Jedro

Del odškodnine, ki ga je toženka plačala med pravdo, je treba valorizirati, in sicer ne glede na uveljavitev ZPOMZO-1.

Obrazložitev

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo zneska 1.944,95 EUR.

Sicer se revizija zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh plačati zamudne obresti od zneska 12.518,78 EUR, ki tečejo od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 do 23. 12 2004 pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, ter mu povrniti pravdne stroške v višini 2.021,79 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu glede plačila 42.691,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 1991 dalje in v odločitvi o stroških postopka razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper zavrnilni del te sodbe je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj spremeni tako, da mu prisodi še nadaljnjo odškodnino v skupnem znesku 29.903,55 EUR s pripadki. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem opozarja, da sodišči prve in druge stopnje nista dali ustrezne teže dejstvom, ki izhajajo iz predložene zdravstvene dokumentacije, njegove prepričljive izpovedi ter predvsem iz mnenja izvedenca medicinske stroke dr. P.. Neustrezno sta sodišči vrednotili že samo naravo tožnikove poškodbe, prisojo višje odškodnine pa opravičujejo tudi prestana bolečinska obdobja in bolečine, ki jih bo trpel v bodoče (ob škodnem dogodku je bil star šele 23 let), ter številne neugodnosti, ki jih je moral prestati med zdravljenjem. Tožnik poudarja, da je izvedenec potrdil njegovo nezmožnost za opravljanje poklica voznika tovornega vozila. Tudi pri odločitvi o odškodnini za strah sta sodišči nižjih stopenj neustrezno ovrednotili tožnikovo izpoved, ki jo je objektiviziral izvedenec medicinske stroke. Ob nesreči je tožnika obšel zelo intenziven strah, kar ga, upoštevajoč še intenzivnost in trajanje sekundarnega strahu, upravičuje do celotnega zahtevanega zneska iz tega naslova. Pri oceni obsega duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po tožnikovem mnenju sodišči nižjih stopenj nista priznali ustreznega pomena izvedenčevim ugotovitvam o njegovi sorazmerno dolgi vezanosti na bergle. Poleg tega je treba pri tem upoštevati nezmožnost za opravljanje poklicnega dela, težave, ki se pojavljajo pri opravljanju različnih del, in nezmožnost športnega udejstvovanja. Prav tako sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Številni operativni posegi so pustili različne brazgotine, ki povzročajo tožnikovo zmerno skaženost. Tožnik je izpovedal, da ga brazgotine zelo motijo; vidne so predvsem poleti, ko mu je zaradi zbadljivih pogledov in nenehnih vprašanj, kaj se mu je zgodilo, zelo neprijetno. Nadalje se tožnik ne strinja s stališčem, da je treba nesporni del odškodnine, ki ga je toženka plačala med pravdo, valorizirati. Poudarja, da je bila 28. 6. 2003 z uveljavitvijo Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (v nadaljevanju ZPOMZO-1) temeljna obrestna mera (TOM) ukinjena. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo pa tožnik sodiščema nižjih stopenj očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da pravnomočna sodba v tem delu sploh ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Sodišči nista obrazložili, zakaj sta zavrnili posamezne izmed uveljavljanih zahtevkov, ki se nanašajo na to vrsto škode.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo zneska 1.944,95 EUR, ni dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) je dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Pri tem je treba upoštevati, da se pri denarnih zahtevkih kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka; obresti se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (39. člen ZPP). Tožnik z revizijo izpodbija tako odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo kot tudi odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo. Nepremoženjska in premoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago, in to tudi v primeru, ko se njuno povračilo uveljavlja z eno tožbo. V takšnem primeru se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Revident sicer navaja, da izpodbija (tudi) pravnomočno zavrnitev njegovega zahtevka za povračilo premoženjske škode v znesku 6.117,87 EUR s pripadki (ki za vprašanje dovoljenosti revizije niso relevantni), vendar Vrhovno sodišče ugotavlja, da znaša vrednost zavrnilnega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo, zgolj 1.944,95 EUR. Ker ta znesek ne presega revizijskega praga, tožnikova revizija v tem delu ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

7. V ostalem (dovoljenem) delu revizija ni utemeljena.

8. Tožnik izpodbija odločitev o višini denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode s ponovnim poudarjanjem okoliščin in dejstev, ki naj bi po njegovem mnenju opravičevale odškodnino v celotnih zahtevanih zneskih. Kot je bilo v številnih revizijskih odločbah z odškodninskopravnega področja že poudarjeno, je tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava jalov, čim se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP)(1), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno (načelo individualizacije odškodnine). Bistveno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrino določene vrste. To terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic (tudi) v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, kar je pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo v konkretni zadevi pravilno upoštevano; potrjuje namreč primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v okvir ostalih prisojenih odškodnin za takšno škodo(2). Nasprotne revizijske navedbe so neutemeljene.

9. Pravilno je tudi stališče sodišč nižjih stopenj, da je treba del odškodnine, ki ga je toženka plačala med pravdo, valorizirati, in sicer ne glede na uveljavitev ZPOMZO-1. Kot je revizijsko sodišče že večkrat pojasnilo, predstavlja pravno podlago za takšno valorizacijo drugi odstavek 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma drugi odstavek 168. člena OZ. Odmera povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, pri čemer je treba na enak način - to je z valorizacijo - upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 295. člena ZOR in drugi odstavek 310. člena ZOR oziroma prvi odstavek 270. člena OZ in drugi odstavek 285. člena OZ). Bistveno je, da pri delnem plačilu ni pomembno le, kolikšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje(3).

10. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Pri tem je treba dodati, da so zato neupoštevne vse revizijske navedbe, ki takšno dejansko stanje presegajo oziroma mu nasprotujejo (o tožnikovi nezmožnosti za opravljanje poklicnega dela, itd.).

Op. št. (2): Glej na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 265/2001, II Ips 398/2002 in II Ips 436/2007. Op. št. (3): Navedeno je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila. Zneska odmerjene pravične denarne odškodnine na eni strani in plačane akontacije na drugi strani je treba dati na skupni imenovalec - to je realna denarna vrednost v času izdaje sodbe.