Jedro

Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazala, da je bilo gradbeno dovoljenje (ob uporabi določbe 116. člena SZ) podlaga za vpis lastninske pravice toženca na kritičnem stanovanju, odpravljeno 1.7.1994. Kritični vpis v zemljiško knjigo pa je bil opravljen šele 29.8.1997. Zato je tožničin zahtevek na neveljavnost vknjižbe v smislu določbe 101. in naslednjih členov ZZK verjetno izkazan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženca ter obdržalo v veljavi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 299/98 z dne 3.4.1998, po katerem se tožencu z začasno odredbo, ki velja do pravnomočno končanega postopka, prepoveduje odtujitev in obremenitev podstrešnega stanovanja v zgradbi v izmeri 99,90 m2, vpisanega v vl. št. 449 k.o. z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi.

Zoper tak sklep se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje toženec, ki meni, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec preuredil podstrešje v stanovanjsko enoto na podlagi pravno veljavnega in pravnomočnega gradbenega in predhodnega lokacijskega dovoljenja; pa tudi, da tožnica ni izkazala obstoja subjektivne nevarnosti. Ob takšnih ugotovitvah pa je povsem nelogična verjetnostna ugotovitev sodišča 1. stopnje, da so obstajali zadržki za preureditev stanovanja in zato pogoji iz 116. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) niso izpolnjeni. Pritožnik se sklicuje na svoje dosedanje navedbe v pravdni zadevi; posebej pa poudarja, da je bilo obravnavano stanovanje iz odločbe za denacionalizacijo izločeno. Toženec še poudarja, da za vložitev predmetne tožbe ni pogojev po Zakonu o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK), saj ni izkazan pravni interes in aktivna legitimacija tožnice za tožbeni zahtevek. Pritožnik zato predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe; podrejeno pa sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je določba 272. člena ZIZ, po kateri sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ter eno izmed predpostavk iz drugega odstavka istega člena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede prvega pogoja, torej glede verjetne izkazanosti, da terjatev tožnice obstoji. Ob ugotovitvi, ki jo toženec povzema v pritožbi, torej da je preuredil podstrešje v stanovanjsko enoto na podlagi pravno veljavnega in pravnomočnega gradbenega dovoljenja; je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da je bilo gradbeno dovoljenje z dne 23.2.1982 z odločbo Sekretariata za urejanje prostora Občine Ljubljana z dne 1.7.1994, odpravljeno. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno zaključuje, da je verjetno izkazano, da se je toženec zavedal, da navkljub pravnomočni odločbi o gradbenem dovoljenju, obstajajo zadržki za preureditev stanovanja, saj je gotovo prejemal pritožbe tožnice (česar pritožnik ne zanika). Tožnica je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje torej dokazala, da je bilo gradbeno dovoljenje, ki je bilo (ob uporabi določbe 116. člena SZ) podlaga za vpis lastninske pravice toženca na kritičnem stanovanju, odpravljeno 1.7.1994. Kritični vpis v zemljiško knjigo pa je bil opravljen šele 29.8.1997 (priloga A9 v spisu). Zato je tožničin zahtevek na neveljavnost vknjižbe v smislu določbe 101. in naslednjih členov ZZK verjetno izkazan.

Tožnica je verjetno izkazala tudi eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Kot pravilno opozarja pritožnik in je ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnica sicer ni izkazala nevarnosti, da bi bila njena terjatev onemogočena ali precej otežena. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zaključilo, da je podana predpostavka iz tretje alinee drugega odstavka citiranega člena, to je, da toženec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Pri takšni odločitvi se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izpoved samega pritožnika, ki je pojasnil, da mu z izdano začasno odredbo ne nastaja nobena škoda.

Pritožbeni razlogi torej niso podani, sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo določbe ZIZ. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče pritožbo na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.