Jedro

Ni jasno, zakaj naj bi bilo vprašanje glede neobrazloženosti opustitve glavne obravnave pravno vprašanje, ki bi bilo pomembno za obravnavano zadevo.

Očitek, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejansko stanje, kar naj bi bilo razvidno iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ne drži. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče v primeru vsebinske presoje revizije vezano, v obravnavani zadevi tudi tretje vprašanje o načinu pridobitve lastninske pravice ni pomembno.

Drugo vprašanje ni pomembno pravno vprašanje, ker je Vrhovno sodišče na vprašanje o cerkvenem pravnem subjektu kot upravičencu do denacionalizacije odgovorilo že s sodbo X Ips 67/2008 z dne 10. 7. 2008. Stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, od tega stališča ne odstopa. Sodna praksa, tj. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 64/2014 z dne 26. 11. 2015, na katero se revidentka sklicuje, pa se ne nanaša na vprašanje upravičene osebe do denacionalizacije, temveč na vprašanje odgovornosti za škodo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo št. 490-43/2012-MIZKS/78 z dne 29. 9. 2016, s katero je Ministrstvo za kulturo zavrnilo tožničino zahtevo za denacionalizacijo dela parc. št. 218/1 k. o. X. predmestje ..., ki danes predstavlja parc. št. 1847/0 k. o. Y. Sodišče prve stopnje je pritrdilo ugotovitvi upravnega organa, da tožnica ni upravičena vlagateljica zahteve za vračilo navedenega premoženja, ker je bilo to podržavljeno drugi pravni osebi, ki ni prenehala obstajati.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje tožnica (v nadaljevanju revidentka) vlaga revizijo, katere dovoljenost utemeljuje po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Zahteva vračilo stroškov postopka.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-11 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Navedeno pomeni, da je ta pogoj izpolnjen le, če je v izpodbijanem aktu oziroma sodbi obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ta pa mora presegati z zakonom določeno vrednost, to pa v obravnavani zadevi ni podano.2 Z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno v zadevi, v kateri bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča pravica do vračila premoženja v naravi v denacionalizacijskem postopku ni pravica, izražena v denarni vrednosti.3 Enako stališče je sprejelo tudi Ustavno sodišče, ki je izrecno poudarilo, da je izraz denarne vrednosti po naravi stvari samo pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek.4 Zato tudi v primeru, ko gre za vprašanje, ali je zahtevo za denacionalizacijo vložil upravičen vlagatelj, ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010). Revidentka pa teh zahtev ni izpolnila. Dovoljenost revizije po tej določbi je utemeljevala z navajanjem treh vprašanj, in sicer: - Ali je treba v upravnem sporu opraviti glavno obravnavo, če jo tožeča stranka predlaga in če sodišče ugotavlja dejansko stanje, ali lahko sodišče vseeno odloči na seji in mu glavne obravnave ni treba opraviti, niti pojasniti razlogov za opustitev glavne obravnave? - Ali se Katoliški cerkvi in institucijam znotraj nje priznava avtonomija, da svobodno odločajo o tem, kateri izmed njih bo podeljena pravna osebnost in kateri ne, zaradi česar v družbena razmerja s tretjimi vstopajo kot eno, ali to velja samo v primerih kadar se cerkvenim osebam nalaga obveznosti, ne pa v primerih, ko uveljavljajo upravičenja? - Ali je pridobitev lastninske pravice dobrovernega graditelja z gradnjo na tujem zemljišču z vednostjo lastnika mogoče pridobiti lastninsko pravico na nepremičnini na originaren način, ali gre morda za izveden način pridobitve lastninske pravice?

8. Prvo vprašanje, ki ga revidentka veže na revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka, ni pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi, saj iz tožbe zoper izpodbijani akt izhaja, da je revidentka kot dokaz sodišču prve stopnje navedla le izpodbijano odločbo ter vpogled v upravna spisa Ministrstva za kulturo in Upravne enote Ljubljana. Poleg tega je te dokaze predlagala v zvezi z navedbami o "pregledu upravnega postopka in upravne odločbe", "pravočasnosti tožbe" in "vrednosti izpodbijanega dela upravne odločbe", kar pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno oziroma ni bilo relevantno. Ni pa predlagala nobenih drugih dokazov, do katerih naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo. Tega revidentka v reviziji sploh ne trdi in ne navaja, kateri dokazi, ki jih je v tožbi predlagala, niso bili izvedeni, niti katerih neizvedbo sodišče prve stopnje ni utemeljeno zavrnilo. To pomeni, da niti ni jasno, zakaj naj bi bilo vprašanje glede neobrazloženosti opustitve glavne obravnave pravno vprašanje, ki bi bilo pomembno za obravnavano zadevo. Po navedenem revidentka tudi ni izkazala, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Sodna odločba, na katero se sklicuje v zvezi s tem vprašanjem (X Ips 274/2014 z dne 6. 10. 2016), se namreč nanaša na primer, ko je revident v tožbi izvedbo dokazov, s katerimi je utemeljeval tožbeni ugovor nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, predlagal. 9. V obravnavanem primeru revidentka sicer to vprašanje gradi še na očitku, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejansko stanje, kar naj bi bilo razvidno iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, to pa ne drži. Sodišče prve stopnje je v tej točki obrazložitve revidentkino sklicevanje na paragraf 418 ODZ zavrnilo s povzemanjem ugotovitev upravnega organa glede upravnih dovoljenj in dopisov v zvezi z gradnjo podržavljene stavbe, ki tudi po stališču sodišča ne zadoščajo za ugotovitev, da je bila revidentka lastnica podržavljene nepremičnine na navedeni podlagi. Vrhovno sodišče pripominja še, da je že upravni organ sklicevanje na navedeno določbo ODZ zavrnil tudi z ugotovitvijo o jasni volji škofije, da se za lastnika premoženja šteje Škofijsko duhovno semenišče in ne revidentka sama, kar je sodišče prve stopnje izrecno povzelo v 1. točki svoje obrazložitve. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče v primeru vsebinske presoje revizije vezano, v obravnavani zadevi tudi tretje vprašanje ni pomembno.

10. Drugo vprašanje pa ni pomembno pravno vprašanje, ker je Vrhovno sodišče na vprašanje o cerkvenem pravnem subjektu kot upravičencu do denacionalizacije odgovorilo že s sodbo X Ips 67/2008 z dne 10. 7. 2008. Stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, od tega stališča ne odstopa in ne pomeni, da se Katoliški cerkvi in institucijam znotraj nje avtonomija glede priznavanja pravne subjektivitete ne bi priznavala. Sodna praksa, tj. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 64/2014 z dne 26. 11. 2015, na katero se revidentka sklicuje, pa se ne nanaša na vprašanje upravičene osebe do denacionalizacije, temveč na vprašanje odgovornosti za škodo.

11. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije tudi zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 687/2007 z dne 17. 6. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010, X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010, X Ips 355/2011 z dne 23. 11. 2011, X Ips 455/2012 z dne 24. 4. 2013, X Ips 258/2014 z dne 28. 8. 2014, X Ips 227/2015 z dne 26. 8. 2015) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Zgolj s splošno in neizkazano navedbo, da bo v primeru zavrnitve njenega zahtevka prikrajšana za prostor, v katerem bi lahko opravljala svojo dejavnost, oziroma katere vrednost v obliki odškodnine bi ji omogočala zaposlitev desetih delavcev, pa revidentka ne more uspeti.

12. Glede na navedeno pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 13. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Z novelo ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do sedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dosedanjih določbah ZUS-1. 2 Enako npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 115/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 494/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011 in X Ips 301/2011. 3 Npr. sklepi X Ips 728/2008 z dne 22. 1. 2009, X Ips 747/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 734/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 789/2008 z dne 2. 4. 2009, X Ips 469/2010 z dne 26. 1. 2011, X Ips 332/3015 z dne 11. 2. 2016. 4 Enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010.