasprotne stranke in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena pritožba toženke pa je neutemeljena.

7. Neutemeljen je tožničin pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti dejstva, ki jih je navajala v svoji drugi pripravljalni vlogi, za priznana, ker toženka v omenjeni vlogi zatrjevanih dejstev ni prerekala. Z navedenim očitkom tožnica uveljavlja bistveno kršitev določbe drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po omenjeni določbi se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Tožnica je v omenjeni pripravljalni vlogi ponavljala svoje dejanske trditve iz tožbe in prve pripravljalne vloge, ki jih je toženka zanikala že v odgovoru na tožbo in svoji prvi pripravljalni vlogi. Istih oziroma enakih trditev oziroma vsebinsko razširjenih enakih trditev, ki jih stranka ponovi, nasprotna stranka ni dolžna ponovno obrazloženo zanikati, če njihovo prerekanje izhaja že iz njenih prejšnjih navedb.

8. Prav tako je neutemeljen tožničin pritožbeni očitek neizvedbe posameznih predlaganih dokazov (poizvedbe na PP ... in ...) o kaznovanju toženke za cestno prometni prekršek v letu 2012 in (poizvedbe pri Zavarovalnici d.d.) o tem, da je toženka pri njej trikrat opravljala izpite, za kar ji je tožnica posodila denar. Slednji dokazni predlog ni postavila tožnica, ampak toženka na naroku 14. 5. 2015, ko je zanikala, da naj bi ji tožnica posodila denar za večkratno opravljanje izpitov za opravo licence pri Zavarovalnici … d.d. Tožničin dokazni predlog iz njene druge pripravljalne vloge, na katero se sklicuje v pritožbi, se nanaša na poizvedbe pri omenjeni zavarovalnici glede zapleta s plačilom zavarovalnine za tožnico. O vzrokih prenehanja toženkine zaposlitve pri zavarovalnici ter o času začetka in prenehanja dela.

9. Pritožbenega očitka o neizvedbi prvo navedenega dokaza pritožbeno sodišče ne bi moglo upoštevati že zato, ker tožnica ni izpolnila svoje procesne obveznosti po prvem odstavku 286.b člena ZPP, saj trditve o navedeni kršitvi ni uveljavljala pravočasno oziroma pred zaključkom zadnjega naroka za glavno obravnavo. Ne glede na navedeno pa tudi ugotovitev resničnosti zatrjevane trditve, da je bila toženka denarno kaznovana za cestno prometni prekršek v letu 2012, glede na presojo ostalih dokazov ne bi pripeljala do zaključka, da je tožnica toženki posodila denar za plačilo cestno prometnega prekrška v znesku 250 EUR in da se ji je toženka zavezala navedeni znesek vrniti.

10. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje sloni na temeljiti, natančni in prepričljivi dokazni oceni. Ta predstavlja preizkus obstoja ali neobstoja pogojev, po katerih je neko dejstvo mogoče šteti za dokazano. Pritrditi je treba zaključku prvostopenjskega sodišča, da je tožnica uspela dokazati toženkino obveznost plačila zneska 4.100,00 EUR. Nastanek toženkine obveznosti na vrnitev zneska 4.100,00 EUR med strankama ni bil sporen. Iz toženkinega potrdila z dne 17. 10. 2012 izhaja, da ima do tožnice dolg v višini 4.100,00 EUR in da se ji ga je obvezala vrniti do 15. 1. 2013. S tožničinimi navedbami, da ji dolga do navedenega dne ni vrnila, je dokazno breme obstoja dejanske okoliščine vrnitve zneska prešlo na toženko. Toženka vrnitve navedenega zneska ni uspela dokazati. Dokazovala bi ga lahko z enakim dokaznim sredstvom, s kakršnim je bil dokazan obstoj njene obveznosti, torej s potrdilom, da je svojo obveznost izpolnila ali s svojo izpovedjo in izpovedjo prič. Toženka je ponudila zgolj slednji dokaz, vendar pa na podlagi njene izpovedi in izpovedi priče A. A., ki sta, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, neprepričljivi in neskladni, prvostopenjsko sodišče ni moglo zaključiti, da je bil navedeni znesek vrnjen. Gre za pravno odločilno dejstvo, riziko njegove nedokazanosti pa nosi toženka. Prvostopenjsko sodišče ji je zato pravilno naložilo, da mora tožnici vrniti znesek 4.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 dalje.

11. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da tožnica ni uspela izpolniti svojega dokaznega bremena, ki si ga je naložila s tožbenimi trditvami, da je toženka njena dolžnica iz posojilnega razmerja, po katerem naj bi ji dolgovala več denarnih zneskov v skupni višini 5.570,00 EUR in odškodninskega razmerja, iz katerega naj bi dolgovala odvzeta denarna sredstva v višini 3.580,00 EUR in 168,48 EUR, ker naj bi ji poškodovala avtomobil. Tožnica je s svojimi trditvami o posojilnem razmerju prevzela breme dokazovanja, da je toženki izročila zatrjevane zneske denarja in da se je toženka zavezala, da ji bo po določenem času vrnila enake zneske denarja. S trditvami o odškodninskem razmerju pa, da je bila toženka tista, ki ji je ukradla denar v zatrjevanem znesku oziroma poškodovala avtomobil. 12. Tožnica je svojo trditev, da je toženki posodila denarne zneske v skupni višini 5.570,00 EUR in da se ji jih je ta obvezala tudi vrniti, dokazovala zgolj z lastno izpovedjo, ki pa je neprepričljiva in nekonsistentna tako glede višine zneskov, ki naj bi jih posodila toženki in časa, ko naj bi ji te zneske vrnila. Sodišče je tudi pravilno poudarilo, da ni logično, da tožnica v mesecu oktobru 2000, ko naj bi zatrjevana terjatev že nastala, ob podpisu izjave toženke glede vračila zneska 4.100,00 EUR, ne bi zahtevala tudi zapisa o vračilu preostalih zatrjevanih zneskov posojil. Utemeljeno očita sodišče tožnici tudi nepredložitev njenih zapiskov v koledar, v katerega naj bi si po njeni izpovedi natančno zapisovala višino in čas danih denarnih zneskov. Tudi trditev, da ji je toženka ukradla 3.580,00 EUR, temelji zgolj na njeni izpovedi, kar je toženka prepričljivo zanikala. Tožnica tudi ni uspela dokazati toženkine poškodbe vozila, saj ni navedla niti kakšne so bile poškodbe niti kdaj naj bi ji toženka poškodovala vozilo. Hkrati pa je bilo ugotovljeno, da je bil avto popravljan vsaj štiri mesece po tem, ko ji ga je toženka že vrnila. Na podlagi takšnih rezultatov dokaznega postopka, ob uporabi načela proste presoje izvedenih dokazov in z uporabo pravil o dokaznem bremenu, ki je glede navedenih zneskov na strani tožnice, ni mogoč zaključek o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka.

13. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse tožničine v stroškovniku navedene oziroma zahtevane stroške, tudi nagrado za predpravdni postopek po tar. št. 2200 Odvetniške tarife (ZOdvT), s tem da je sodišče prve stopnje pravilno polovico zahtevanega zneska vštelo v nagrado za postopek po tar. št. 3100 (3. odstavek opombe št. 3 tretjega dela tarife). Utemeljeno pa tožeča stranka očita prvostopenjskemu sodišču, da je toženki prisodilo zakonske zamudne obresti od stroškov postopka, čeprav jih ta ni zahtevala. V tem delu je toženkin stroškovni zahtevek prekoračen, zato je bilo treba izpodbijano odločitev v navedenem delu razveljaviti (357. člen ZPP).

14. V preostalem delu je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je bilo potrebno pritožbi pravdnih strank zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

15. Tožnica je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, toženka pa je z njo v celoti propadla, zato sta dolžni obe sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP).