Jedro

S tem, ko sodišče postopkov zoper obdolženca ni združilo, ni kršilo določb kazenskega postopka.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil A. L. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu tega zakona mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen šest mesecev zapora. Ob upoštevanju kazni tri mesece zapora, določene v sodbi Okrajnega sodišča v Ljutomeru z dne 20. 10. 2011, opr. št. K 23710/2010, ki je postala pravnomočna dne 20. 10. 2011 in v kateri je bila obdolžencu zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo tri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let, mu je sodišče na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Višje sodišče je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in obsojencu za obravnavano kaznivo dejanje določilo prostostno kazen šest mesecev zapora, v skladu z določbami 59. člena KZ-1, mu je preklicalo pogojno obsodbo izrečeno z že navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru in mu na podlagi tretjega odstavka tega člena ob upoštevanju kazni treh mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe in kazni, ki mu jo je določilo za obravnavano kaznivo dejanje izreklo enotno kazen osem mesecev zapora. Plačila stroškov kazenskega postopka sta ga obe sodišči oprostili.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo sta vložili zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec in njegov zagovornik, oba zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovorih na zahtevi, podanih na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona, ki naj bi jo višje sodišče storilo s tem, ko je obsojencu preklicalo pogojno obsodbo in mu izreklo zaporno kazen, namreč ni podana. Sodišče je ravnalo skladno z veljavnimi predpisi kazenskega zakona o preklicu pogojne obsodbe, očitek neupoštevanja olajševalnih okoliščin pa pomeni polemiziranje z dejanskim stanjem oziroma vrednotenjem posameznih okoliščin, ki so vplivale na odmero kazni. Prav tako pa ni podana kršitev določb kazenskega postopka, ker sta zoper obsojenca tekla ločena dva kazenska postopka zaradi dveh kaznivih dejanj, ki sta se sicer zgodila ob istem kronološkem dogajanju, ko je obsojenec dvema oškodovancema povzročil poškodbi (enemu lahko, drugemu hudo).

4. Odgovora vrhovne državne tožilke sta bila posredovana obsojencu in njegovemu zagovorniku, vendar se o tem nista izjavila.

5. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

6. Čeprav obsojenec uvodoma citira le sodbo pritožbenega sodišča II Kp 51269/2011, kasneje v obrazložitvi izpodbija tudi prvostopenjsko sodbo, saj meni, da je sodišče kršilo določbe ZKP, s tem, ko so mu zaradi lahke telesne poškodbe storjene istega dne v istih okoliščinah sodili pred okrajnim sodiščem, medtem ko za obravnavano hudo telesno poškodbo pred okrožnim sodiščem.

7. Skladno z 32. členom ZKP se res praviloma v primeru subjektivne koneksitete vodi zoper obdolženca en sam postopek (peti odstavek 32. člena ZKP). Če je ista oseba obdolžena več kaznivih dejanj in je za nekatere od njih pristojno okrajno sodišče, za drugo pa okrožno sodišče, je pristojno za obravnavo okrožno sodišče. Takšni odločitvi v prid govorijo, če ne drugo, razlogi procesne ekonomije. Vendar pa združitev postopkov ni obvezna, saj zakon uporablja termin praviloma. Navedeno pomeni, da tudi če sodišče postopkov ni združilo (ker združitve ni nihče predlagal, in ker za drug postopek sploh ni vedelo) s tem, ko je ločeno sodilo obdolženca, ni kršilo določb kazenskega postopka. Tako tudi obdolženec s tem očitkom ne more uspeti.

8. Tako zagovornik kot obsojenec pa z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljata kršitev materialnega kazenskega zakona, ki naj bi jo pritožbeno sodišče zagrešilo s tem, ko je preklicalo pogojno obsodbo, ki jo je obsojencu izreklo Okrajno sodišče v Ljutomeru s sodbo K 2371/2010 z dne 20. 11. 2011, zoper katero se obsojenec ni pritožil, in mu s kaznijo določeno za obravnavano kaznivo dejanje in kaznijo določeno v preklicani pogojni sodbi izreklo enotno kazen. V čem naj bi bila kršitev zakona vložnika ne pojasnita, je pa imelo sodišče vso podlago v določbah kazenskega zakona, ko je obsojencu, po tem, ko je zaključilo, da niso podani pogoji iz tretjega odstavka 58. člena KZ-1 preklicalo pogojno obsodbo za prej izrečeno kaznivo dejanje, saj je menilo, da ne bi bilo podlage za izrek sankcije opominjevalne narave, če bi se pri prvem sojenju vedelo tudi za obravnavano kaznivo dejanje ter mu skladno s tretjim odstavkom 59. člena KZ-1 po določilih s steku izreklo enotno kazen. Očitki zagovornika, da je sodišče sledilo le enostranskim navedbam tožilstva v pritožbi ter pri izreku kazni in preklicu pogojne obsodbe upoštevalo okoliščine, ki so brez kakršnekoli dokazne podlage kot so, da obsojenec za svoje dejanje ni pokazal nobenega obžalovanja ter da se mu kaznivo dejanje ni zdelo vredno graje, so protispisne. Res pa je, da je pritožbeno sodišče pri oceni zavržnosti obravnavanega kaznivega dejanja med drugim upoštevalo dejstvo, da je obsojenec napadel oškodovanega T. L. in ga poškodoval zgolj zaradi pripadnosti drugemu športnemu klubu, kar sodišče prve stopnje res ni navedlo med okoliščinami, ki vplivajo na odmero kazni, da je šlo za obračunavanje s pripadnikom drugega („bosanskega“) kluba pa je navedlo v dejanskih ugotovitvah v zvezi z obravnavanim dogodkom. Sicer pa je pritožbeno sodišče kot obteževalne okoliščine, torej tiste, ki so narekovale preklic pogojne obsodbe in izrek kazni zapora upoštevalo predvsem težo in način storitve obravnavanega kaznivega dejanja ter dejstvo, da je obsojenec fizično obračunal z oškodovancem neposredno po tem, ko je njegovega znanca že lahko telesno poškodoval, in da torej ne gre za enkraten dogodek z elementi nasilja. Če pa se zagovornik s temu ugotovitvami pritožbenega sodišča ne strinja, uveljavlja le razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno vlagati.

9. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da uveljavljane kršitve procesnega in materialnega kazenskega zakona niso podane, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Odločitev o stroških temelji na določilih členov 98. a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.