Jedro

Narava navadnega sosporništva omogoča tek in dokončanje ločenih pravd zoper posamezne navadne sospornike, kjer so le-ti toženi za celotno obveznost, vsak kot samostojni dolžnik. V primeru, ko upnik zoper enega izmed solidarnih dolžnikov doseže izvršilni naslov za celotno in samostojno izpolnitev obveznosti, s tem njegova terjatev do drugih navadnih sospornikov, glede katerih pravda še teče, ne preneha. Nevarnost, da bi tožeča stranka (na procesno dopusten način) dosegla (materialnopravno nedopustno) izvršbo zoper oba solidarna dolžnika v celoti, je mogoče preprečiti z ustreznim oblikovanjem izreka v kasnejši pravdi. Sodišče, ki v zadevi sodi pozneje, upošteva izvršilni naslov zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik (do te višine odgovarja drugi dolžnik zgolj solidarno s prvim, za morebitno obveznost nad tem zneskom pa samostojno).

Odstop od pogodbe z zaporednimi obveznostmi lahko učinkuje bodisi glede bodočih obveznosti (ex nunc) bodisi tudi glede že izpolnjenih obveznosti (ex tunc; 2. odst. 108. čl. OZ). Pri ugotavljanju te odločilne okoliščine je treba izhajati iz volje pogodbenih strank ter pomena, ki ga glede na naravo konkretne pogodbe pripisujeta vsaki posamezni zaporedni izpolnitvi in vsoti vseh njih.

Izrek

1. Pritožba se v delu, ki se nanaša na V. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje, zavrže. 2. Pritožbi se v ostalem delu ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v III., IV. in VI. tč. izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je v zadevnem postopku s sklepom združilo tožbo P 1555/2008-II z dne 15. 2. 2007 in nasprotno tožbo z dne 29. 5. 2008 (I. tč. izreka) ter dopustilo razširitev nasprotne tožbe (II. tč. izreka). S sodbo je zavrnilo tožbo tožnika za plačilo 22.279,31 EUR s pripadki (III. tč. izreka), delno pa je ugodilo nasprotni tožbi (do 9.063,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2008 do plačila; IV. tč. izreka). Presežni zahtevek iz nasprotne tožbe je zavrnilo (V. tč. izreka) in tožeči stranki naložilo 1.922,36 EUR toženčevih pravdnih stroškov z zamudno posledico (VI. tč. izreka).

(2) Zoper celotno sodbo (ne pa tudi sklep) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve njenemu tožbenemu zahtevku ter zavrnitve zahtevka iz nasprotne tožbe, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem priglaša stroške. Uvodoma meni, da so bili med postopkom izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po določbi 282. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP), saj na prvi narok za glavno obravnavo dne 12. 6. 2008 nista pristopila ne toženec ne njegov pooblaščenec. Takrat je bila novela ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), ki za tak primer predpisuje izdajo zamudne sodbe, že objavljena v Uradnem listu RS, ZPP pa ne določa, da njegov 282. čl. ne velja za takšne (prej nastale) primere. Poudarja, da je predmet njene tožbe plačilo škode, ki ji je nastala zaradi ravnanj leasingojemalca (toženca) in dobavitelja vozila, ki sta s podpisom prevzemnega zapisnika leasingodajalca (tožečo stranko) zavedla, da je po Pogodbi o finančnem leasingu št. I010087 z dne 24. 4. 2006 (v nadaljevanju: Pogodba) plačala vozilo, čeprav le-to sploh ni bilo dobavljeno. Tožeči stranki sicer določba 191. čl. ZPP dopušča, da z isto tožbo toži oba povzročitelja škode, a to ni nujno. Tožeča stranka namreč lahko zahteva povrnitev škode od vsakega povzročitelja posebej, dokler ji ni škoda v celoti poravnana. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je odškodninski zahtevek zoper toženca ugasnil, ker je tožeča stranka v drugi pravdi zoper dobavitelja dosegla sklenitev sodne poravnave. Z njo se je dobavitelj le zavezal povrniti škodo, česar (še) ni storil. Pritožnica pritrjuje ugotovitvi, da je toženec kršil določila Pogodbe, zato jo je tožeča stranka utemeljeno in pravilno razvezala. Sodišču pa očita, da ni pojasnilo, čemu naj bi se njena pogodbeno dogovorjena zahtevka za tak primer (zahtevati plačilo vseh preostalih obrokov ali razdreti pogodbo in zahtevati odškodnino) izključevala. Pri tem opozarja, da njen zahtevek temelji na določbah Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ) o poslovni odškodninski obveznosti. Nadalje graja presojo sodišča, da tožeča stranka ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, ko ni dodatno preverila bonitete dobavitelja osebnega vozila. Pri tem se sklicuje na Pogodbo, ki jo zavezuje k financiranju (in ne k spremljanju ali pregledovanju) vozila, namenjenega tožencu, slednji pa se je zavezal avtomobil prevzeti in o prevzemu obvestiti tožečo stranko. Čeprav je toženec vedel, da vozila ne bo mogel dobiti (kot je sam izpovedal, mu je to povedal S.Š), je podpisal prevzemni zapisnik ter plačal polog in dva obroka leasinga. Tako je zavedel tožečo stranko, ki je verjela, da je bilo vozilo pravilno dobavljeno. Ker slednja ni mogla vedeti, da je bilo vozilo že prodano tretji osebi, ga je plačala, s tem pa ji je nastala škoda. Toženčeva delna plačila tako predstavljajo delno plačilo omenjene škode, ki jo je povzročil, zato njegov nasprotni zahtevek (za vrnitev plačil po Pogodbi) ni utemeljen. Toženec se je poleg tega zavedal, da teh zneskov ni dolžan plačati, saj predmeta financiranja ne bo dobil, v ta plačila pa tudi ni bil prisiljen in si ni pridržal zahtevka za vračilo.

(3) Toženec v odgovoru na pritožbo nasprotuje razlogom le-te in se zavzema za njeno zavrnitev. Prav tako priglaša stroške.

(4) Pritožba je v delu, ki se nanaša na V. tč. izreka izpodbijane sodbe, nedovoljena, v ostalem delu pa je utemeljena.

(5) Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek (plačilo škode v višini še neplačanih obrokov po Pogodbi) utemeljevala na določbah OZ o odškodninski obveznosti. Trdila je, da sta jo toženec in dobavitelj avtomobila z neresničnim prikazovanjem dobave vozila zavedla v plačilo kupnine zanj. Avtomobil je bil namreč prodan tretji osebi, toženec pa je (ker mu predmet leasinga ni bil dobavljen) prenehal plačevati obveznosti po Pogodbi, zaradi česar je tožeča stranka od nje odstopila. Če sta se stranki (tožeča stranka kot pravna oseba in toženec kot fizična oseba) dogovorili, da bo vozilo prešlo v toženčevo last, če bo določen čas plačeval zakupnino, je treba uporabiti določbe Zakona o varstvu potrošnikov (Ur. l. RS, št. 20/1998, s spremembami; od tu ZVPot) o prodaji na obroke (56. čl. ZVPot v zvezi z 2. in 3. odst. 1. čl. ZVPot). Čeprav imajo leasing pogodbe med drugim tudi pravno naravo zakupne pogodbe (katere bistvena sestavina je izročitev predmeta zakupa v rabo zakupniku; 587. čl. OZ), je sodna praksa zavzela stališče, da v primeru, ko se stranki tako izrecno dogovorita, veljavnost pogodbe ni odvisna od dejstva dobave vozila leasingojemalcu (VSL sklep I Cp 3953/2006 z dne 21. 3. 2007, sodba VS RS III Ips 69/96 z dne 27. 2. 1997). Takšen dogovor je v konkretnem primeru najti v določbi 3. odst. IX. čl. splošnega dela Pogodbe, ki ga je povzelo že sodišče prve stopnje. Da omenjeni dogovor ustreza načelu vestnosti in poštenja (5. čl. OZ), izhaja iz drugih pogodbenih določil, ki varujejo toženčev položaj v razmerju z dobaviteljem (5. odst. 2. čl. ter 1. odst. VIII. čl. Pogodbe). Citirane določbe namreč na toženca prenašajo pravico do sodnega uveljavljanja zahtevkov zoper dobavitelja, ki na podlagi kupoprodajne pogodbe s slednjim sicer pripadajo tožeči stranki (1).

(6) Pritožnica se zmotno sklicuje na (sedaj že z odločbo Ustavnega sodišča RS razveljavljeno)

(2) določbo ZPP, ki je predvidevala izdajo zamudne sodbe tudi v primeru, ko na poravnalni narok oziroma na prvi narok za glavno obravnavo ne pride toženec (2. odst. 282. čl. ZPP). Stališče, da bi omenjena določba morala veljati tudi za naroke pred njeno uveljavitvijo, je zmotno. Takšno razlago onemogoča že temeljna, istočasno uveljavljena predpostavka želene posledice: da mora sodišče stranko v vabilu opozoriti na posledice izostanka z naroka (6. in 7. odst. 282. čl. ZPP). Ker ob razpisu prvega naroka za glavno obravnavo citirane določbe še niso veljale, sodišče seveda strank ni opozarjalo na tu obravnavane, takrat še neuveljavljene posledice izostanka.

(7) Pritožnica utemeljeno opozarja na nepravilne razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo njen odškodninski zahtevek. Del vtoževane škode, ki predstavlja plačano kupnino za avtomobil, je tožeča stranka izvajala iz zatrjevanega skupnega škodnega ravnanja tožene stranke in dobavitelja, od katerega je v drugi pravdi že izposlovala izvršilni naslov za znesek kupnine (sodna poravnava VIII Pg 345/2006 z dne 4. 4. 2007; B 6). Vendar neizpolnjeni izvršilni naslov zoper enega izmed navadnih sospornikov ne pomeni prenehanja terjatve zoper drugega navadnega sospornika (395. čl. OZ). Res pa je, da narava navadnega sosporništva omogoča konkretno postopanje tožeče stranke, ki očitno cilja na ločeno obsodbo dobavitelja (kar je že dosegla) in leasingojemalca, vsakega kot samostojnega dolžnika. Nevarnost, da bi tožeča stranka (na procesno dopusten način) dosegla (materialnopravno nedopustno) izvršbo zoper oba solidarna dolžnika v celoti, je mogoče preprečiti z ustreznim oblikovanjem izreka. Sodišče, ki v zadevi sodi pozneje, upošteva izvršilni naslov zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik (do te višine odgovarja drugi dolžnik zgolj solidarno s prvim, za morebitno obveznost nad tem zneskom pa samostojno; primerjaj sodbe VS RS II Ips 554/2000 z dne 22. 2. 2001, III Ips 12/98 z dne 23. 9. 1999 ter II Ips 500/2008 z dne 21. 9. 2008). Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje (predvsem glede odškodninske obveznosti oziroma narave morebitne obveznosti več dolžnikov) ostalo nerazjasnjeno, je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi, tu obravnavano odločitev sodišča prve stopnje (III. tč. izreka) razveljaviti in zadevo v istem obsegu vrniti v novo sojenje (355. čl. ZPP). Na tem mestu gre pritožnici še pritrditi, da očitki sodišča prve stopnje o njenem premalo skrbnem ravnanju niso na mestu (6. čl. OZ). Drži sicer, da mora leasingodajalec (tudi z aktivnim sodelovanjem) preprečevati tveganje, da bi dobavitelj v celoti prejel kupnino, svoje obveznosti pa ne bi (pravočasno) izpolnil. Vendar je dolžnost skrbnega ravnanja v tej smeri še bolj poudarjena pri leasingojemalcu (ki dobavitelja tudi sam izbere). Posebnega pomena pri razporeditvi obravnavane skrbnosti je dejstvo, da je dobavitelj podpisal zapisnik o prevzemu vozila. Čemu bi bila dodatna skrb oziroma celo raziskovalna dolžnost leasingodajalca tudi po tem še smiselna, iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati. Poleg napotkov, ki so vsebovani v že navedenih razlogih, morda ni odveč opozoriti tudi na pogodbeno dogovorjen izračun izpolnitvenega interesa (2. odst. XIV. čl. Pogodbe). Tak dogovor je načeloma lahko v sferi pogodbene avtonomije, katere zgornja meja pa je resnični obseg škode (ker gre za neizpolnitev denarne obveznosti, ni mogoče govoriti o pogodbeni kazni) (3).

(8) Na odstop od Pogodbe s strani tožeče stranke se je (poleg slednje) skliceval tudi toženec, ki je z nasprotno tožbo uveljavljal kondikcijski zahtevek. Odškodninski zahtevek stranke, ki pogodbo razveže, in kondikcijski zahtevek druge stranke za vrnitev izpolnjenega nista medsebojno izključujoča. Slednji namreč (v nasprotju z odškodninskim) ni odvisen od vprašanja, katera od pogodbenih strank odgovarja za kršitev pogodbe, temveč temelji na samem prenehanju pravne podlage izpolnitve. Povedano pa je treba na ustrezen način prevesti za konkretno (inominatno) pravno razmerje, ki je tudi v tem pogledu specifično. Odstop od pogodbe z zaporednimi obveznostmi lahko učinkuje bodisi glede bodočih obveznosti (ex nunc) bodisi tudi glede že izpolnjenih obveznosti (ex tunc; 2. odst. 108. čl. OZ). Odgovor na vprašanje, katera od predstavljenih možnosti se je udejanjila, je za odločanje o utemeljenosti toženčevega nasprotnega zahtevka (IV. tč. izreka) odločilnega pomena. Pri ugotavljanju te odločilne okoliščine je treba izhajati iz volje pogodbenih strank ter pomena, ki ga glede na naravo konkretne pogodbe pripisujeta vsaki posamezni zaporedni izpolnitvi in vsoti vseh njih (4). Ker se sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča tudi s tu obravnavanimi dejanskimi vprašanji (5) ni ukvarjalo, bo to moralo storiti v ponovljenem sojenju (355. čl. ZPP). Pri tem bo moralo upoštevati pravno naravo pogodbe o indirektnem finančnem leasingu, ki se načeloma razveže za naprej (ex nunc),(5) kot tudi njene posamezne določbe, iz katerih je mogoče sklepati na eno ali drugo možnost (predvsem določbo 2. odst. XIV. čl. Pogodbe, kjer sta stranki določili obseg odškodnine v primeru predčasnega prenehanja pogodbe). Sodišču bo v oporo tudi izračun škode, ki ga zatrjuje tožeča stranka ter sploh vse navezujoče trditve pravdnih strank. Pri razjasnjevanju dejanske podlage (nasprotnega zahtevka) si sodišče končno lahko pomaga še z institutom materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP). Predvsem bi bilo koristno ugotoviti, kaj od pogodbenega dolga predstavljajo plačani polog in dva obroka (ali in v kolikšnem delu gre za delno kupnino, uporabnino, odmeno za financiranje...).

(9) Tožeča stranka se je zoper sodbo sodišča prve stopnje izrecno pritožila v celoti, torej tudi zoper njeno V. tč. izreka. Ker je bil s to odločitvijo presežni del nasprotnega tožbenega zahtevka zavrnjen, je pritožba v tem delu nedovoljena zaradi neobstoja pravnega interesa (3. odst. 343. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče jo je zato zavrglo (352. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP).

(10) Zaradi pretežne razveljavitve sodbe glede glavne stvari (III. in IV. tč. izreka) je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi izpodbijano stroškovno odločitev (VI. tč. izreka) ter odločilo, da bo o stroških pritožbenega postopka odločeno s končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP). V ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje pravilno upošteva načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 in zakonske zamudne obresti od stroškov prisodi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev. Ta začne teči že prvi dan po prejemu sodbe sodišča prve stopnje in ne šele po njeni pravnomočnosti, kot zmotno meni sodišče prve stopnje.

(1) Primerjaj: Jadek Pensa, Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem lizingu, Pravosodni bilten 3/2003, str. 213-214. (2) Odločba U-I-164/09-13 z dne 4. 2. 2010. (3) Op. 1, str. 221; primerjaj tudi VSL sklep I Cp 499/2009 z dne 27. 5. 2009. (4) Juhart v: Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 583. (5) Iskanje prave pogodbene volje je dejansko vprašanje; primerjaj sodbe VS RS II Ips 48/97 z dne 7. 5. 1998, II Ips 252/98 z dne 10. 3. 1999 in III Ips 58/2005 z dne 16. 1. 2007.)

(6) Op. 1, str. 219.