Jedro

ZDavP-2 določa v 2. odst. 125. čl., da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. 126. čl. v 2. odst. določa primere, ko pride do pretrganja teka zastaranja pravice do izterjave davka. V 4. odst. določa absolutni desetletni zastaralni rok glede zastaranja pravice do odmere in izterjave. Gre za drugačno ureditev, kot je ureditev zastaranja tistih obveznosti, ki izvirajo iz civilnopravnih razmerij in pritožba pravilno opozarja, da gre tam za položaj prirejenosti, ne pa podrejenosti oziroma nadrejenosti, kot v predmetnem primeru. Ni mogoča zato smiselna uporaba Obligacijskega zakonika oziroma njegovih določb, ki se nanašajo na zastaranje obresti kot stranske terjatve.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi in sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da glasi: »Ugovoru dolžnice se delno ugodi in se sklep o zavarovanju z dne 12.6.2008 delno razveljavi v I. tč. za zavarovanje upnikove denarne terjatve v znesku 19.768,42 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od glavnice v višini 5.489,09 EUR po 0,0274% obrestni meri od 23.5.2008 dalje in se v tem delu postopek ustavi tako, da se postopek zavarovanja nadaljuje zaradi zavarovanja upnikove denarne terjatve v znesku 47.047,58 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od glavnice v višini 25.938,87 EUR po 0,0274% obrestni meri od 23.5.2008 dalje, v preostalem se ugovor dolžnice zavrne.

Nadaljnji stroški upnice se odmerijo na 66,50 EUR in jih je dolžnica dolžna povrniti v 8-ih dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev.«

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru dolžnice in sklep o zavarovanju z dne 12.6.2008 delno razveljavilo v I. tč. za zavarovanje upnikove denarne terjatve v znesku 39.076,44 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od glavnice v višini 6.058,10 EUR po 0,0274% obrestni meri od 23.5.2008 dalje in v tem delu postopek ustavilo tako, da se postopek zavarovanja nadaljuje zaradi zavarovanja upnikove denarne terjatve v znesku 27.739,62 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od glavnice v višini 25.366,80 EUR po 0,0274% obrestni meri od 23.5.2008 dalje, v II. tč. pa za 22,95 EUR stroškov postopka, kot je to razvidno iz tč. I izreka ter v preostalem ugovor dolžnice zavrnilo (tč. II). V tč. III je odmerilo nadaljnje stroške upnika na 38,39 EUR.

Upnik se je zoper sklep pritožil. Meni, da je nepravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče glede zastaranja obveznosti iz naslova zapadlih obresti kot občasnih terjatev uporabi določbo 347. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa triletni zastaralni rok, kar ni pravilno. Veljavni Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 117/2006) namreč ureja zastaranje v 125. in 126. čl. ter določa petletni relativni in desetletni absolutni zastaralni rok in ne vsebuje posebnih določb glede zastaranja obresti. Ne vsebuje pa tudi določbe, da bi se glede vprašanj, ki niso drugače urejena, smiselno uporabljale določbe kakega drugega zakona. Gre za temeljni zakon na davčnem področju, značilna je podrejenost enega subjekta v razmerju do drugega, zato se sodišče ne more sklicevati na OZ, ki pa ureja druga razmerja, to je razmerje med subjekti, ki so med seboj v prirejenem položaju. Ni zato pravilno upoštevanje triletnega zastaralnega roka glede obresti, v tem delu odločitev ni pravilna, sklep naj se zato ustrezno spremeni, sicer pa sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje zadevo sodišču prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

ZDavP-2 določa v 2. odst. 125. čl., da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. 126. čl. v 2. odst. določa primere, ko pride do pretrganja teka zastaranja pravice do izterjave davka. V 4. odst. določa absolutni desetletni zastaralni rok glede zastaranja pravice do odmere in izterjave. Petletni in desetletni zastaralni rok je določal tudi prej veljavni Zakon o davčnem postopku (ZDavP-1, Ur. l. RS, št. 54/2004 in pred tem ZDavP, Ur. l. RS, št. 18/96 s spremembami). Po presoji pritožbenega sodišča ima pritožba prav, ko trdi, da je prvostopenjsko sodišče materialnopravno zmotno presodilo institut zastaranja davčnih obveznosti. Gre za drugačno ureditev, kot je ureditev zastaranja tistih obveznosti, ki izvirajo iz civilnopravnih razmerij in pritožba pravilno opozarja, da gre tam za položaj prirejenosti, ne pa podrejenosti oziroma nadrejenosti, kot v predmetnem primeru. Ni mogoča zato smiselna uporaba Obligacijskega zakonika oziroma njegovih določb, ki se nanašajo na zastaranje obresti kot stranske terjatve. Zastarale so torej le tiste obresti, ki se tičejo glavnic, glede katerih je ugotovljeno zastaranje (pod 1. 569,01 EUR, kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, pod 2. 674,45 EUR in ne več, pod 3. le v višini 5.927,29 EUR, pod 4. le obresti v skupnem znesku 3.225,06 EUR, pod 5. le v znesku 74,32 EUR, pod 7., kot že ugotovljeno 3.661,50 EUR, pod 8. le 147,69 EUR, skupno torej 14.279,32 EUR in ne kot šteje sodišče, zaradi zmotnega naziranja, da je zastaralni rok za obresti le trileten, 33.587,25 EUR). Iz razlogov sklepa sodišča prve stopnje tudi izhaja, da je ugodeno ugovoru in sklep razveljavljen glede glavnične terjatve le v višini 5.189,08 EUR (očitno pomotno prišteje sodišče še znesek 569,01 EUR glavnici, čeprav je iz razlogov jasno, da gre za zastarani znesek na račun obresti od glavnice (tč. I)). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sklep o ugovoru delno spremenilo, kot je razvidno iz izreka, s tem, da je po spremembi upnik upravičen do nagrade za sestavo predloga, kot že priznano. V ugovornem postopku je upnik uspel do višine 71%, zato mu je dolžna dolžnica povrniti višji znesek stroškov in sicer 66,50 EUR glede na priznano nagrado 99,63 EUR. Pritožbenih stroškov pa upnik ni priglasil. Pritožbeno sodišče je odločitev sprejelo na podlagi določbe 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zv. s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).