Jedro

Glede na to, da je tožnik v Italiji prebival tudi na dan uveljavitve Osimskega sporazuma, v tožbi neutemeljeno zatrjuje, da mu državljanstvo SFRJ ni moglo prenehati z uveljavitvijo tega sporazuma (ex lege).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo zavrnil pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 13. 6. 2005, s katero je bilo odločeno, da ZZ, sin BB in VV, roj. 3. 3. 1926 v C, ni državljan Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec svojo odločitev opira na določbe Zakona o državljanstvu FLRJ (dalje ZD FLRJ) in na določbe Zakona o državljanstvi SRS (dalje ZD SRS) in navaja, da sta po uveljavitvi Memoranduma o soglasju med vladami Italije, Združenega kraljestva, Združenih držav Amerike in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju podpisanega dne 5. 10. 1954 (Uradni list FLRJ - dodatek št. 6, z dne 27. 10. 1954; v nadaljevanju Memorandum), italijanska in jugoslovanska vlada svojo civilno upravo razširili tudi na to območje, za katero sta postali odgovorni. Memorandum s prilogami in pismi, ki ga je 20. 10. 1954 odobrila Zvezna ljudska skupščina SFRJ, vsebuje 9 členov in Posebni statut kot Dodatek II. Čeprav slednji ni vseboval izrecnih določb o državljanstvu oseb, avtohtonih prebivalcev zadevnega ozemlja, je določba 8. člena povsem podobna ustreznim določbam Mednarodne pogodbe z Italijo. V tej določbi je med ostalim določeno, da se bodo lahko v roku enega leta po parafiranju Memoranduma, ljudje, ki so prej živeli na območjih, ki preidejo pod civilno upravo Italije oziroma Jugoslavije, nemoteno vrnili na ta območja. Vsi, ki se bodo tako vrnili ali so se že vrnili, bodo uživali iste pravice kakor drugi prebivalci tega območja. Ta rok je bil pozneje z izmenjavo not med vladama Italije in Jugoslavije dvakrat podaljšan, skrajni rok za preselitev pa je bil 5. 7. 1957. Na ozemlju na katero se je na podlagi mednarodnega sporazuma z odločbo Zveznega izvršnega sveta z dne 7. 10. 1954 razširila civilna uprava FLRJ, so veljali ustava, zakoni in zvezni pravni predpisi od dneva, ko je stopil v veljavo Zakon o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije (Uradni list FLRJ, št. 45/54; v nadaljevanju Zakon o veljavi ustave..), t.j. od 26. 10. 1954 dalje. Na podlagi 3. člena citiranega zakona, pa so vsi, ki bodo na dan, ko začne veljati ta zakon, stalno prebivali na ozemlju, na katero se je z Memorandumom razširila civilna uprava FLRJ, pred uveljavitvijo Mirovne pogodbe z Italijo pa so bili italijanski državljani, v svojih pravicah in dolžnostih izenačeni z jugoslovanskimi državljani. Osebe, ki so se do navedenega datuma (do 5. 7. 1957) preselile, pa v smislu 3. člena Zakona o veljavi ustave, niso postale izenačene z jugoslovanskimi državljani. Tožnik t.i. kvalificirane opcije v smislu 8. točke Memoranduma ni izkoristil, zato je v smislu 3. člena Zakona o veljavi ustave, postal izenačen v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskimi državljani. To dejstvo v obravnavani zadevi niti ni sporno. Je pa za tožnika sporna ugotovitev organa prve stopnje, da je jugoslovansko državljanstvo izgubil na podlagi mednarodne pogodbe. Toženec v zvezi s tem pojasnjuje, da je po 5. točki 16. člena ZD SRS in po 4. točki 13. člena ZD SFRJ državljanstvo SR Slovenije in SFRJ tožniku prenehalo po mednarodni pogodbi. V pogodbi med SFRJ in Republiko Italijo z dne 10. 11. 1975 (v nadaljevanju Osimski sporazum), je v 3. členu namreč določeno, da državljanstvo oseb, ki so bile na dan 10. 6. 1940 italijanski državljani in imele stalno prebivališče na ozemlju navedenem v 21. členu Mirovne pogodbe z Italijo z dne 10. 2. 1947 ter njihovih potomcev, rojenih po 10. 6. 1940, ureja zakonodaja ene ali druge strani, glede na to ali imajo takrat, ko začne veljati ta pogodba, svoje stalno prebivališče na ozemlju ene ali druge strani. Osebe, ki pripadajo jugoslovanski manjšini in osebe, ki pripadajo italijanski manjšini, ter veljajo zanje določbe 1. odstavka, se bodo lahko preselile na ozemlje SFRJ oziroma na italijansko ozemlje pod pogoji, ki so predvideni z izmenjavo pisem iz priloge VI. k pogodbi (1. in 2. odstavek 3. člena Osimskega sporazuma). V prilogi VI. je določeno, da italijanska vlada prevzame obveznost, da bo priznala pridobitev državljanstva SFRJ pripadnikom jugoslovanske manjšine, na katere se nanaša 3. člen pogodbe, ki bodo imeli ob uveljavitvi pogodbe stalno prebivališče na italijanskem ozemlju in bodo v enem letu od uveljavitve pogodbe pri italijanskih organih izjavili, da se želijo izseliti v Jugoslavijo, o čemer bodo italijanski organi obvestili jugoslovanske organe in obratno, ko bo šlo za pripadnike italijanske manjšine. Te osebe se bodo morale izseliti iz Republike Italije v treh mesecih, ko dobijo sporočilo, da so dobile jugoslovansko državljanstvo, štelo pa se bo, da so z dnem izselitve izgubile italijansko državljanstvo (VI. priloga k Osimskemu sporazumu). Osimski sporazum Jugoslavije ni zavezoval, da sprejme o državljanstvu poseben predpis, zato se določba 3. člena sporazuma uporablja neposredno pri presoji in ugotoviti državljanstva. To pa pomeni, da so ne glede na lastno željo izgubile jugoslovansko in slovensko državljanstvo vse tiste osebe, ki so imele 10. 6. 1940 domicil na ozemlju bivšega svobodnega tržaškega ozemlja (dalje STO) in na dan uveljavitve Osimskega sporazuma (dne 3. 4. 1977) niso imele stalnega prebivališča na ozemlju Republike Slovenije, kar v konkretnem primeru sploh ni sporno. Tožnik je bil vpisan v državljansko knjigo, prenehanje državljanstva (zaradi nebivanja v Jugoslaviji) pa se je evidentiralo v državljanski knjigi, ki je uradna evidenca o državljanstvu. Seveda pa lahko vsakdo, ki ima pravni interes, dokazuje drugačno dejansko stanje, če meni, da vpis ne odgovarja dejanskem stanju. V obravnavani zadevi ni sporno, da je organ prve stopnje tožniku z dopisom št. 208-104/01 z dne 21. 12. 2004, ki je bil njegovemu odvetniku vročen dne 27. 12. 2004, dal možnost dokazovanja drugačnega dejanskega stanja. Tožnik je organu prve stopnje predložil izjavo iz katere izhaja, da ga Republika Italija šteje za državljana Italije od rojstva daje ter da od leta 1962 dalje živi v Italiji. S to izjavo, pa je tožnik zgolj pritrdil ugotovljenemu dejanskemu stanju na prvi stopnji in sicer dejstvu, da na dan uveljavitve Osimskih sporazumov ni živel več na ozemlju bivše cone B STO in se na to ozemlje v roku enega leta od podpisa sporazuma niti ni vrnil. Ker tožnik v upravnem postopku ni dokazal drugačnega dejanskega stanja, kot sicer izhaja iz uradnih evidenc, je sklepanje organa prve stopnje, da tožnik ni državljan Republike Slovenije, po mnenju toženca pravilno in na zakonu utemeljeno.

Tožnik se z odločitvijo toženca ne strinja. Navaja, da toženec ni odgovoril na bistveni del pritožbe in sicer ni odločil o zahtevi, ki je bila postavljena že na prvi stopnji, to je, da bi v izreku odločbe bilo ugotovljeno, od kdaj do kdaj je bil tožnik državljan Jugoslavije. V predlogu je tožnik to izrecno zahteval, le navedba v obrazložitvi, da je bil državljan Jugoslavije do 3. 4. 1977, po njegovem mnenju ne zadošča, saj je ugotovitev, do kdaj naj bi bil tožnik državljan Jugoslavije, obvezni sestavni del izreka odločbe, kar pa nista storila ne prvostopni organ ne toženec, o čemer naj zato odloči sodišče. Navedbe v odločbi toženca so po mnenju tožnika tudi sicer pravno zgrešene. Ne Mirovna pogodba z Italijo, ne Stalni statut STO nista določala, da državljanom Italije na tem ozemlju preneha državljanstvo Jugoslavije. Tako trditev je potrebno konkretizirati z izrecno določbo navedenih aktov. Tožniku je Italija priznala, da je njen državljan od rojstva in zato italijanskega državljanstva ni pridobil šele po prihodu v Italijo leta 1962. Imel ga je torej že od leta 1954 dalje, kar je pravno pomembno in to mu priznava Italija, ki lahko edina odloča, ali je kdo njen državljan od leta 1954 dalje ali ne. Seveda tega ne more storiti toženec, ker za to ni pristojen. Obdobje do 26. 10. 1954 (za čas obstoja STO) pa je pravno povsem nepomembno. Tožnik je v Italijo leta 1962 odšel z dvema državljanstvoma, jugoslovanskim in italijanskim in jih je imel tudi na dan 3. 4. 1977, ko je stalno bival v Italiji. Glede na povsem jasne določbe 3. člena Osimskega sporazuma pa mu Jugoslavija ni mogla več urejati ničesar, najmanj pa ugotoviti, da mu je državljanstvo prenehalo. Osimski sporazum namreč ne ureja prenehanja državljanstva osebam, ki se niso preselile. Te imajo svoj državljanski status urejen trajno in dokončno. Tretji člen Osimskega sporazuma je namreč po mnenju tožnika veljal le za osebe, ki bi se po ratifikaciji preselile na eno ali drugo stran. Drugačno tolmačenje pa mora tožena stranka podkrepiti iz izrecno določbo Osimskega sporazuma, ki bi določala, da izgubi državljanstvo Jugoslavije oseba, ki živi v Italiji in ima tudi italijansko državljanstvo, ali obratno. Tožnik je imel obe državljanstvi in mu ni bilo več kaj urejati. Ravnanje toženca, ko odloča, da je tožnik izgubil državljanstvo Jugoslavije dne 3. 4. 1977 na osnovi 3. člena Osimskega sporazuma je popolna samovolja in enostransko tolmačenje Osimskega sporazuma. Po 3. členu citiranega sporazuma, bi lahko Jugoslavija tožniku priznala državljanstvo Jugoslavije, če ga ne bi imel, če bi se namreč odselil iz Jugoslavije pred 4. 7. 1957 in se po 3. 4. 1977 vrnil v Jugoslavijo v roku in pod pogoji določenimi v izmenjavi pisem. Seveda pa določba 3. člena Osimskega sporazuma ni veljala za osebe, ki so se odselile v Italijo kot jugoslovanski državljani in ga niso izgubili po določbi 23. člena Zakona o jugoslovanskem državljanstvu iz leta 1965 in so to državljanstvo imele tudi na dan 3. 4. 1977. Tožnik v zvezi z navedenim sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da je državljan Jugoslavije in Republike Slovenije oziroma izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne tožencu v ponovni postopek in odločanje. Hkrati zahteva povračilo stroškov postopka.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes, ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Toženec v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba toženca pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter v dejanskih okoliščinah, ki so razvidne iz podatkov v upravnih spisih. Toženec je odgovoril na pritožbene navedbe in dal pravilne razloge za zavrnitev pritožbe tožnika, s katerimi sodišče v celoti soglaša ter se nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odločba US; v nadaljevanju ZUS), v zvezi s tožbo pa še dodaja: V postopku je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik ob uveljavitvi Londonskega memoranduma dne 26. 10. 1954 prebivališče v C, ki je tedaj spadal pod Občino U. To območje je bilo po navedenem memorandumu del STO, na katerega je FLRJ razširila civilno upravo. Zato je pravilna ugotovitev toženca, da je tožnik z uveljavitvijo Zakona o veljavi ustave..., postal v pravicah in dolžnostih izenačen z jugoslovanskimi državljani. Po določbi 3. člena navedenega zakona so bili namreč vsi prebivalci bivšega STO v pravicah in dolžnostih izenačeni z jugoslovanskimi državljani, če so imeli 10.6.1940 domicil na območju bivšega STO, če so stalno prebivali na tem območju na dan 26.10.1954 in če so imeli na dan uveljavitve Mirovne pogodbe z Italijo italijansko državljanstvo. V zvezi z navedenim je zato zmotno stališče tožnika, da je obdobje do 26. 10. 1954 pravno nepomembno. Ker torej tožnik glede na podatke iz upravnih spisov sodi v kategorijo oseb, ki jih opredeljuje Zakon o veljavi ustave..., kar potrjujejo tudi njegove navedbe v tožbi, ko navaja, da je v Italijo odšel leta 1962 z dvema državljanstvoma, pa je neutemeljen nadaljnji njegov tožbeni ugovor, da se Osimski sporazum nanj ne nanaša. Osimski sporazum, ki obravnava državljanstvo v 3. členu, se nanaša prav na osebe, ki so bile na dan 10. 6. 1940 italijanski državljani in so imele na dan uveljavitve mirovne pogodbe z Italijo stalno prebivališče na ozemlju iz 21. člena te pogodbe, to je na ozemlju bivšega STO. Po določbi 3. člena Osimskega sporazuma državljanstvo teh oseb ureja zakonodaja ene ali druge države, odvisno od tega, ali je imela takrat, ko je začela veljati ta pogodba, ta oseba stalno prebivališče na ozemlju ene ali druge strani. Ob ugotovitvi organa prve stopnje, da je tožnik ob uveljavitvi Osimskega sporazuma, to je dne 3. 4. 1977, imel stalno prebivališče v Republiki Italiji, kar ni sporno, se tudi po presoji sodišča njegovo državljanstvo ni presojalo po predpisih Jugoslavije, zato mu je jugoslovansko državljanstvo na podlagi tega sporazuma prenehalo. Ker pa Osimski sporazum Jugoslavije ni zavezoval, da sprejme o državljanstvu poseben predpis, je bila zato določba 3. člena sporazuma pri presoji in ugotovitvi državljanstva neposredno uporabljiva, saj sta takratni zakon o državljanstvu, tako zvezni kot republiški, določala pridobitev in prenehanje državljanstva tudi po mednarodni pogodbi, to pa pomeni, da so ne glede na lastno željo izgubile jugoslovansko in slovensko državljanstvo vse tiste osebe, ki so imele 10. 6. 1940 domicil na ozemlju bivšega STO in na dan uveljavitve Osimskega sporazuma stalno prebivališče na ozemlju Republike Italije. Tožbeni ugovor o zmotni uporabi materialnega prava oziroma o samovoljni in enostranski razlagi Osimskega sporazuma s strani toženca je zato po mnenju sodišča neutemeljen. Ob tem sodišče le še pripominja, da stališče, ki je zavzeto v tej sodbi, izhaja tudi iz obstoječe sodne prakse v podobnih primerih, kot npr. tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 434/2001 z dne 20. 12. 2001. Neutemeljen in tudi protispisen je tožbeni ugovor, da je tožnik od upravnega organa izrecno zahteval, da odloči tudi o tem, od kdaj do kdaj je bil državljan Jugoslavije, ne le, da je to navedeno zgolj v obrazložitvi odločbe. Iz zahtevka z dne 24. 7. 2001, na katerega se sklicuje tudi tožnik, izhaja zgolj to, da je od upravnega organa prve stopnje zahteval le ugotovitev, da je bil tožnik državljan SR Slovenije in R Slovenije, ne pa do kdaj je bil državljan SR Slovenije in SFRJ, kot to navaja v tožbi. Sicer pa sodišče ne vidi pravnega interesa tožnika za ugotavljanje njegovega državljanstva pred letom 1977, niti ta ni razviden iz njegove vloge. Tak pravni interes bi bil po mnenju sodišča npr. podan, če bi se v korist tožnika vodil postopek za vračilo podržavljenega premoženja po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91 in nadalj.), v katerem je pomemben tudi državljanski status upravičenca v času ob podržavljenju premoženja, vendar tožnik tega v tožbi navaja.

Ker je bila po obrazloženem odločitev toženca pravilna in zakonita, tožnik v tem upravnem sporu ni mogel uspeti, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je hkrati s tožbo zavrnilo tudi zahtevo tožnika za povračilo stroškov tega postopka.