Jedro

Pritožnica ima sicer prav, da se določba 116. člena OZ o nemožnosti izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka, nanaša na nek objektiven, od pravdnih strank neodvisen razlog, ki pa ga tožeča stranka ni zatrjevala. Ne glede na navedeno pa pritožnica s temi navedbami ne more uspeti. Iz neprerekanih odločilnih dejstev je namreč razvidno, da sta bili pravdni stranki sporazumni, da tožena stranka tožeči stranki vrne prejeti znesek, ker do dogovorjene dobave vozil ni prišlo. Pravna podlaga je odpadla, ostala pa je obveznost vrnitve prejetega zneska tožene stranke tožeči stranki (tretji odstavek 190. člena OZ). S tem se pokaže, da so zmotna pritožbena izvajanja, da je tožba nesklepčna, ker nima trditev o tem, da bi tožnica toženko pozivala na izpolnitev, da bi ji odobrila dodaten primerni rok ipd. v smislu 105. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 7. 2018 dalje do plačila. Obenem je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 1.541,20 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožeči stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda zamudno sodbo, s katero tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, če so izpolnjeni pogoji iz 1. do 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP (da tožena stranka na pravilno vročeno tožbo ni obrazloženo odgovorila, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da je tožba sklepčna in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana). Zamudna sodba temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava navedbe tožeče stranke kot nesporne.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz neprerekanih navedb tožeče stranke izhajajo naslednja odločilna dejstva: - tožeča stranka je toženi stranki dne 2. 6. 2017 in 21. 6. 2017 nakazala depozit oziroma avans, vsakič po 50.000,00 EUR (v skupnem znesku 100.000,00 EUR) za vozila znamke X.; nakazilo je bilo opravljeno kot zavarovanje za bodoča naročila vozil s strani tožeče stranke, - v letu 2018 je tožeča stranka naročila pri toženi stranki več vozil znamke X.; ker pa je tožena stranka sodelovanje z dobaviteljem vozil prekinila, do dobave vozil ni prišlo, - tožeča stranka je toženo stranko pozvala k vrnitvi plačanega depozita, dne 6. 7. 2018 je tožena stranka po elektronski pošti toženi stranki (tožeči stranki) pisno potrdila, da bo depozit vrnjen v tednu kasneje, kar pa se ni zgodilo, - po pozivih tožeče stranke je tožena stranka v več obrokih vrnila skupaj 60.000,00 EUR, ostaja pa še dolg tožene stranke 40.000,00 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo oprlo na določbo prvega odstavka 116. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka, ugasne tudi obveznost druge stranke; če pa je ta že izpolnila del obveznosti, lahko zahteva vrnitev po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno. Poleg tega je sodišče uporabilo tretji odstavek 190. člena OZ, ki določa, da obveznost vrnitve nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla.

8. Pritožnica navaja, da "prekinitev" posla, na katerega se sklicuje tožeča stranka, v pravnem smislu ne pomeni ničesar. OZ pozna "odstop" od pogodbe zaradi kršitve ter "odstop" od pogodbe v smislu nekdanjega preklica kot izraza pravice do odstopa od pogodbe. V tem oziru so po mnenju pritožnice tožbene trditve vsebinsko odprte in zato nesklepčne. Posledično naj bi bila napačna tudi uporaba prvega odstavka 116. člena OZ, ki govori o tem, da postane izvršitev obveznosti ene pogodbenice dvostranske pogodbe nemogoča iz razlogov, ki so izven sfere in odgovornosti ene in druge pogodbenice.

9. Pritožnica ima sicer prav, da se določba 116. člena OZ o nemožnosti izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka, nanaša na nek objektiven, od pravdnih strank neodvisen razlog, ki pa ga tožeča stranka ni zatrjevala. Ne glede na navedeno pa pritožnica s temi navedbami ne more uspeti. Iz zgoraj navedenih neprerekanih odločilnih dejstev je namreč razvidno, da sta bili pravdni stranki sporazumni, da tožena stranka tožeči stranki vrne prejeti znesek, ker do dogovorjene dobave vozil ni prišlo. Pravna podlaga je odpadla, ostala pa je obveznost vrnitve prejetega zneska tožene stranke tožeči stranki (tretji odstavek 190. člena OZ). Navedena odločilna dejstva potrjuje tudi elektronsko sporočilo tožene stranke tožeči stranki z dne 6. 7. 2018, kjer je tožena stranka izjavila tožeči stranki, da bo slednja imela znesek pologa naslednji teden na svojem bančnem računu (priloga A10 – 11). S tem se pokaže, da so zmotna pritožbena izvajanja, da je tožba nesklepčna, ker nima trditev o tem, da bi tožnica toženko pozivala na izpolnitev, da bi ji odobrila dodaten primerni rok ipd. v smislu 105. člena OZ. Nepravilna je tudi pritožbena navedba, da pogodba o dobavi še vedno velja. Iz neprerekanih dejstev namreč izhaja, da je pogodbeno razmerje prenehalo, sicer se tožena stranka ne bi strinjala z vrnitvijo vplačanega zneska. Pritožnica tudi ne napada ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je tožeči stranki od prejetih 100.000,00 EUR že vrnila 60.000,00 EUR. Da obstaja dolg tožene stranke napram tožeči stranki še v višini 40.000,00 EUR, potrjujejo tako izjave kot tudi konkludentna ravnanja same tožene stranke. Zamudna sodba je torej materialnopravno pravilna, čeprav deloma iz drugih razlogov.

10. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano zamudno sodbo potrditi (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k odločitvi, zato tudi ona sama nosi svoje stroške za odgovor na pritožbo.