Jedro

Za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo morajo biti spremembe v zdravstvenem stanju trajne (ne pa samo občasne) ter da z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije ni moč pričakovati trajnega izboljšanja.

Če se zavarovanka med rehabilitacijo privadi uporabljati levico za prehranjevanje, potem lahko vsaj eno izmed omenjenih življenjskih potreb opravlja samostojno in ji pripada DPP za večino življenjskih potreb.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb od 1.12.1997 dalje.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po odvetnici iz vseh pritožbenih razlogov.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere opozarja pritožba, niti ostalih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi.

Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Ni podlage za pritožbeno stališče, da sodba nima razlogov o vprašanju, ali je tožnica upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo (v nadaljevanju: DPP) za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, ali za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kar ji je v dokončni odločbi z dne 18.6.1998 priznal toženec ter naj bi bila zato podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 13. tč. 2. odst. 351. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90), ki se je uporabljal v Republiki Sloveniji v času sojenja in izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče je v predzadnjem odstavku na strani 3 izpodbijane sodbe dovolj obrazložilo razloge, zaradi katerih je zaključilo, da je toženčeva odločba zakonita tudi glede odločitve o višini DPP. Torej, glede razlogov, zaradi katerih je toženec odločil, da ima tožnica pravico do DPP v znesku SIT 18.305,22 na mesec od 21.5.1998 dalje, kolikršna je bila takrat višina zneska DPP za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Določbe 1. in 2. odst. 148. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98 - ZPIZ) je citiralo že prvostopenjsko sodišče. S tem v zvezi pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da je zavarovanec upravičen do DPP za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb le, če iz medicinske dokumentacije ali iz osebnega pregleda izhaja, da ne more opravljati vseh osnovnih življenjskih potreb, določenih v 1. odst. 148. čl. zakona. Če pa lahko še katero od potreb iz 1. odst. 148. čl. opravlja samostojno, je podana upravičenost do DPP za opravljanje večina osnovnih življenjskih potreb (2. odst. 148. čl.). Ker se tožnica tako po podatkih iz obrazca "zahtevek za dodatek za tujo nego in pomoč", ki ga je izpolnil zdravnik dne 4.12.1997 lahko še sama hrani, enako pa je ugotovila tudi zdravnica - članica IK II. (mnenje IK II. z dne 10.6.1998), ko je tožnico dne 2.6.1998 osebno pregledala, čemur tudi pritožba ne oporeka, je glede navse že obrazloženo toženec z dokončno odločbo pravilno odločil o upravičenosti do DPP v višini, kot je bila tedaj določena za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb, ne pa vseh, saj se tožnica lahko še samostojno hrani z levico.

Tožnica tudi v pritožbi vztraja, da je potreba po pomoči in postrežbi nastopila že od premestitve v dom starejših občanov, to je od 1.12.1997 dalje. Pritožba napačno meni, da se je kot datum nastanka potrebe po DPP za večino osnovnih življenjskih potreb upošteval datum izdaje mnenja IK II.. Ta je mnenje izdala 10.6.1998. V njem je ugotovila, da je tožnica upravičena do DPP za večino osnovnih življenjskih potreb od 21.5.1998 dalje, kar je upošteval toženec pri izdaji drugostopenjske odločbe. Torej od dne, ko je bila pregledana pri fiziatru na Inštitutu RS za rehabilitacijo (izvid v spisu toženca, št. P-476.662, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje).

Po 2. odst. 171. čl. ZPIZ pridobi zavarovanec pravico na podlagi potrebe po stalni pomoči in postrežbi drugega z dnem nastanka potrebe po stalni pomoči in postrežbi. Tudi po 1. odst. 179. čl. zakona gre zavarovancu pravica do dodatka za pomoč in postrežbo od dneva, ko je nastala potreba po pomoči in postrežbi in traja, dokler je taka potreba podana. Res zakon neposredno ne določa, kaj se šteje kot dan nastanka potrebe po stalni pomoči in postrežbi. Ker gre glede na določbe 148. čl. zakona tudi pri v tem členu določenih stanjih za trajne spremembe v zdravstvenem stanju, je odgovor na vprašanje glede dneva nastanka upravičenosti do DPP potrebno iskati v 1. odst. 27. čl. zakona. Po tej določbi mora iti za trajne spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske dokumentacije. To pomeni, da morajo biti spremembe v zdravstvenem stanju trajne (ne pa samo občasne) ter da z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije ni moč pričakovati trajnega izboljšanja. Iz obvestila Nevrološke klinike Ljubljana zdravniku ob tožničinem odpustu iz klinike dne 1.12.1997 izhaja, da je tedaj tožnica potrebovala pomoč tudi pri hranjenju.

Vendar pa to stanje tedaj očitno še ni bilo dokončno, saj je že zdravnik v navedenem obrazcu z dne 4.12.1997 navedel, da se tožnica sama hrani, pa tudi član IK v A. - izvedenec posameznik je v mnenju z dne 10.1.1998 na podlagi osebnega pregleda istega dne ugotovil, da zdravljenje še ni končano, ker proces rehabilitacije še ni končan.

Očitno se je rehabilitacija uspešno nadaljevala tudi po premestitvi v dom starejših občanov, kamor je bila tožnica, kot navaja premeščena 1.12.1997 in sicer do te mere, da tožnica, kot izhaja iz že navedenega mnenja IK II., samostojno obvladuje sedenje ter da se je navadila uporabljati tudi levico, zaradi česar se lahko tudi sama hrani. Specialist fiziater pa je v že navedenem izvidu z dne 21.5.1998 pojasnil razloge, zaradi katerih je menil, da bistvenega izboljšanja tožničinega funkcionalnega stanja tudi s kompleksno rehabilitacijo na Inštititu RS za rehabilitacijo ne bi dosegli.

Zaradi vsega obrazloženega je prvostopenjsko sodišče, enako kot pred tem toženec, utemeljeno zaključilo, da je pri tožnici podana upravičenost do DPP za opravljanje večina osnovnih življenjskih potreb od 21.5.1998 dalje, torej od dne, ko je navedeni fiziater na pregledu, katerega rezultate podrobno navaja v izvidu, zaključil, da z ukrepi medicinske rehabilitacije ni moč pričakovati bistvenega izboljšanja funkcionalnega stanja.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter s to dodatno obrazložitvijo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.