Jedro

V obravnavanem primeru predstavlja pravnomočna obsodilna sodba dejansko podlago za presojo osebnostne primernosti tožnika. Toženka je namreč glede na dejstva, opisana v kazenski sodbi, ki jim je zaradi pravnomočnosti kazenske zadeve lahko v celoti sledila, izpeljala sklep, da se tožnik ni obnašal tako, da bi se ga lahko štelo za osebnostno primernega.

Podlago za razrešitev tožnika kot sodnega izvedenca in cenilca je toženka, kot to določa prvi odstavek 89. člena ZS, imela, ker tožnik ni več izpolnjeval enega izmed pogojev, določenih v prvem odstavku 87. člena ZS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo razrešila tožnika kot sodnega izvedenca in sodnega cenilca, imenovanega za strokovno področje gradbeništva, podpodročji komunala in stavbna zemljišča, z dnem dokončnosti te odločbe ter odločila, da mora razrešeni izvedenec in cenilec v roku 3 dni od prejema te odločbe ministrstvu oddati svoji štampiljki in izkaznici ter da se razrešitev vpiše v imenik sodnih izvedencev in sodnih cenilcev ter objavi na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje. V obrazložitvi navaja, da je prejela prepis sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kp 14498/2010 z dne 16. 5. 2012, iz katere je razvidno, da je to sodišče potrdilo sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. I K 14498/2010 z dne 15. 9. 2011, s katero je bil med drugimi tožnik obsojen zaradi kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 229. člena Kazenskega zakonika (KZ). Minister je dne 20. 2. 2013 po uradni dolžnosti začel postopek za razrešitev. Tožnik je podal odgovor na obvestilo in navedel, da sodba, s katero je bil obsojen, po svoji vsebini ne ustreza razlogom iz 3. točke prvega odstavka 87. člena Zakona o sodiščih (ZS), ker inkriminirano ravnanje ni v povezavi z opravljanjem izvedenskega dela. V nadaljevanju tožena stranka podaja razloge, da so okoliščine za razrešitev, da izvedenec ni osebnostno primeren za delo izvedenca, nastopila s pravnomočnostjo obsodilne sodbe. Izvedenec je storil kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic ter obstaja možnost, da bi zlorabil tudi status sodnega izvedenca ali cenilca ter s tem posledično onemogočil učinkovito izvajanje sodne oblasti, zato ne izpolnjuje pogojev osebnostne primernosti za opravljanje nalog sodnega izvedenca oziroma cenilca.

2. Tožnik v tožbi navaja, da med strankami ni sporno, da inkriminirano ravnanje ni v povezavi z opravljanjem izvedenskega dela, za njegovo razrešitev pa je bila odločilna presoja, da je storjeno kaznivo dejanje take narave, da vzbuja visoko stopnjo dvoma v njegovo osebnostno in moralno primernost za nadaljnje opravljanje izvedenskega oziroma cenitvenega dela v prihodnje. Meni, da je tožena stranka napačno interpretirala pojem „osebnostne primernosti“. Pri osebnostni primernosti gre za zahtevo po določenih osebnostnih značilnostih, ki se terjajo za izvrševanje dela sodnega izvedenca kot pomočnika sodišča. Merila za presojo osebnostne primernosti so: „osebnostna urejenost, spodobno vedenje, korektnost v odnosu do sodelavcev in strank in podobno“. Tožnik bi lahko bil diskvalificiran za opravljanje sodnega izvedenca kot pomembne družbene funkcije, če bi pri njegovih ravnanjih šlo za „preveč izrazita ali skrajnostna odstopanja od družbeno sprejetih meril osebnostne primernosti“. V odgovoru, ki ga je podal v postopku razrešitve, je opozarjal na nujnost razlikovanja med določbama zakona, ki predvidevata razrešitev sodnega izvedenca zaradi osebnostne neprimernosti, oziroma zaradi pravnomočne sodbe zaradi naklepne storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Meni, da ni dopustno mešati razlogov za razrešitev enega z drugim in s tem izbrisati razliko med posameznimi vrstami kriterijev. Nepravilno uporabo zakonskih določb v izpodbijani odločbi izkazuje „argumentum a contrario“, ki pomeni, da določena pravna posledica velja samo za tisti konkretni dejanski stan, ki izpolnjuje izrecno navedene predpostavke zakonskega (abstraktnega) dejanskega stanu. Če te izrecno navedene predpostavke niso podane, sklepamo, da za takšen primer pravna posledica ne velja. Izhodišče za sklepanje po nasprotnem razlogovanju je torej v ugotovitvi, da so vse sestavine zakonskega (abstraktnega) dejanskega stanu razlog, ki terja določeno pravno posledico. Odločitev o tem je aksiološke narave (teleološka razlaga) in temelji na spoznanju, da sta si neposredno pravno (normativno) urejeni in neurejeni primer različna oziroma, da si nista podobna v lastnostih, ki so na njiju bistvene. Razrešitev zaradi osebnostne neprimernosti se torej ne more utemeljiti le s sklicevanjem na pravnomočno obsodilno sodbo. V tem primeru bi bila odločba o razrešitvi zaradi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje povsem redundantna norma. Ker tudi pravnomočna obsodilna sodba ne more biti podlaga za razrešitev, saj je bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje, ki se ne preganja po uradni dolžnosti ampak na predlog oškodovanca, izpodbijana odločba temelji na zmotni uporabi določb ZS, prav tako pa tudi na bistveni kršitvi določb postopka, ker se tožena o ugovoru, ki je opozarjal, da ni bil spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, sploh ni opredelila. Meni, da pravnomočna obsodba ne sme imeti nezakonitih posledic, torej da bi sama po sebi utemeljevala razrešitev. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in zahteva povrnitev stroškov.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Vztraja pri razlogu, da ravnanje tožnika skrajno odstopa od družbeno sprejetih meril osebnostne primernosti, zaradi česar sklepa, da kot sodni izvedenec in cenilec izvedenskega in cenilskega dela ne bo opravljal pošteno in vestno. Po mnenju tožene stranke je namreč za presojo osebnostne primernosti odločilna narava v posameznem primeru storjenega kaznivega dejanja. Predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Prvi odstavek 87. člena ZS določa pogoje za imenovanje sodnega izvedenca in cenilca. V tej določbi naštete pogoje morajo osebe, ki so sodni izvedenci ali cenilci, izpolnjevati ves čas imenovanja. Kolikor eden izmed pogojev odpade, pomeni neizpolnjevanje pogoja podlago za izvedenčevo razrešitev (2. točka prvega odstavka 89. člena ZS). V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik osebnostno primeren za izvrševanje funkcije izvedenca oziroma cenilca.

6. Tretji odstavek 87. člena ZS določa, da ni osebnostno primeren za delo izvedenca, kdor se je ali se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da izvedenskega dela ne bo opravljal pošteno in vestno. Dejanska podlaga na podlagi katere je tožena stranka sklepala, da tožnik izvedenskega dela ne bo opravljal pošteno in vestno, je v obravnavani zadevi s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah opr. št. I K 14498/2010 z dne 15. 9. 2011, s katero je bil tožnik obsojen zaradi kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 229. člena KZ, ugotovljeno dejansko stanje. Okrajno sodišče na Jesenicah je tožnika spoznalo za krivega, da je z namenom, da bi preprečil plačilo upnika, med prisilno izvršbo odtujil dele svojega premoženja in s tem oškodoval upnika. Iz opisa storjenega kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi, ki ga je tožnik storil kot zakoniti zastopnik dolžnika A., izhaja, da je vedel, da so nepremičnine, ki jih je kot premoženje a. odtujil na tretje osebe, predmet izvršilnega postopka. Opisano ravnanje omogoča sklep, da oseba, ki je tako ravnanje storila (se je ali se obnaša), izvedenskega dela ne bo opravljala pošteno in vestno. V obravnavanem primeru predstavlja pravnomočna obsodilna sodba (dejstva, navedena v njej) dejansko podlago za presojo osebnostne primernosti tožnika. Tožnik neprimerno očita toženi stranki, da meša razloga po 3. in 4. točki prvega odstavka 87. člena ZS. Tožena stranka je namreč glede na dejstva, opisana v kazenski sodbi, ki jim je zaradi pravnomočnosti kazenske zadeve lahko v celoti sledila, izpeljala sklep, da se tožnik ni obnašal tako, da bi se ga lahko štelo za osebnostno primernega. Njegova ravnanja v funkciji zakonitega zastopnika A., ki je bila dolžnik v izvršilnem postopku, ki ga je vodilo sodišče, so bila podlaga za sklep tožene stranke, da je utemeljeno sklepati, da izvedenskega dela ne bo opravljal pošteno in vestno. Ne gre namreč prezreti, da je bilo inkriminirano dejanje storjeno med tekom sodnega postopka, z delom na sodišču pa je povezano tudi delo sodnega izvedenca ali cenilca. Ugovor, da izpodbijana odločba temelji na nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi ZS, je torej neutemeljen. Po mnenju sodišča je imela tožena stranka podlago za razrešitev tožnika kot sodnega izvedenca in cenilca, kot to določa prvi odstavek 89. člena ZS, ker tožnik ni več izpolnjeval enega izmed pogojev, določenih v prvem odstavku 87. člena ZS.

7. Enako je neutemeljen tudi ugovor, da se tožena stranka ni opredelila do tožnikove navedbe, da ni bil spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Tožena stranka sklepa, da tožnik osebnostno ni primeren za opravljanje funkcije izvedenca oziroma cenilca, ni utemeljevala na obsodilni kazenski sodbi (4. točka prvega odstavka 87. člena ZS), pač pa na dejstvih, ki so iz nje izhajala, kar iz obrazložitve jasno izhaja.

8. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter ker je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Glavne obravnave, kot je predlagala tožeča stranka, sodišče ni opravilo, ker meni, da je bila odločitev tožene stranke sprejeta na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi pravnomočne kazenske sodbe, ter izvedba dokaza z zaslišanjem tožnika v obravnavanem primeru ne bi bil primeren dokaz, ki bi lahko prinesel drugačno odločitev.

9. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

10. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.