Jedro

Ne gre za uveljavljanje sodnega varstva v razumnem roku, če delavec po preteku enega leta in pol od dne, ko bi moral delodajalec odločiti o delavčevem ugovoru, ni zahteval sodnega varstva. Na tako odločitev ne vplivajo niti osebne okoliščine pri delavcu, kot so priprava na samozaposlitev, izguba žene in skrb za mladoletnega otroka, saj je imel ves čas pooblaščenca, ki je bil seznanjen o sporu in bi v zadevi lahko pravočasno vložil tožbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in tožba stroškovno zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje za čas od 1.9.1993 do 12.12.1993 (pravilno: 1994) in mu plačati za navedeno obdobje nadomestilo plače po odbitku ustreznih davkov in prispevkov v posameznih mesečnih zneskih in v neto višini ter mu nadalje povrniti stroške postopka, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Zavrnilo pa je zahtevek na vzpostavitev delovnega razmerja za čas od 16.8. do 31.8.1993. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnika nezakonito odslovila z dela in mu v nasprotju z določilom 125. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93) zaključila delovno razmerje, glede tega pa kršila tudi določilo 78. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Ob tem, da je tožnik vložil tožbo pri sodišču praktično eno leto in pol po tem, ko bi v ugovornem postopku morala odločiti tožena stranka, je štelo, da je bila tožba vložena v razumnem roku.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Strinja se s stališčem v izpodbijani sodbi, da pojem razumen rok ni zakonsko opredeljena pravna kategorija, vendar pa za njo ne more biti sprejemljivo, da tožnik tudi po ženini smrti ni takoj uveljavljal sodnega varstva, temveč šele po letu dni, kar pa se ne more šteti za razumen rok, zaradi česar je potrebno tožbo zavreči. Nadalje navaja dejanske razloge spora med njo in tožnikom in dejstvo, da je po prenehanju dela do samozaposlitve delal na črno pri različnih delodajalcih. Poleg tega meni, da ji sodišče ne bi smelo naložiti plačilo nadomestila plače v bruto znesku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določil postopka in zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče ne soglaša z zaključkom v izpodbijani sodbi, da je tožnik uveljavil sodno varstvo v razumnem roku. Res, da se je po prenehanju dela pri toženi stranki pripravljal na samostojno dejavnost, nato pa izgubil še ženo, zaradi česar je moral prevzeti skrb za nedoletna otroka. Vendar navedene okoliščine, ki so tožnika lahko dodatno obremenjevale, ne morejo predstavljati razlogov za njegovo kasnejše reagiranje glede uveljavljanja sodnega varstva ob tem, da je imel ves čas tudi svojega pooblaščenca, ki je bil s sporom seznanjen in bi v zadevi lahko pravočasno vložil tožbo. Po določilu 105. čl. ZDR ima delavec v primeru molka organa pravico do sodnega varstva tudi po preteku 15 dnevnega roka iz določila 1. odst. 83. čl. ZTPDR, če delodajalec v predpisanem roku ne odloči o zahtevi ali ugovoru delavca. Vendar pa tudi uveljavljanje sodnega varstva po navedenem določilu ZDR ni brez časovnih omejitev, saj se zaradi načela splošne pravne varnosti od udeležencev delovnega spora zahteva hitro ukrepanje, posebno ob dejstvu, ker delovna razmerja niso statična kategorija oz. se stalno spreminjajo. Zato se pričakuje ustrezna aktivnost tudi na delavčevi strani pri uveljavljanju njegovih pravic v razmeroma kratkih in razumnih rokih. V konkretnem sporu pa je tožnik po svojem pooblaščencu reagiral z vložitvijo tožbe praktično eno leto in pol po tem, ko bi v zadevi morala odločiti tožena stranka, kar po zaključku pritožbenega sodišča presega vse razumne roke. Iz teh razlogov je podana zmotna materialnopravna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v sporu uveljavljal sodno varstvo pri sodišču v razumnem roku.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča predstavlja vložitev tožbe v razumnem roku procesno predpostavko, ki mora biti podana, da je sojenje lahko dopustno. Ker v konkretnem primeru ta ni bila podana, je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 2. odst. 369. čl. ZPP (ki se v skladu s teorijo in prakso uporablja tudi v primerih, ko niso podane ostale predpostavke za odločanje in ne le tiste, ki so v navedenem zakonskem določilu izrečno določene) razveljavilo izpodbijano sodbo in tožbo tožnika stroškovno zavrglo. Takšna odločitev se nanaša vključno tudi na zahtevek za plačilo nadomestila plače, ki je neposredno povezan z zahtevkom o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja, zaradi česar ni podana možnost (2. odst. 83. čl. ZTPDR) za uveljavitev dajatvenega zahtevka neposredno pri sodišču.