Jedro

Udeleženci so bili v dolgotrajnem denacionalizacijskem postopku ves čas v sporu z nasprotnim udeležencem, kaj predstavljajo v njegovi kupoprodajni pogodbi drugi prostori, ki so bili poleg stanovanja izvzeti iz denacionalizacije, zato je sodišče svojo odločitev pravilno kot bolj verjetno oprlo na listine. Ob tem pa se je ustrezno opredelilo tudi do mnenj sodnih izvedencev geodetov iz denacionalizacijskega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Udeleženci krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V izpodbijanem sklepu je vzpostavljena etažna lastnina na stavbi brez naslova z ID znakom 000-1233, ki stoji na parceli številka 378/3 k. o. ... I (I). Kot posamezen del stavbe so ugotovljene štiri enote, in sicer bivalni prostor v izmeri 41 m2, poslovni prostor v izmeri 37,60 m2, klet v izmeri 21 m2 in klet v izmeri 53,7 m2 (IV). V V. točki izreka je ugotovljeno, da je lastnik posameznega dela stavbe z identifikacijsko številko 000-1233-1, ki je v naravi bivalni prostor v izmeri 41 m2, A. A. Solastniki posameznega stavbe z identifikacijsko številko 000-1233-2, ki v naravi predstavlja poslovni prostor v izmeri 37,60 m2, je v solasti predlagateljev, enako tudi del stavbe z identifikacijskim znakom 000-1233-3, ki predstavlja klet v izmeri 21,4 m2, lastnik posameznega dela stavbe z ID št. 000-1233-4, ki v naravi predstavlja klet v izmeri 53,7 m2, je A. A. V VI. točki izreka je bil določen splošni skupni del stavbe, ki predstavlja zemljišče pod stavbo in na njem določen idealni delež solastnine v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe. V VII. točki je določen posebni skupni del stavbe z ID znakom 000-1233-5, ki je povezan z uporabo vsakokratnih etažnih lastnikov posameznih delov stavbe in v naravi predstavlja dve kleti, od katerih večja v izmeri 53 m2 pripada prvemu nasprotnemu udeležencu.

2. Sklep izpodbijata enajsta predlagateljica (v nadaljevanju predlagateljica) in prvi nasprotni udeleženec (v nadaljevanju nasprotni udeleženec).

3. Predlagateljica v laični pritožbi izpostavlja, da sklepa, ki se nanaša na pripadajoče zemljišče, ni prejela, da pa je po kvadraturi nesorazmerno veliko in bi ga bilo potrebno skrčiti na primerno velikost, saj bo v nasprotnem primeru oškodovana realna lastnina.

4. Nasprotni udeleženec v pritožbi izpostavlja, da je sodišče izdalo sklep, ne da bi zaključilo s prvim narokom za glavno obravnavo, prav tako tudi ni izvedlo dokaza z njegovim zaslišanjem. Zato je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 291. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče dokaznega predloga z zaslišanjem udeleženca tudi ni zavrnilo. Četudi sodišče odloča z dokaznim standardom verjetnosti, bi moralo vendarle upoštevati dokazna pravila in v primeru listin, ki zahtevajo tolmačenje, izvesti dokaz z zaslišanjem. Sodišče se je pri vprašanju verjetnosti lastninske pravice oprlo na mnenje izvedenca B. B. in C. C. iz denacionalizacijskih postopkov, ki pa ne moreta odločati, komu pripada lastninska pravica. Sklep tudi nima razlogov o obširnih pojasnilih nasprotnega udeleženca, zakaj iz zapisnika izhajajo drugačne mere kleti, kot jo je ugotovil izvedenec. Nasprotni udeleženec v pritožbenem postopku vztraja, da je s kupoprodajno pogodbo pridobil celotno klet in jo na podlagi pogodbe ves čas imel v posesti. Kot pomembno izpostavlja, da leži klet pod stanovanjem v hiši nasprotnega udeleženca, ki skupaj s stanovanjem tvori celoto in je pravzaprav ni mogoče deliti, ne da bi se močno okrnila njena uporabna vrednost. Sodišče se do pritožnikovih trditev ni opredelilo, zato mu je bila odvzeta možnost obravnavanja, dejansko stanje pa je bilo nepravilno ugotovljeno. Predlagatelji posesti na kleti nimajo in tudi ne razpolagajo s pravnim naslovom, zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in pojem večje verjetnosti.

5. Predlagatelji so odgovorili na pritožbo nasprotnega udeleženca in predlagali zavrnitev. Prav tako so ostali predlagatelji (1. do 10.) odgovorili na pritožbo enajste predlagateljice in predlagali njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi predlagateljice

7. Pritožbeni razlogi predlagateljice se nanašajo izključno na postopek določitve pripadajočega zemljišča k parcelam 378/2 in 378/3, k. o. ..., ki ga sodišče prve stopnje vodi ločeno od vzpostavitve etažne lastnine in ni predmet tega postopka.

8. Ker pritožnica vsebinsko ne graja odločitve o vzpostavitvi etažne lastnine na stavbi, pritožbeno sodišče pa ni našlo po uradni dolžnosti upoštevanih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravnem postopku (v nadaljevanju ZNP) in 3. členom Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), je njeno pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

O pritožbi nasprotnega udeleženca

9. V postopku vzpostavitve etažne lastnine sodišče opravi narok le, kadar je to po njegovem mnenju smotrno (zato ima pooblastilo v prvem odstavku 29. člena ZVEtL-1). Narok torej ni obligatoren, zato sodišče po opravljenem naroku na kraju samem ni bilo dolžno opraviti še dodatnega naroka, niti navesti razlogov, zakaj tega ni storilo. Pritožbena navedba, ki se s tem v zvezi sklicuje na kršitev iz 291. člena ZPP, kršitev pravice do neposrednosti in kršitev pravice do obravnavanja iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni utemeljena.

10. Bistvo pritožbe udeleženca je, da mu po njegovem mnenju pripada celotna klet pod njegovim stanovanjem in ne le del v izmeri 53,7 m2. 11. Postopek vzpostavitve etažne lastnine sodišče vodi po pravilih nepravdnega postopka, ki ni primeren za reševanje lastninskopravnih sporov. Zato odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev iz ZVEtL-1, razen če med udeleženci ni spora o drugačnem stanju ali če ni drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega državnega organa (18. člena ZVEtL-1). Temeljno dokazno pravilo je, da je pridobitelj posameznega dela stavbe oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe (prvi odstavek 19. člena ZVEtL-1). Zakon določa še, da v primeru, kadar bi sodišče po določbah nepravdnega postopka o predhodnem vprašanju, zaradi spornih dejstev moralo prekiniti postopek in posameznega udeleženca napotiti na pravdo, postopka ne prekine, ampak odloči v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz tega zakona. Če se ti ne nanašajo na sporna vprašanja, pa v korist tistega udeleženca, katerega pravico šteje za bolj verjetno (24. člen ZVEtL-1).

12. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vsa citirana dokazna pravila in domneve pravilno uporabilo. Iz kupoprodajne pogodbe o prodaji stanovanja z dne 5. 12. 1991, s katero je nasprotni udeleženec izkazal pridobitev lastninske pravice na stanovanju in drugih prostorih v skupni izmeri 72,01 m2, sledi, da je predmet prodaje stanovanje, ki obsega kuhinjo v izmeri 6,2 m2, sobo 18,05 m2, sobo 9,75 m2, hodnik 3,55 m2 in kopalnico 2,83 m2 in druge prostore v izmeri 31,63 m2, kar skupaj znaša površino vseh prostorov 72,01 m2. Zapisnik o ugotovitvi vrednosti stanovanja z dne 12. 12. 1991 vrednoti stanovanje v drugi etaži s površino 40,38 m2, kar ustreza kvadraturi katastrskih podatkov v izmeri 41 m2. Med udeleženci postopka bilo ni sporno, da stanovanje v izmeri 41 m2 z ID znakom 000-1233-1 pripada nasprotnemu udeležencu. Iz zapisnika o ugotovitvi vrednosti stanovanja z dne 12. 12. 1991 sledi, da ostali prostori v skupni izmeri 31,63 m2 obsegajo kletni prostor v zidanem objektu dimenzij 10 x 3,5 in 5 x 3,5 v skupni izmeri 52,5 m2. Pri tem je sodišče ustrezno upoštevalo, da so takratni predpisi o evidentiranju nepremičnin določali posebne količnike, oziroma faktorje, s katerimi se je zmanjšala kvadratura nebivalnim prostorom. Tako je predmetna klet 10 x 3,5 in 5 x 3,5 bila zmanjšana s količnikom v višini 0,5, znaša 26,25 m2, preostanek 5,38 m2, do 31,63 m2 pa predstavlja lesena drvarnica, ki ni predmet tega postopka.

13. Odločitev sodišča se tako pokaže kot pravilna, pritožba nasprotnega udeleženca pa neutemeljena. Dokazni postopek je med drugim pokazal, da so bili udeleženci v dolgotrajnem denacionalizacijskem postopku ves čas v sporu z nasprotnim udeležencem, kaj predstavljajo v njegovi kupoprodajni pogodbi drugi prostori, ki so bili poleg stanovanja izvzeti iz denacionalizacije, zato je sodišče svojo odločitev pravilno kot bolj verjetno oprlo na listine. Ob tem pa se je ustrezno opredelilo tudi do mnenj sodnih izvedencev geodetov iz denacionalizacijskega postopka ter v točki 27 in 28 navedlo razloge, zakaj pritožnik nima pravnega naslova za klet v izmeri 21,4 m2, ki je označena kot del stavbe 000-1233-3, in da je ta del zato bolj verjetno v solastnini predlagateljev.

14. ZVEtL-1 napotuje na uporabo določil nepravdnega postopka, za katerega je značilno, da sodišče dokaze izvaja brez dokaznega sklepa (tretji odstavek 26. člena ZNP), zato je neutemeljen očitek, da sodišče dokaznega predloga z zaslišanjem nasprotnega udeleženca ni zavrnilo. Prav tako ne drži, da se sodišče ni opredelilo do trditev nasprotnega udeleženca, zakaj se izmera kleti v kupoprodajni pogodbi in zapisniku o ocenjevanju vrednosti ne ujema z izmero, kot jo je napravil sodni izvedenec. Do tega se je opredelilo v 27. in 29. točki obrazložitve. Ker pa je postopek ugotavljanja spornih dejstev pri vzpostavljanju etažne lastnine izrazito poenostavljen s tem, ko sodišče samo ne razrešuje spornih lastninsko pravnih vprašanj, izpodbijani sklep ni ovira, da nasprotni udeleženec svoje pravice glede posameznega dela stavbe ne bi mogel uveljavljati v pravdnem postopku, ki je temu prvenstveno namenjen (35. člen ZVEtL-1).

15. Pritožba nasprotnega udeleženca je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1 potrdilo izpodbijani sklep.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 35. člena ZNP.