Jedro

Pošiljanje vsebin po elektronski pošti kot tudi z uporabo aplikacij Google Play, iTunes in YouTube ne pomeni izvajanja telekomunikacijskih storitev, ampak uporabo elektronskih komunikacijskih storitev (drugih ponudnikov teh storitev) oziroma uporabo digitalne platforme. Posredovanje vsebin slovenskim potrošnikom po telekomunikacijskih omrežjih je torej le uporaba elektronskih storitev, ni pa imetnik znamke nastopal kot ponudnik telekomunikacijske infrastrukture.

Način izvajanja drugih storitev (na zabaven način) ne pomeni izvajanja razvedrilnih storitev.

Uporaba znamke na oglasnem, reklamnem in promocijskem materialu za lastne storitve ter materialu, ki so ga prejeli udeleženci tečajev in seminarjev toženke v okviru izvajanja lastnih storitev toženke, ne pomeni uporabe znamke za blago v razredu 16 Nicejske klasifikacije. V tem primeru namreč ni šlo za uporabo znamke na blagu, ki bi bilo namenjeno prodaji tretjim osebam. Podobno velja za kategorijo blaga "priročniki z navodili za rabo in navodili za uporabnika in drug pisni spremljajoči material". Navodila za izpolnjevanje anket oziroma vprašalnikov so le pomožno blago pri trženju lastnih storitev toženke, ni pa jih imetnik znamke komercialno ponujal na trgu. Zato uporaba znamke na takšnem blagu ne dokazuje resne in dejanske uporabe znamke za blago v razredu 16 Nicejske klasifikacije. Naziranje imetnika znamke bi pomenilo, da bi moral imeti npr. vsak proizvajalec določenih strojev znamko registrirano tudi v razredu 16 Nicejske klasifikacije za navodila za uporabo in še posebej za oglasni material, kar ne drži. Varstvo znamke na poslovni dokumentaciji in pri oglaševanju je namreč imetniku znamke zagotovljeno že na podlagi točke d) drugega odstavka 47. člena ZIL-1.

Toženka z dokazano resno in dejansko uporabo znamke za delovne zvezke še ni dokazala resne in dejanske uporabe za celotno kategorijo blaga "zvezki". Četudi delovni zvezki v Nicejski klasifikaciji niso samostojna kategorija, to še ne pomeni, da imajo zvezki in delovni zvezki enak namen.

Izrek

I. Pritožbi pravdnih strank se delno zavrneta, delno pa se jima ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti na novo glasi:

"I. Na ozemlju Republike Slovenije se razveljavi znamka tožene stranke GALLUP, reg. št.: 200470925 pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino, za naslednje blago in storitve:

-v razredu 16 Nicejske klasifikacije za blago: periodika; letaki; oglasni in promocijski material; revije; bilteni; časopisi; prospekti; katalogi; pisalni bloki; koledarji; rokovniki; priročniki z navodili za rabo in navodili za uporabnika in drug pisni spremljajoči material; periodične publikacije; papir, lepenka in izdelki iz teh snovi, ki jih ne obsegajo drugi razredi; fotografije; pisarniški material;

-v razredu 16 Nicejske klasifikacije za zvezke, razen delovnih zvezkov (ter se zato beseda "zvezki" nadomesti z besedo "delovni zvezki");

-v razredu 38 Nicejske klasifikacije za storitve: telekomunikacijske storitve; nudenje on-line komunikacijskih storitev; komunikacije preko globalnega računalniškega omrežja ali interneta; elektronska pošta, storitve pošiljanja in prejemanja sporočil; storitve radijskega in televizijskega prenosa; nudenje spletnih strani; prenos in distribucija podatkov ali avdio-vizualnih slik preko globalnega računalniškega omrežja ali interneta; dajanje v zakup dostopovnega časa do računalniške podatkovne baze; telekomunikacija informacij (vključno spletnih strani), računalniških programov in katerih koli drugih podatkov; nudenje telekomunikacijskega dostopa in povezav do računalniških podatkovnih baz in interneta; nudenje informacij v zvezi z medijskimi komunikacijami; komunikacijske storitve za prenos informacij; komuniciranje informacij preko računalnika; komuniciranje informacij z elektronskimi sredstvi;

-v razredu 41 Nicejske klasifikacije: razvedrilne storitve (ter se zato črta beseda: "razvedrilne in"); informacije v zvezi z razvedrilnimi storitvami (ter se zato črta beseda: "in razvedrilnimi"); informacije v zvezi z razvedrilom (ter se zato črta beseda: "razvedrilom ali").

II. V preostalem delu se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za razveljavitev znamke tožene stranke GALLUP, reg. št.: 200470925 pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino, to je za naslednje blago in storitve:

-v razredu 16 Nicejske klasifikacije: tiskarski izdelki; tiskane publikacije; knjižice; brošure; delovni zvezki; material za učenje in poučevanje (razen aparatov); učni material; tiskarski izdelki za izobraževalne namene; natisnjena programa v zvezi z izobraževanjem;

-v razredu 35 Nicejske klasifikacije: poslovno svetovanje; storitve upravljanja kakovosti poslovanja; svetovanje s področja izbire kadrov; testiranje sposobnosti, ocenjevanje spretnosti, testiranje spretnosti in ocenjevanje kadrov, kadrovsko vodenje, storitve izbiranja in razporejanja kadrov na delovna mesta ter s tem povezane storitve vodenja in svetovanja; storitve kadrovskega svetovanja, ki se opravljajo preko internetnega spletnega mesta in omogočajo interaktivno ocenjevanje zaposlenih in bodočih zaposlenih; poslovno in komercialno raziskovanje; tržne raziskave in analize; demografske analize; priprava statistike, zbiranje podatkov in analiza ter s tem povezane svetovalne storitve; storitve raziskav vedenja volivcev in javnega mnenja; svetovanje, svetovalne in informacijske storitve v zvezi z raziskovanjem vedenja volivcev in javnega mnenja; zbiranje podatkov in raziskav vedenja volivcev in javnega mnenja preko globalnega računalniškega omrežja ali interneta; nudenje informacij na področju raziskav vedenja volivcev in javnega mnenja; poslovne storitve in storitve raziskav javnega mnenja ter vodenja raziskav;

-v razredu 41 Nicejske klasifikacije: izobraževalne storitve; nudenje usposabljanja; računalniško podprte storitve usposabljanja; elektronsko objavljanje (ne posnemljivo); nudenje on-line elektronskih publikacij (ne posnemljivih); objavljanje elektronskih knjig in revij on-line; objavljanje elektronskih novic in poročil on-line; nudenje publikacij na internetu ali globalnem računalniškem omrežju, po katerih lahko brskamo; objavljanje priročnikov za usposabljanje; nudenje izobraževalnih informacij; nudenje informacij v zvezi z usposabljanjem; informacije v zvezi z izobraževalnimi storitvami; informacije v zvezi z izobraževanjem, ki so na voljo on-line z računalniške podatkovne baze ali interneta;"

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Tožnica je s tožbo, vloženo 5. 1. 2018, zahtevala razveljavitev toženkine nacionalne znamke GALLUP št. 200470925, registrirane 28. 1. 2005 pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: znamka), zaradi neuporabe za vse blago in storitve, za katere je bila znamka registrirana v razredih 9, 16, 35, 38, 41 in 42 Nicejske klasifikacije.¹ Tožbeni zahtevek utemeljuje na določbi tedaj veljavnega prvega odstavka 120. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1), skladno s katerim lahko zainteresirana oseba s tožbo pri pristojnem sodišču zahteva razveljavitev znamke, če imetnik brez upravičenega razloga neprekinjeno več kot pet let od datuma vpisa znamke v register oziroma od dneva, ko je bila zadnjič resno in dejansko uporabljena v Republiki Sloveniji (RS), ne uporablja znamke za označevanje blaga ali storitev, za katere je znamka registrirana. Toženka je tista, ki mora dokazati, da je v relevantnem petletnem obdobju (2013 – 2018) znamko resno in dejansko uporabljala na območju RS (tretji odstavek 120. člena ZIL-1).

2.Potem ko je sodišče prve stopnje v prvotnem sojenju (pod opr. št. IV Pg 60/2018) ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, je višje sodišče s sodbo in sklepom V Cpg 424/2020 z dne 15. 12. 2021: zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev znamke glede določenega blaga v razredih 9 in 16 Nicejske klasifikacije, potrdilo razveljavitev znamke glede določenega blaga in storitev iz razredov 9, 16, 35, 41 in vseh storitev iz razreda 42 Nicejske klasifikacije, ter razveljavilo prvostopenjsko sodbo glede določenega blaga in storitev iz razredov 16, 35 in 41 ter vse blago iz razreda 38 Nicejske klasifikacije. V ponovnem sojenju, ki se nanaša na del tožbenega zahtevka, v katerem je bila prva sodba razveljavljena, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo:

-razveljavilo znamko za naslednje blago iz razreda 16 Nicejske klasifikacije: periodika; knjižice; letaki; oglasni in promocijski material; revije; bilteni; časopisi; prospekti; katalogi; zvezki; pisalni bloki; koledarji; rokovniki; priročniki z navodili za rabo in navodili za uporabnika in drug pisni spremljajoči material; periodične publikacije; tiskarski izdelki za izobraževalne namene; natisnjena programa v zvezi z izobraževanjem; papir, lepenka in izdelki iz teh snovi, ki jih ne obsegajo drugi razredi; fotografije; pisarniški material

-zavrnilo zahtevek za razveljavitev znamke za naslednje blago iz razreda 16 Nicejske klasifikacije: tiskarski izdelki; tiskane publikacije; brošure, material za učenje in poučevanje (razen aparatov); učni materiali

-zavrnilo zahtevek za razveljavitev znamke za storitve iz razreda 35 Nicejske klasifikacije: poslovno svetovanje; storitve upravljanja kakovosti poslovanja; svetovanje s področja izbire kadrov; testiranje sposobnosti, ocenjevanje spretnosti, testiranje spretnosti in ocenjevanje kadrov, kadrovsko vodenje, storitve izbiranja in razporejanja kadrov na delovna mesta ter s tem povezane storitve vodenja in svetovanja; storitve kadrovskega svetovanja, ki se opravljajo preko internetnega spletnega mesta in omogočajo interaktivno ocenjevanje zaposlenih in bodočih zaposlenih; poslovno in komercialno raziskovanje; tržne raziskave in analize; demografske analize; priprava statistike, zbiranje podatkov in analiza ter s tem povezane svetovalne storitve; storitve raziskav vedenja volivcev in javnega mnenja; svetovanje, svetovalne in informacijske storitve v zvezi z raziskovanjem vedenja volivcev in javnega mnenja; zbiranje podatkov in raziskav vedenja volivcev in javnega mnenja preko globalnega računalniškega omrežja ali interneta; nudenje informacij na področju raziskav vedenja volivcev in javnega mnenja; poslovne storitve in storitve raziskav javnega mnenja ter vodenja raziskav

-zavrnilo zahtevek za razveljavitev znamke za vse storitve iz razreda 38 Nicejske klasifikacije, za katere je znamka registrirana: telekomunikacijske storitve; nudenje on-line komunikacijskih storitev; komunikacije preko globalnega računalniškega omrežja ali interneta; elektronska pošta, storitve pošiljanja in prejemanja sporočil; storitve radijskega in televizijskega prenosa; nudenje spletnih strani; prenos in distribucija podatkov ali avdio-vizualnih slik preko globalnega računalniškega omrežja ali interneta; dajanje v zakup dostopovnega časa do računalniške podatkovne baze; telekomunikacija informacij (vključno spletnih strani), računalniških programov in katerih koli drugih podatkov; nudenje telekomunikacijskega dostopa in povezav do računalniških podatkovnih baz in interneta; nudenje informacij v zvezi z medijskimi komunikacijami; komunikacijske storitve za prenos informacij; komuniciranje informacij preko računalnika; komuniciranje informacij z elektronskimi sredstvi (druga alineja točke I.

2. izreka); in

-zavrnilo zahtevek za razveljavitev znamke za naslednje storitve v razredu 41 Nicejske klasifikacije: razvedrilne in izobraževalne storitve; nudenje usposabljanja; računalniško podprte storitve usposabljanja; elektronsko objavljanje (ne posnemljivo); nudenje on-line elektronskih publikacij (ne posnemljivih); objavljanje elektronskih knjig in revij on-line; objavljanje elektronskih novic in poročil on-line; nudenje publikacij na internetu ali globalnem računalniškem omrežju, po katerih lahko brskamo; objavljanje priročnikov za usposabljanje; nudenje izobraževalnih informacij; nudenje informacij v zvezi z usposabljanjem; informacije v zvezi z izobraževalnimi in razvedrilnimi storitvami; informacije v zvezi z razvedrilom ali izobraževanjem, ki so na voljo on-line z računalniške podatkovne baze ali interneta; nudenje on-line komunikacijskih storitev; komunikacije preko globalnega računalniškega omrežja ali interneta; elektronska pošta, storitve pošiljanja in prejemanja sporočil; storitve radijskega in televizijskega prenosa; nudenje spletnih strani; prenos in distribucija podatkov ali avdio-vizualnih slik preko globalnega računalniškega omrežja ali interneta; dajanje v zakup dostopovnega časa do računalniške podatkovne baze; telekomunikacija informacij (vključno spletnih strani), računalniških programov in katerih koli drugih podatkov; nudenje telekomunikacijskega dostopa in povezav do računalniških podatkovnih baz in interneta; nudenje informacij v zvezi z medijskimi komunikacijami; komunikacijske storitve za prenos informacij; komuniciranje informacij preko računalnika; komuniciranje informacij z elektronskimi sredstvi

(tretja alineja točke I.2. izreka). V tem delu izreka je ponovno navedlo storitve iz predhodne, druge alineje točke I.2. izreka (nudenje on-lin komunikacijskih storitev in ostale).

3.O stroških postopka sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odločalo, ampak je to storilo s posebnim sklepom, ki ni predmet tega pritožbenega postopka.

4.Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica izpodbija sodbo v delu, s katerim je sodišče prve stopnje praktično v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek (ki je še sporen v ponovnem sojenju), toženka pa se pritožuje zoper točko I.1., s katero je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in znamko razveljavilo za del registriranega blaga v razredu 16 Nicejske klasifikacije.

5.Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

6.Ker sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih tožnice, ki so bili še predmet pravde, je sodišče prve stopnje na podlagi določbe tretjega odstavka 327. člena ZPP<strong> </strong>izdalo dopolnilno sodbo z dne 17. 10. 2025, ki je postala pravnomočna 22. 11. 2025. Z dopolnilno sodbo je tako pravnomočno odločeno, da se znamka razveljavi za storitve v razredu 35 Nicejske klasifikacije: poslovni pregledi in storitve načrtovanja nasledstva za posle. Pravnomočno pa je zavrnjen tožbeni zahtevek za razveljavitev znamke za posamezne storitve v razredu 35 Nicejske klasifikacije (storitve svetovanja vodstvu za merjenje kakovosti delovnega mesta in tehnike za povezovanje zadovoljstva na delovnem mestu z drugimi poslovnimi rezultati; storitve poslovnih informacij, ponujenih on-line z globalnega računalniškega omrežja ali interneta) in posamezne storitve v razredu 41 Nicejske klasifikacije (priprava in vodenje konferenc, seminarjev, razstav in simpozijev, učnih tečajev, predavanj; poučevanje in usposabljanje na področju poslovne, industrijske in informacijske tehnologije; svetovalne storitve v zvezi z usposabljanjem zaposlenih; storitve za usposabljanje trgovskega osebja; usposabljanje v zvezi s prodajo; izobraževanje vodilnih delavcev za primerno obnašanje).

7.Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbi tožnice

Uporaba znamke za blago iz razreda 16

8.Pritožba tožnice v tem delu navaja, da gre v razmerju do blaga material za učenje in poučevanje (razen aparatov) za prodajo v zanemarljivih količinah (sodišče prve stopnje se sklicuje na računa izdana dvema fizičnima osebama). Iz enakega razloga graja kot materialnopravno napačen zaključek sodišča prve stopnje tudi v razmerju do preostalih kategorij blaga iz razreda 16 Nicejske klasifikacije, za katere je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek (tiskarski izdelki, tiskane publikacije, brošure, učni material). Vendar tožnica nima prav. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se po sodni praksi Sodišča Evropske unije (SEU) ne zahteva velik komercialni obseg, ampak lahko že manjša uporaba znamke zadošča za dokaz resne in dejanske uporabe.² Tako računa, izdana dvema potrošnikoma v Sloveniji, skupaj s priročnikom toženke (priloga B 40) dokazujeta resno in dejansko uporabo znamke v kategoriji material za učenje in poučevanje (razen aparatov) ter tudi v zvezi s kategorijo učni material, ki ima enak namen. Da je toženka dokazala resno in dejansko uporabo znamke za knjige in priročnike pa je že pravnomočno razsojeno (sodba in sklep V Cpg 424/2020 z dne 15. 12. 2021). Sodišče prve stopnje je podrobno pojasnilo, s katerimi izdelki je toženka dokazala resno in dejansko uporabo znamke v vseh kategorijah, za katere je v tem razredu Nicejske klasifikacije tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženka je tako po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje dokazala uporabo znamke za knjige in s tem za tiskarske izdelke in tiskane publikacije. Na podlagi računov, izdanih slovenskim potrošnikom (računi A. A.) je dokazala uporabo znamke za brošure. Tudi uporabo znamke za material za učenje in poučevanje (razen aparatov), učni material, tiskarski izdelki za izobraževalne namene in natisnjena programa v zvezi z izobraževanjem je sodišče prve stopnje utemeljilo z izdanimi računi B. B. in A. A. (B 192 in B 193) ter priročnikom na prilogi B 40.

9.Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri tej presoji ni upoštevalo izhodišč, oblikovanih v sodni praksi SEU, zlasti, da gre za uporabo, ki v zadevnem gospodarskem sektorju zadošča za ohranitev ali ustvarjanje tržnega deleža za blago ali storitve, za katere se znamka uporablja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo resno in dejansko uporabo znamke samo za blago, za katerega je toženka v relevantnem obdobju dokazala, da ga prodajala slovenskim kupcem, in to izkazala z računi. To torej ni samo promocijski material, ampak blago, ki ga je toženka v relevantnem obdobju prodajala slovenskim kupcem.³ Ti izdelki so bili namenjeni prodaji in zato lahko dokazujejo uporabno znamke za blago v razredu 16 Nicejske klasifikacije. Za ohranitev varstva znamke glede posameznih kategorij blaga se ne zahteva, da ima toženka določen tržni delež v vsaki registrirani kategoriji blaga. Pomembno je, da je znamka uporabljena v gospodarskem poslovanju toženke. Prodaja izdelkov potrošnikom v Sloveniji tudi po mnenju pritožbenega sodišča to dokazuje. V pritožbi se tožnica neutemeljeno sklicuje, da naj bi šlo zgolj za simbolično uporabo. V sodbi C-40/01, Ansul, je SEU pojasnilo, da je simbolična uporaba tista, ki služi izključno ohranjanju pravic, ki jih podeljuje znamka. V konkretnem primeru pa temu ni bilo tako. Toženka je izpodbijano znamko za omenjeno blago iz razreda 16 Nicejske klasifikacije uporabljala na blagu, ki ga je prodajala slovenskim kupcem, kar je izkazala s posameznimi računi. Četudi število računov ni veliko, to še vedno ne pomeni, da je bila uporaba zgolj simbolična, ampak je bila odraz prisotnosti toženke na slovenskem trgu ter glede na prodajo slovenskim kupcem ni šlo le za interno uporabo s strani toženke.

10.Pritožba tožnice tako glede blaga, za katerega je sodišče prve stopnje v razredu 16 Nicejske klasifikacije zavrnilo tožbeni zahtevek (material za učenje in poučevanje (razen aparatov), učni material, tiskarski izdelki, tiskane publikacije, brošure), ni utemeljena.

Storitve v razredu 35

11.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za razveljavitev znamke za preostale storitve razredu 35 Nicejske klasifikacije zavrnilo.⁴ Del storitev v tem razredu je povezan z javnomnenjskimi in tržnimi raziskavami, preostali del pa so storitve v zvezi s poslovnim svetovanjem in kadri.

- O poslovnem sodelovanju toženke z družbo C., d. o. o.

12.Pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje sodelovanje toženke z družbo C., d. o. o., napačno subsumiralo kot izkaz resne in dejanske uporabe znamke v razmerju do storitev iz razreda 35 Nicejske klasifikacije, ni utemeljen. Po določbi četrtega odstavka 120. člena ZIL-1 se šteje, da imetnik uporablja znamko, če se ta uporablja z njegovim soglasjem ali če jo uporablja druga oseba, ki je za to pooblaščena. V tem primeru mora imetnik znamke zatrjevati in dokazati, da je soglašal, da znamko uporablja druga oseba in da jo je ta (v relevantnem 5-letnem obdobju) tudi uporabljala. Sodišče prve stopnje je na podlagi sklenjene pogodbe o svetovanju med toženko in družbo C., d. o. o., ter delovnih nalogov, izdanih na podlagi te pogodbe v obdobju med leti 2013 in 2018, pravilno zaključilo, da je toženka soglašala, da družba C., d. o. o., uporablja njeno znamko in da jo je ta tudi dejansko uporabljala. Družba C., d. o. o., je storitve anketiranja izvajala za namene Gallup World Poll. Koncept slednje temelji na tem, da tuje družbe v posameznih državah izvajajo ankete po naročilu toženke, ta pa zbira rezultate izvedenih anket. Za območje Slovenije je izvedbo teh anket toženka zaupala družbi C., d. o. o. Pritožbeno sklicevanje tožnice, da je toženka v razmerju do opravljenih storitev anketiranja za Gallup World Poll nastopala kot naročnik, družba C., d. o. o., pa kot izvajalec, za presojo uporabe znamke ni pravno odločilno. Četudi je bilo temu tako, to dejstvo ne izključuje možnosti uporabe znamke preko druge osebe, konkretno preko družbe C., d. o. o. Bistveno je samo dvoje: ali je družba C., d. o. o., uporabljala izpodbijano znamko za storitve anketiranja in ali je toženka s tem soglašala. Pritožbeno sklicevanje na sodbo pritožbenega sodišča v Parizu ni prepričljivo, saj po navedbah toženke obstajajo tudi drugačne pravnomočne odločitve pristojnih organov na Madžarskem, na Slovaškem ter v Belgiji, na Nizozemskem in v Luksemburgu, ki jih pritožba tožnice povsem spregleda.

13.Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da sklenjena pogodba o sodelovanju in delovni nalogi dokazujejo soglasje toženke za uporabo njene znamke za storitve anketiranja, ki jih je izvajala družba C., d. o. o., za toženko. Ne drži pritožbeno izvajanje, da bi morala toženka storitve javnomnenjskih in tržnih raziskav na trgu ponujati tretjim osebam in ne od tretjih oseb te storitve koristiti. Če je družba C., d. o. o., dejansko izvajala storitve anketiranja na območju Slovenije za toženko in pri tem uporabljala znamko toženke z njenim soglasjem, to predstavlja uporabo znamke. Pri tem ni pomembno, katera oseba (toženka ali družba C., d. o. o.) je bila navedena kot upravljalec osebnih podatkov za Evropsko komisijo.

14.Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da iz neprerekanih navedb tožnice v prvem postopku izhaja, da je bila družbi C., d. o. o., uporaba znamke toženke prepovedana. Ta splošna prepoved, ki je vsebovana v Sporazumu o sodelovanju, se ne nanaša na uporabo znamke v okviru anketiranja, ki ga je družba C., d. o. o., izvajala za toženko. Pritožba ne omaje zaključka sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala, da se je v postopkih izvajanja storitev anketiranja družbe C., d. o. o., s soglasjem toženke uporabljala znamka. Ta je bila namreč navedena na vprašalnikih in v delovnih nalogih, s katerimi je toženka naročila družbi C., d. o. o., izvedbo konkretnih anket. Očitana neskladnost sodbe sodišča prve stopnje, ki bi onemogočala njen preizkus, in s tem absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana. Toženka je soglašala z uporabo znamke pri izvajanju storitev anketiranja s strani družbe C., d. o. o., po njenem naročilu, sicer pa družba C., d. o. o., ni smela uporabljati znamke toženke. Ker se v tem delu presoja uporaba izpodbijane znamke pri anketiranju, za kar je imela družba C., d. o. o., izrecno naročilo toženke (potrjeno z delovnimi nalogi) in soglasje toženke, splošna prepoved družbi C., d. o. o., uporabljati znamko toženke, ni relevantna. Ker je šlo za ustno anketiranje, je logično, da anketiranci vprašalnikov niso prejeli, kar pa še ne pomeni, da se za anketiranje, ki je ga je izvajala družba C., d. o. o., znamka toženke ni uporabljala. Vprašalnike z uporabljeno znamko (oznaka vprašalnika v spodnjem levem kotu) so nedvomno uporabljali anketarji. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da so bili tudi anketiranci seznanjeni z dejstvom, da se ankete izvajajo po naročilu toženke. Glede na naravo storitev (anketiranje) po oceni pritožbenega sodišča ni potrebno, da bi bili anketiranci izrecno opozorjeni na znamko toženke, ampak zadošča njena uporaba na vprašalnikih za anketarje in seznanitev anketirancev, da bodo odgovori posredovani družbi Gallup. Ime toženke je enako znamki. Seznanitev z imenom toženke Gallup je v konkretnem primeru hkrati izpolnjevala tudi funkcijo istoimenske znamke, saj je opredeljevala identiteto izvora storitev. To potrjujejo tudi medijske objave v Sloveniji, ki omenjenih raziskav niso obravnavale kot raziskav družbe C., d. o. o., ampak kot raziskave toženke. Enako velja za poročila o izsledkih anketiranja. Uporaba znamke pri izvedbi anketiranja, ki ga je za toženko izvedla družba C., d. o. o., je torej izpolnila svojo funkcijo.

15.Pritožbeno sklicevanje tožnice na sodbi SEU C-17/06 in T-183/08 ni utemeljeno. V zadevi SEU C 17/06, Céline je sodišče izpostavilo, da uporaba – s strani tretje nepooblaščene osebe – imena družbe, trgovskega imena ali imena trgovine, ki je enako prejšnji znamki, pomeni „uporabo znaka za proizvode ali storitve“, če se uporablja za razlikovanje med navedenimi proizvodi ali storitvami. Tako je, če tretja oseba znak, ki pomeni ime njene družbe, njeno trgovsko ime ali ime trgovine, poveže s proizvodi, ki jih trži, ali tudi če takega povezovanja ni, kadar tretja oseba navedeni znak uporablja na način, ki vzpostavlja povezavo med znakom, ki pomeni ime družbe, trgovsko ime ali ime trgovine tretje osebe, ter proizvodi ali storitvami, ki jih tretja oseba trži oziroma opravlja. V konkretnem primeru je šlo ravno za tako situacijo. Tudi niso podane takšne okoliščine kot v zadevi SEU T-183/08, Jello Schuhpark II, kjer je bilo npr. ugotovljeno, da se je označba (Schuhpark Fascies) pojavljala pri cenah tako za čevlje te blagovne znamke kot za druge čevlje in da obstaja veliko trgovin Schuhpark oziroma Schuhpark Fascies z veliko izbiro čevljev znanih blagovnih znamk. V konkretnem primeru pa družba C., d. o. o., imena „Gallup“ ni uporabljala (in skladno s sporazumom ni smela uporabljati) za nič drugega kot pri izvajanju storitev anketiranja za toženko. Glede na navedene okoliščine je uporabo znaka kot imena podjetja toženke mogoče šteti za uporabo znamke, saj so bile storitve opredeljene (anketiranje) in so se na trgu ponujale pod enakim znakom (prim. sodbo SEU T-209/09, Alder Capital, 55. in 56. točka obrazložitve).

- O ostalih tožničinih ugovorih glede storitev v zvezi z javnomnenjskimi in tržnimi raziskavami

16.Uporaba znamke v sklopu „Gallup World Poll“ nedvomno predstavlja resno in dejansko uporabo znamke in tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da to ne predstavlja zadostne intenzivnosti uporabe znamke. Gre za svetovno raziskavo toženke, katere izsledki so bili objavljeni v poročilih toženke in omenjeni v slovenskih medijih. V relevantnem obdobju je bila opravljena vsako leto, torej nikakor ni šlo zgolj za simbolično uporabo. Posredovanje poročil o izsledkih anketiranja na naslove v Sloveniji (z uporabo izpodbijane znamke) in njihova omemba v slovenskih medijih pa potrjuje ravno nasprotno, kot trdi tožnica, in sicer, da so bile raziskave pod znakom toženke na voljo uporabnikom v Sloveniji.

17.Tožnica v pritožbi tudi spregleda, da presoja resne in dejanske uporabe znamke temelji na različnih dejstvih in okoliščinah, med drugim naravi zadevnega blaga ali storitev in značilnostih zadevnega trga. Ciljni uporabniki javnomnenjskih in tržnih raziskav niso nujno kupci teh raziskav, kot to zatrjuje tožnica v pritožbi, ampak so lahko takšne raziskave namenjene javnosti ali trgu na splošno (brez nakupa konkretnih raziskav). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je toženka izsledke opravljenih tržnih raziskav in anket uporabila v poročilih, ki jih je pošiljala na elektronske naslove slovenskih naslovnikov. Zgolj dejstvo, da imetnik zagotovi dostopnost svojih raziskav določeni javnosti brezplačno, ne izključuje resne in dejanske uporabe znamke.⁵ Na ta način so bili izsledki raziskav pod znamko toženke dostopni tudi v Sloveniji in so jih povzeli slovenski mediji. Tudi to dokazuje uporabo znamke za toženkine storitve javnomnenjskih in tržnih raziskav.

18.Če se sodišče prve stopnje ni opredelilo do strankinih navedb, je to lahko kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in ne po 14. točki drugega odstavka 14. člena ZPP, na katero se tožnica neutemeljeno sklicuje v pritožbi. Kršitev pravice do izjave tožnica v pritožbi utemeljuje s tem, da se sodišče prve stopnje stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da definiciji javnomnenjskih in tržnih raziskav ustrezajo raziskave, ki morajo biti opravljene skladno z določenimi znanstvenimi standardi, ki se na podlagi statističnih zaključkov štejejo za reprezentativne na določenem področju. Ta očitek ni utemeljen, saj ne gre za pravno odločilno dejstvo. Skupna značilnost tako javnomnenjskih kot tržnih raziskav je uporaba raziskovalnih metod (ankete, analiza podatkov), ki so bile v konkretnem primeru uporabljene. Toženka je izvedla ankete, analizirala podatke in na njihovi podlagi pripravila poročila, ki jih je posredovala tudi slovenskim potrošnikom. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka dokazala resno in dejansko uporabo znamke za javnomnenjske in tržne raziskave. Te niso omejene zgolj na raziskave, kot jih definirajo Smernice ESOMAR (Svetovnega združenja za socialna, mnenjska in tržna raziskovanja), kot se neutemeljeno zavzema tožnica. Te smernice so mednarodno priznani standard kakovosti, vendar za dokaz resne in dejanske uporabe znamke za navedene storitve ni treba zatrjevati in ne dokazati skladnosti raziskav z navedenimi smernicami. Vprašanja (mnenja), ki se raziskujejo, pa so lahko zelo različna, npr. s političnega, gospodarskega, socialnega, tržnega ali drugega področja.

- O uporabi znamke za storitve za družbi F., d. o. o., in G., d. o. o.

19.Na podlagi testiranj, rezultatov testiranj in predstavitve rezultatov testiranj v podjetjih F.

, d. o. o., in G., d. o. o., je sodišče prve stopnje zaključilo, da je dokazana resna in dejanska uporaba znamke za naslednje storitve iz razreda 35: poslovno svetovanje, storitve upravljanja kakovosti poslovanja, svetovanje s področja izbire kadrov, testiranje sposobnosti, ocenjevanje spretnosti, testiranje spretnosti in ocenjevanje kadrov, kadrovsko vodenje, storitve izbiranja in razporejanja kadrov na delovna mesta ter s tem povezane storitve vodenja in svetovanja, storitve kadrovskega svetovanja, ki se opravljajo preko internetnega spletnega mesta in omogočajo interaktivno ocenjevanje zaposlenih in bodoče zaposlenih, poslovno in komercialno raziskovanje.

20.Uporaba znamke za testiranja zaposlenih v družbah F., d. o. o., in G., d. o. o., (in s tem povezanih storitvah o rezultatih testiranj in predstavitvi rezultatov testiranj) ni zgolj naključna oziroma minimalna uporaba znamke na slovenskem trgu, kot se neutemeljeno zavzema tožnica v svoji pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da v zvezi z dokazovanjem resne in dejanske uporabe znamke ni mogoče določiti pravila de minimis. Tudi sodna praksa SEU pojasnjuje da namen te določbe (o razveljavitvi spečih znamk) ni presoja komercialnega uspeha ali pregled ekonomske strategije podjetja, niti ni namenjena omejevanju varstva znamk na primer obsežne komercialne uporabe znamk.⁶ V sodbi SEU C-40/01, Ansul, je pojasnjeno, da gre za resno in dejansko uporabo, kadar se znamka uporablja v skladu s svojo bistveno funkcijo, ki je zagotavljanje identitete izvora blaga ali storitev, za katere je registrirana, da se ustvari ali ohrani prodajni prostor za to blago ali storitve; resna in dejanska uporaba ne vključuje simbolične uporabe zgolj za namen ohranjanja pravic, ki jih podeljuje znamka. Uporaba znamke ni vedno nujno količinsko pomembna, da bi se štela za resno in dejansko, ampak lahko zadošča tudi minimalna uporaba znamke, kadar služi resničnemu komercialnemu namenu.⁷

21.Dejstvo, da sta omenjeni družbi, pri kateri je toženka opravljala storitve, hčerinski družbi tujega podjetja, in da je bil posel dogovorjen z matičnima družbama v tujini, ne odvzema pomena dejstvu, da je toženka storitve opravljala v Sloveniji, kjer imata sedež in poslujeta hčerinski družbi. Hčerinska družba je samostojna pravna oseba s sedežem v Sloveniji, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost (prvi odstavek 3. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1). Četudi gre zgolj za dve podjetji, so se ankete zaposlenih/vodilnih v F., d. o. o., po ugotovitvi sodišča prve stopnje izvajale v letih 2015 in 2017, ankete v G., d. o. o., pa vsako leto v relevantnem obdobju. Ne gre torej zgolj za simbolično ali naključno uporabo, kar je višje sodišče pojasnilo že v svoji odločbi opr. št. V Cpg 424/2020 z dne 15. 12. 2021 (42. točka obrazložitve), izdani v prvem sojenju v tej zadevi.

22.Ker se dolžnost sodišča, da se opredeli do strankinih navedb, nanaša samo na pravna relevantna dejstva, kar dejstvo o delnem umiku predloga za registracijo druge znamke toženke (Q12) pred EUIPO ni, izpodbijana sodba v tem delu ni obremenjena s kršitvijo po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

23.V konkretnem primeru je šlo za kompleksno storitev, ki ni predstavljala le anketiranja zaposlenih, ampak tudi pripravo rezultatov teh anket in poročila družbam, katerih namen je skladen z vsemi navedenimi storitvami. Anketiranje zaposlenih po naročilu gospodarske družbe ni samo sebi namen, ampak je namenjeno sprejemanju kadrovskih in poslovnih odločitev, zato ugotovljena uporaba znamke tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni resno in dejansko uporabo znamke za vse storitve, ki jih je sodišče prve stopnje obravnavalo skupaj. Tožnica v pritožbi tudi ni konkretno zatrjevala, katere registrirane storitve naj z omenjenimi dejavnostmi toženke ne bi bile pokrite. Klasifikacija posameznih razredov namreč po sodni praksi SEU ne pomeni sistema, v katerem je izključeno, da bi bili proizvodi ali storitve, ki spadajo v en razred ali kategorijo, prav tako del drugega razreda ali kategorije (sodbi SEU T-453/11, Szajner, točka 88 in T-380/18, Intas, točka 96). To potrjuje tudi tretji odstavek 5. člena Pravilnika o znamki, skladno s katerim se blago ali storitve, ki jih je glede na Nicejsko klasifikacijo mogoče razvrstiti v dva ali več razredov, navedejo z izrazi, uporabljenimi v Nicejski klasifikaciji.

24.Uporabo znamke za posamezne storitve v tem sklopu dodatno dokazuje tudi njena uporaba za teste/vprašalnike, ki jih je preko računalniškega programa v relevantnem obdobju po navedbah toženke reševalo preko 1.000 slovenskih potrošnikov, katerim je toženka na podlagi njihove privolitve pošiljala različno elektronsko pošto, ki je poleg zadevnega materiala vsebovala tudi rezultate testiranja. Slednje pomeni obdelavo podatkov na podlagi ankete/testiranja, na podlagi katerega toženka naredi profil/priporočilo/nasvet za posameznika.

25.Tožnica v pritožbi tudi očita sodišču prve stopnje, da izpodbijana sodba nima razlogov glede uporabe znamke za storitve: poslovni pregledi, storitve svetovanja vodstvu za merjenje kakovosti delovnega mesta in tehnike za povezovanje zadovoljstva na delovnem mestu z drugimi poslovnimi rezultati, storitve poslovnih informacij, ponujenih on-line z globalnega računalniškega omrežja ali interneta in storitve načrtovanja nasledstva za posle. Vendar o teh storitvah sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ni odločalo, ampak je to storilo šele z dopolnilno sodbo. Dopolnilna sodba je samostojna odločba (in v konkretnem primeru tudi že pravnomočna), zato se pritožbeno sodišče do očitkov tožnice v tem delu ne opredeljuje.

- O storitvah v razredu 38 Nicejske klasifikacije

26.Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženka dokazala resno in dejansko uporabo znamke pri opravljanju telekomunikacijskih storitev in drugih povezanih storitev, za katere je znamka registrirana v razredu 38. Ta svoj zaključek je naredilo po ugotovitvi, da je toženka več slovenskim potrošnikom pošiljala različne vsebine (vabila, oglasna sporočila, rezultate anket), pri čemer so bile te vsebine poslane z usmerjanjem signalov po telekomunikacijskih omrežjih (na elektronske naslove, kot tudi z uporabo aplikacij Google Play, iTunes in YouTube), kar naj bi po presoji sodišča prve stopnje predstavljalo opravljanje telekomunikacijskih storitev.

27.Tožnica v pritožbi utemeljeno graja takšno presojo kot materialnopravno zmotno. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožnici, da pošiljanje vsebin po telekomunikacijskih omrežjih in spletnih aplikacijah ne pomeni izvajanja telekomunikacijskih storitev. Toženka je bila v tem delu uporabnik telekomunikacijskih storitev, ni pa jih izvajala. Pošiljanje vsebin po elektronski pošti kot tudi z uporabo aplikacij Google Play, iTunes in YouTube po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni izvajanja telekomunikacijskih storitev, ampak uporabo elektronskih komunikacijskih storitev (drugih ponudnikov teh storitev) oziroma uporabo digitalne platforme. Toženka ni zatrjevala, da bi sama omogočala komunikacijo med uporabniki ali sama razvila aplikacijo, ki bi omogočala neposredno komunikacijo med uporabniki.

28.Pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da Zakon o telekomunikacijah (ZTel-1) v času vložitve tožbe in relevantnem obdobju ugotavljanja resne in dejanske uporabe izpodbijane znamke, ni več veljal, ampak je bil to Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1), ki je veljal v času od 15. 1. 2013 do 9. 11. 2022. Ta je elektronsko komunikacijsko storitev opredeljeval kot storitev, ki se navadno izvaja za plačilo in obsega v celoti ali pretežno prenos signalov po elektronskih komunikacijskih omrežjih, vključno s telekomunikacijskimi storitvami in prenosnimi storitvami v omrežjih, ki se uporabljajo za radiodifuzijo, ne vključuje pa storitev, ki zagotavljajo ali izvajajo uredniško nadzorovane vsebine, ki se prenašajo prek elektronskih komunikacijskih omrežij ali z elektronskimi komunikacijskimi storitvami, kot tudi ne vključujejo storitev informacijske družbe, ki ne obsegajo v celoti ali pretežno prenosa signalov po elektronskih komunikacijskih omrežjih. ZEKom-1 tako ni več uporabljal izraza „telekomunikacijske storitve“, ampak je sledil sodobnejši terminologiji direktiv Evropske unije (EU) in uporabljal pojem „elektronske komunikacijske storitve“, ki jih je definiral skladno z Direktivo Evropskega Parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva). Podobno poznejša Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (prenovitev) definira „elektronsko komunikacijsko storitev“ kot storitev, ki se navadno opravlja za plačilo prek elektronskih komunikacijskih omrežij in ki razen storitev, s katerimi se zagotavljajo vsebine ali izvaja uredniški nadzor nad vsebinami, ki se pošiljajo po komunikacijskih omrežjih in z elektronskimi komunikacijskimi storitvami, zajema naslednje storitve: storitev dostopa do interneta, medosebno komunikacijsko storitev in storitve v celoti ali pretežno sestavljene iz prenosa signalov (četrti odstavek 2. člena). Iz navedenih definicij izhaja, da elektronske komunikacijske storitve vključujejo prenos signalov, ne pa prenos vsebin. Tudi po pojasnilih Nicejske klasifikacije storitve v razredu 38 ne vključujejo vsebin, npr. prenosljivih slikovnih datotek ali zagotavljanje poslovnih informacij preko spletnega mesta, kot tudi ne storitev, ki se izvajajo z uporabo telekomunikacijskih povezav in ne storitev spletnih družbenih omrežij.⁸

29.Posredovanje vsebin slovenskim potrošnikom po telekomunikacijskih omrežjih je torej le uporaba elektronskih storitev, ni pa toženka nastopala kot ponudnik telekomunikacijske infrastrukture. Toženka ni ne zatrjevala ne dokazala, da bi sama nudila signal, preko katerega so bile vsebine posredovane slovenskim potrošnikom, niti da bi sama omogočala drugim osebam komunikacijo preko računalniškega omrežja ali interneta, elektronsko pošto, pošiljanje sporočil, radijski ali televizijski prenos, nudenje spletnih strani in druge storitve, za katere je registrirana znamka toženke v razredu 38. Tudi CliftonStrenghts testi, ki se sicer izvajajo prek spleta in uporabnik izpolnjuje vprašalnik, nato pa prejme analizo svojih talentov, po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni opravljanja telekomunikacijskih storitev iz razreda 38 Nicejske klasifikacije. Toženka ni zatrjevala, da bi CliftonStrengths testi vključevali lastni prenos signala ali omogočali komunikacijo med uporabniki. Tudi v tem primeru gre za torej za uporabo komunikacijske infrastrukture, ne pa njeno zagotavljanje (drugim uporabnikom).

30.Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo tožničini pritožbi in zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je znamko razveljavilo za vse storitve v razredu 38 Nicejske klasifikacije.

- O storitvah v razredu 41 Nicejske klasifikacije

31.Sodišče prve stopnje je v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev znamke za storitve: razvedrilne in izobraževalne storitve; nudenje usposabljanja; računalniško podprte storitve usposabljanja; elektronsko objavljanje (ne posnemljivo); nudenje on-line elektronskih publikacij (ne posnemljivih); objavljanje elektronskih knjig in revij on-line; objavljanje elektronskih novic in poročil on-line; nudenje publikacij na internetu ali globalnem računalniškem omrežju, po katerih lahko brskamo; objavljanje priročnikov za usposabljanje; nudenje izobraževalnih informacij; nudenje informacij v zvezi z usposabljanjem; informacije v zvezi z izobraževalnimi in razvedrilnimi storitvami; informacije v zvezi z razvedrilom ali izobraževanjem, ki so na voljo on-line z računalniške podatkovne baze ali interneta.⁹

32.V izrek izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje v tem delu (tretja alineja točka I.2. izreka) podvojeno vključilo tudi sklop storitev iz razreda 38 Nicejske klasifikacije, o katerih je sicer odločilo že v predhodni, drugi alineji točke I.2. izreka (nudenje on-line komunikacijskih storitev; komunikacije preko globalnega računalniškega omrežja ali interneta; elektronska pošta, storitve pošiljanja in prejemanja sporočil; storitve radijskega in televizijskega prenosa; nudenje spletnih strani; prenos in distribucija podatkov ali avdio-vizualnih slik preko globalnega računalniškega omrežja ali interneta; dajanje v zakup dostopovnega časa do računalniške podatkovne baze; telekomunikacija informacij (vključno spletnih strani), računalniških programov in katerih koli drugih podatkov; nudenje telekomunikacijskega dostopa in povezav do računalniških podatkovnih baz in interneta; nudenje informacij v zvezi z medijskimi komunikacijami; komunikacijske storitve za prenos informacij; komuniciranje informacij preko računalnika; komuniciranje informacij z elektronskimi sredstvi). S tem je sodišče prve stopnje dvakrat odločilo o istem zahtevku, najprej v drugi alineji točke I.2. izreka, nato pa še v tretji alineji točke I.2. izreka. Pritožba tožnice pravilno graja, da izrek izpodbijane sodbe pri navajanju storitev iz razreda 41 Nicejske klasifikacije vsebuje vrsto storitev, ki so pravzaprav del razreda 38 in obravnavane že v tistem delu. S tem, ko je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o istih storitvah v tretji alineji točke I.2. izreka (v sklopu razreda 41), o katerih je predhodno že odločilo v drugi alineji točke I.2. izreka (v sklopu razreda 38) je prekoračilo tožbeni zahtevek, kar je tožnica tudi smiselno grajala. Sodbo sodišča prve stopnje je glede podvojenih storitev v tretji alineji točke I.2. izreka treba razveljaviti (357. člen ZPP).

33.Po drugi strani pa sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni odločilo o vseh storitvah iz razreda 41 Nicejske klasifikacije, ki jih je sicer vključilo v obrazložitev (43. točka). Z dopolnilno sodbo je nato sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za naslednje storitve iz razreda 41 Nicejske klasifikacije: priprava in vodenje konferenc, seminarjev, razstav in simpozijev, učnih tečajev, predavanj, poučevanje in usposabljanje na področju poslovne, industrijske in informacijske tehnologije, svetovalne storitve v zvezi z usposabljanjem zaposlenih, storitve za usposabljanje trgovskega osebja, usposabljanje v zvezi s prodajo, izobraževanje vodilnih delavcev za primerno obnašanje. V tem delu je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravnomočna, zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih očitkov tožnice v zvezi s temi storitvami.

34.Pritožbeno sodišče glede storitev iz razreda 41 Nicejske klasifikacije, o katerih je odločalo sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, ne sprejema pritožbene graje tožnice, da je obrazložitev sodišča izrazito pomanjkljiva, saj zgolj pavšalno povzema dokaze, na podlagi njih pa sklepa o resni in dejanski uporabi znamke za celotne sklope storitev. Res pa je, da iz ugotovljene uporabe znamke na dokumentih v povezavi z izvajanjem storitev izobraževanja za zaposlene, poslanih različnih vsebin oziroma poročil, ki so tudi izobraževalne narave, na slovenske elektronske naslove, ne izhaja uporaba znamke za razvedrilne storitve, pač pa le za izobraževalne storitve, nudenje usposabljanja in računalniško podprte storitve usposabljanja. Navedba toženke, da naj bi izkazovala uporabo znamke tudi za razvedrilne storitve iz razloga, ker se konference oziroma seminarji in podobni dogodki izvajajo na zabaven način, ne vzdrži. Ne samo, da konkretnih zabavnih vsebin toženka ni ne zatrjevala in ne dokazala, pač pa tudi način izvajanja izobraževanj (na zabaven način) ne pomeni izvajanja razvedrilnih storitev. Skladno z sodno prakso SEU¹⁰

je treba upoštevati namen storitev, in namen izobraževalnih storitev (podajanje znanja, učenje...) je drugačen od namena razvedrilnih storitev. Zato uporaba izpodbijane znamke za izobraževalne vsebine (ne glede na način podajanja snovi) po oceni pritožbenega sodišča ne dokazuje resne in dejanske uporabe znamke za razvedrilne vsebine. Pritožbeno sodišče je zato zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je znamko razveljavilo za razvedrilne storitve ter informacije v zvezi z razvedrilom in razvedrilnimi storitvami.

35.Tožnica pritožbenih očitkov glede storitev elektronsko objavljanje (ne posnemljivo), nudenje on-line elektronskih publikacij (ne posnemljivih), objavljanje elektronskih knjig in revij on-line, objavljanje elektronskih novic in poročil on-line, nudenje publikacij na internetu ali globalnem računalniškem omrežju, po katerih lahko brskamo, ni konkretizirala. Izpodbijana sodba je v tem delu ustrezno obrazložena (točka 41. obrazložitve), pritožba pa pavšalna, ne da bi navedla konkretne storitve, za katere toženka v tem delu ne bi dokazala uporabe izpodbijane znamke v relevantnem obdobju. Enako velja za naslednji sklop storitev: objavljanje priročnikov za usposabljanje, nudenje izobraževalnih informacij, nudenje informacij v zvezi z usposabljanjem, informacije v zvezi z izobraževalnimi storitvami, informacije v zvezi z izobraževanjem, ki so na voljo on-line z računalniške podatkovne baze ali interneta.

O pritožbi toženke

36.Toženka se pritožuje zoper del izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje razveljavilo znamko za naslednje blago v razredu 16 Nicejske klasifikacije: periodika; knjižice; letaki; oglasni in promocijski material; revije; bilteni; časopisi; prospekti; katalogi; zvezki; pisalni bloki; koledarji; rokovniki; priročniki z navodili za rabo in navodili za uporabnika in drug pisni spremljajoči material; periodične publikacije; tiskarski izdelki za izobraževalne namene; natisnjena programa v zvezi z izobraževanjem; papir, lepenka in izdelki iz teh snovi, ki jih ne obsegajo drugi razredi; fotografije; pisarniški material.

Tiskarski izdelki za izobraževalne namene in natisnjena programa v zvezi z izobraževanjem;

37.Prav ima pritožba toženke, da je v tem delu izrek izpodbijane sodbe, s katero je znamko za navedeno blago v razredu 16 Nicejske klasifikacije razveljavilo, v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka dokazala resno in dejansko uporabo znamke za te izdelke (31. točka). Sodbo sodišča prve stopnje je kljub temu mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da iz izdanih računov B. B. in A. A. (B 192 in B 193) ter priročnika pod B 40, izhaja, da je toženka uporabljala znamko na ozemlju RS za material in učenje ter poučevanje, in s tem tudi za kategorijo blaga tiskarski izdelki za izobraževalne namene in natisnjena programa v zvezi z izobraževanjem. Izdana računa dokazujeta, da ni šlo za brezplačni promocijski ali interni material, ampak za blago, ki ga je toženka prodajala na slovenskem trgu. Zato je tudi neutemeljeno tožničino sklicevanje v odgovoru na pritožbo, da je šlo zgolj za simbolično uporabo. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, gre za uporabo znamke na blagu, ki ga je toženka je prodajala slovenskim kupcem, kar je izkazala s posameznimi računi. Četudi število računov ni veliko, to še vedno ne pomeni, da je bila uporaba zgolj simbolična, ampak je bila odraz prisotnosti toženke na slovenskem trgu ter ni šlo le za interno uporabo s strani toženke.

38.Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi toženke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za razveljavitev znamke v razredu 16 Nicejske klasifikacije za blago „tiskarski izdelki za izobraževalne namene; natisnjena programa v zvezi z izobraževanjem;“ zavrnilo.

Periodika in periodične publikacije;

39.Toženka v pritožbi neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da ni zatrjevala periodičnega izhajanja predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na opredelitev periodike v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) kot: časopisi, revije, ki izhajajo navadno v rednih časovnih presledkih. Toženka se v pritožbi sklicuje na seznam poročil iz sklopa dokazov F, iz katerih naj bi izhajalo, da so si poročila sledila v periodičnih presledkih, bodisi na letni ravni, ali na krajše obdobje. Vendar dokazi (v sklopu dokazov F) brez ustreznih trditev (katera periodika in periodične publikacije, v kakšnih rednih časovnih presledkih) pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti. V četrti pripravljalni vlogi je toženka navedla dokaze (vključno s sklopom dokazov F) z različnimi datumi ali letnicami, iz česar pa sodišče ni dolžno samo (brez ustreznih trditev toženke) raziskovati, ali gre za (tiskano) periodiko, ki izhaja v rednih časovnih presledkih. Enako velja za njene povzetke dokazov (vključno s sklopom dokazov F) v šesti pripravljalni vlogi. Res je toženka zatrjevala, da so bila poročila (iz sklopa dokazov F) izdana tudi v tiskani/papirni obliki (str. 7-8 četrte pripravljalne vloge in str. 54 šeste pripravljalne vloge). Vendar to še ne pomeni, da gre za periodiko ali periodične publikacije; kvečjemu gre za tiskane publikacije, za katere je sodišče prve stopnje uporabo znamke tudi ugotovilo. Odločitev sodišča prve stopnje je tako v tem delu pravilna.

Knjižice;

40.Utemeljena pa je pritožbena graja toženke, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo (v 23. točki obrazložitve), da toženka ni navedla, kateri od številnih dokazov v skupini dokazov in različnem materialu so knjižice in da to ne izhaja iz samih predlaganih dokazov. Toženka v pritožbi utemeljeno navaja, da je iz dokazov jasno, da so med njimi tudi knjižice (npr. fotografije knjižic v sklopu dokazov B). Toženka je navajala, da se izdani računi nanašajo tudi na knjižice (npr. račun z dne 9. 8. 2015). Sodišče prve stopnje je ugotovilo resno in dejansko uporabo znamke za brošure. Brošura je po SSKJ broširana knjiga, navadno tanjša. Tanjša knjiga pa je tudi knjižica. Za presojo resne in dejanske uporabe znamke sicer niti ni potrebno, da bi bila izraza sinonima, ampak lahko imetnik znamke ohrani varstvo v več kategorijah (tudi v širši kategoriji), če gre za enak namen uporabe blaga.¹¹ Knjižice in brošure imajo po presoji pritožbenega sodišča enak namen uporabe, gre za tanjše publikacije za branje. Dokazi, ki jih je predložila toženka (brošure oziroma knjižice) po presoji pritožbenega sodišča dokazujejo resno in dejansko uporabo znamke ne samo za brošure, ampak tudi za knjižice. Namen blaga (brošure ali knjižice) je v obeh primerih enak, zato je treba varstvo ohraniti v obeh kategorijah.

41.Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi toženke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev znamke v razredu 16 Nicejske klasifikacije za „knjižice;“.

Letaki, oglasni in promocijski material, prospekti, katalogi, priročniki z navodili za rabo in navodili za uporabnika in drug pisni spremljajoči material;

42.Sodišče prve stopnje je v navedenih kategorijah blaga znamko razveljavilo, ker razred 16 Nicejske klasifikacije pokriva samo blago (izdelke) iz papirja oziroma natisnjene vsebine in izdelke iz papirja, pošiljanje elektronskih sporočil pa ne dokazuje uporabe znamke v teh kategorijah. To stališče je pravilno. Pritožbene navedbe toženke, da je glede letakov, oglasnega in promocijskega materiala ter prospektov predložila dokaze (v sklopu dokazov B) in navedla, da jih je na svojih seminarjih in tečajih bodisi delila ali so jih udeleženci prejeli v okviru takih dogodkov (v paketih, v katerih je bil „različen material družbe Gallup“), na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vplivajo.

43.Uporaba znamke na oglasnem, reklamnem in promocijskem materialu za lastne storitve ter materialu, ki so ga prejeli udeleženci tečajev in seminarjev toženke v okviru izvajanja lastnih storitev toženke, po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni uporabe znamke za blago v razredu 16 Nicejske klasifikacije. V tem primeru namreč ni šlo za uporabo znamke na blagu, ki bi bilo namenjeno prodaji tretjim osebam. Za razliko od prej navedenih kategorij blaga v tem razredu namreč toženka v kategorijah blaga „letaki, oglasni in promocijski material, prospekti, katalogi, priročniki z navodili za rabo in navodili za uporabnika in drug pisni spremljajoči material“ ni ne zatrjevala in ne dokazala, da bi bilo namenjeno prodaji na slovenskem trgu. Tožnica v tem delu utemeljeno opozarja na sodbo SEU v zadevi C-495/07, Silberquelle, v kateri je bilo zavzeto stališče, da imetnik znamke ne uporablja resno in dejansko za razred, v katerega spadajo predmeti, ki jih ponuja brezplačno kupcem svojih proizvodov. Šlo je za primer podarjanja pijače kupcem oblačil iste blagovne znamke, česar SEU ni štelo za resno in dejansko uporabo znamke za pijače. Pri tem je SEU pojasnilo, da je ta primer drugačen o primeru, v katerem imetnik znamke prodaja oglaševalske predmete v obliki spominkov ali drugih stranskih proizvodov (točka 13). V zadevi C-442/07 pa je SEU razsodilo, da se uporaba znamke za napovedi prireditev, na poslovnih dokumentih in reklamnem gradivu šteje za resno in dejansko uporabo znamke za storitve, za katere je bila znamka registrirana, ne pa za blago (reklamno gradivo, poslovni dokumenti in napovedi prireditev na papirju).

44.Toženka za navedene kategorije blaga ni zatrjevala in ne dokazala, da bi ga ponujala odplačno. Nasprotno, v postopku pred sodiščem prve stopnje je zatrjevala, da gre za blago, ki se uporablja v zvezi s storitvami toženke. Uporaba znamke na povsem promocijskem blagu ali storitvah po Smernicah EUIPO ne dokazuje resne in dejanske uporabe znamke za vrsto promocijskih izdelkov, na katerih se znamka uporablja.¹² Tako na primer brezplačno razširjanje kosov oblačil (kot so majice s kratkimi rokavi in kape s ščitnikom) na promocijskih dogodkih zaradi trženja nekega drugega proizvoda, kot je pijača, ni mogoče šteti za resno in dejansko uporabo zadevne znamke za oblačila. Podobno, če je blago iz resničnega sveta digitalno prikazano v spletnih in virtualnih okoljih zgolj za spodbujanje ali olajšanje nakupa blaga iz resničnega sveta, to ne bi pomenilo resne in dejanske uporabe znamke za virtualno blago. Za resno in dejansko uporabo znamke za virtualno blago je treba blago ponuditi komercialno, tj. z namenom ustvarjanja ali ohranjanja trga za navedeno virtualno blago.¹³ Oglaševanje načeloma podpira resno in dejansko uporabo znamke za blago/storitve, katero se oglašuje.¹⁴ Ni pa toženka zatrjevala, da bi oglaševalski material ponujala komercialno, z namenom ustvarjanja ali ohranjanja trga za oglaševalski material. Iz pritožbenih navedb toženke, da je material delila oziroma so ga prejeli udeleženci njenih tečajev in seminarjev, ter da je šlo za reklamne namene, izhaja, da so letaki, oglasni in promocijski material (npr. „posebna ponudba za vas“ in „pospešen tečaj Coachinga na podlagi prednosti“) ter prospekti v konkretnem primeru izključno promocijski material za siceršnje storitve toženke, ter ne predstavljajo komercialne ponudbe blaga iz razreda 16 Nicejske klasifikacije.

45.Enako velja za kataloge. Poleg tega je toženka v pritožbi samo pavšalno zatrjevala, da gradiva, ki jih toženka in z njo povezane oziroma pooblaščene družbe uporabljajo pri svojem delu, vključujejo tudi kataloge. Ni pa konkretno opredelila, katero gradivo, ki je bilo uporabljeno na tečajih in seminarjih, predstavlja katalog toženke v fizični (tiskani) obliki in ne, da bi kataloge ponujala komercialno.

46.Podobno velja za kategorijo blaga „priročniki z navodili za rabo in navodili za uporabnika in drug pisni spremljajoči material“. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka uporabljala sporno znamko za navodila za izpolnjevanje vprašalnikov v zvezi z družbo H. (B 197 do B 200), kar pa je zavrnilo kot dokaz resne in dejanske uporabe znamke v tej kategoriji, ker je šlo za navodila za izpolnjevanje spletnih in on-line anket. Četudi so bila podana fizična/papirna navodila/priročniki za izpolnjevanje anket/vprašalnikov, kar zatrjuje toženka v pritožbi, to odločitve sodišča prve stopnje ne more spremeniti. Navodila za izpolnjevanje anket oziroma vprašalnikov so namreč le pomožno blago pri trženju lastnih storitev toženke. Toženka ni zatrjevala, da bi takšne priročnike in drug pisni spremljajoči material komercialno ponujala na trgu. Zato uporaba znamke na takšnem blagu glede na prej obrazloženo po oceni pritožbenega sodišča ne dokazuje resne in dejanske uporabe znamke za blago v razredu 16 Nicejske klasifikacije. Naziranje toženke bi pomenilo, da bi moral imeti npr. vsak proizvajalec določenih strojev znamko registrirano tudi v razredu 16 Nicejske klasifikacije za navodila za uporabo in še posebej za oglasni material, kar pa ne drži. Varstvo znamke na poslovni dokumentaciji in pri oglaševanju je namreč imetniku znamke zagotovljeno že na podlagi točke d) drugega odstavka 47. člena ZIL-1.

47.Odločitev sodišča prve stopnje je v navedenih kategorijah, čeprav iz drugih razlogov, tako pravilna.

Revije, bilteni, časopisi;

Sodišče prve stopnje je v teh kategorijah znamko razveljavilo, saj toženka ni navedla, kateri od posameznih dokazov (iz sklopov D, F, G, I in J) se nanaša na posamezno podkategorijo (torej na revije/biltene/časopise), to pa tudi iz samih predlaganih dokazov tudi ni očitno razvidno na prvi pogled. Tudi pritožba toženke v tem delu samo pavšalno navaja, da meni, da se dokazi v sklopu dokazov D, F, G, I in J nanašajo tudi na revije, biltene in časopise, na primer primerki publikacij, na katerih je znamka jasno vidna ter oglaševalske kampanije, ki so vključevale znamko. S takšnimi povsem pavšalnimi in nekonkretiziranimi trditvami, pri čemer toženka tudi v pritožbi ne navede, kateri konkretni izdelek (iz sklopov dokazov D, F, G, I in J) naj bi predstavljal tiskane revije, biltene in časopise, toženka ne more omajati pravilnega zaključka sodišča prve stopnje. Na toženki je trditveno in dokazno breme, da je znamko resno in dejansko uporabljala za vsako kategorijo registriranega blaga, pri čemer se omenjene kategorije revij, biltenov in časopisov nanašajo na tiskane izdaje (v razredu 16 Nicejske klasifikacije). Tega bremena toženka v tem delu ni zmogla, kot je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje.

Zvezki;

40.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka dokazala uporabo znamke za delovne zvezke, ki jih je tudi prodajala na slovenskem trgu (račun A. A. na prilogi B 34 z dne 9. 8. 2015), vendar je ocenilo, da delovni zvezek ne dokazuje uporabe znamke za izdelek zvezek, saj gre za različna izdelka z različnima namenoma uporabe. Toženka se s takšno materialnopravno presojo ne strinja, pri čemer se v pritožbi sklicuje na dejstvo, da Nicejska klasifikacija v razredu 16 nima posebnih kategorij za delovne zvezke in za zvezke, ampak oboji spadajo v isto kategorijo, to je zvezki za pisanje in risanje.

50.Po sedmem odstavku 120. člena ZIL-1 se znamka razveljavi za tisto blago ali storitve, za katere se ugotovi, da znamka ni bila uporabljena na območju Republike Slovenije. Skladno s sodno prakso SEU je treba pri tem upoštevati, da bo potrošnik, ki želi kupiti proizvod ali storitev iz kategorije proizvodov ali storitev, ki je bila posebej natančno opredeljena in omejena, vendar znotraj katere niso možna očitna razlikovanja, z znamko, registrirano za to kategorijo proizvodov ali storitev, povezoval vse proizvode ali storitve, ki spadajo v to kategorijo, tako da bo ta znamka izpolnjevala svojo bistveno funkcijo zagotavljanja porekla teh proizvodov ali storitev.¹⁵ Po oceni pritožbenega sodišča toženka z dokazano resno in dejansko uporabo znamke za delovne zvezke še ni dokazala resne in dejanske uporabe za celotno kategorijo blaga „zvezki“. Četudi delovni zvezki v Nicejski klasifikaciji niso samostojna kategorija, to še ne pomeni, da imajo zvezki in delovni zvezki enak namen. V delovnih zvezkih se le izpolnjujejo posamezne rubrike sicer predhodno potiskane publikacije, medtem ko je zvezek po SSKJ skupek trdno sešitih, spetih nepotiskanih listov v platnicah iz papirja ali kartona. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da ne gre za enak namen uporabe blaga.

51.Se pa toženka v pritožbi utemeljeno sklicuje, da je dokazala resno in dejansko uporabo znamke za delovne zvezke, za kar je predložila račune, iz katerih izhaja, da je to blago toženka prodajala na slovenskem trgu. Glede delovnih zvezkov zato nima prav tožnica, ki v odgovoru na pritožbo vztraja, da gre v primeru zvezkov izključno za spremljevalni material glavne dejavnosti toženke, ki se pojavlja zgolj naključno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ob pravilni uporabi materialnega prava treba varstvo znamke omejiti na ožjo kategorijo, in sicer samo na delovne zvezke. Pri tem ni pomembno, da ta v Nicejski klasifikaciji ni opredeljena kot samostojna kategorija, saj je ta namenjena zgolj <em>kot pomoč </em>prijaviteljem<em> </em>pri oblikovanju lastnega seznama izdelkov ali storitev in razvrščanju izdelkov ali storitev, ki jih bo znamka označevala, v ustrezne razrede.¹⁶ Odločitev sodišča prve stopnje, ki je znamko razveljavilo za celotno kategorijo blaga „zvezki“ tako ni pravilna, ampak je treba širšo kategorijo („zvezki“) nadomestiti z ožjo („delovni zvezki“). Ta podkategorija po presoji pritožbenega sodišča ni preozka, glede na namen namen potrošnika, da kupi predhodno potiskan delovni zvezek za izpolnjevanje v njem predvidenih rubrik. Pritožbeno sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se v razredu 16 Nicejske klasifikacije znamka razveljavi za zvezke, razen delovnih zvezkov (ter se zato beseda „zvezki“ nadomesti z besedo„delovni zvezki“).

- Pisalni bloki, koledarji, rokovniki; papir, lepenka in izdelki iz teh snovi, ki jih ne obsegajo drugi razredi; pisarniški material;

52.Sodišče prve stopnje je ugotovilo uporabo znamke za različen material družbe Gallup (sklop dokazov B), pri čemer iz povzetka različnega materiala na prilogah B 194 in B 42 izhaja, da se ta nanaša na vprašalnike, brošure, teste, posterje in delovne liste. Toženka v pritožbi navaja, da ponuja različne storitve, med drugim analize in raziskave stanja v podjetjih, izobraževanja, usposabljanja in testiranja, pri čemer uporablja širok spekter materialov, ki spadajo v kategorijo pisarniškega materiala (med temi materiali so publikacije, skripte, zvezki, bloki, brošure, priročniki, vprašalniki, beležke, mape in drugi pisarniški pripomočki, ki so vsi označeni z izpodbijano znamko). Iz takšnih toženkinih pritožbenih navedb izhaja, da gre zgolj za pomožno blago, namenjeno siceršnjemu izvajanju storitev toženke. To potrjujejo tudi njene navedbe, da je pisarniški material na voljo udeležencem tečajev, seminarjev in drugih oblik izobraževanja, ki jih izvaja toženka. <em>Toženka ni zatrjevala, da bi to blago ponujala komercialno (samostojno tržila oziroma prodajala tretjim osebam). Zato uporaba znamke na pomožnem materialu, kot so pisalni bloki, papir in pisarniški material, po presoji pritožbenega sodišča ne dokazuje uporabe znamke za navedene kategorije blaga v razredu 16 Nicejske klasifikacije.</em> To izhaja tudi iz Smernic EUIPO, ki navajajo, da razred 16 Nicejske klasifikacije zajema široko vrsto blaga, ki ima lahko zelo različne značilnosti, ki lahko zahteva zelo različne ravni tehničnih zmožnosti ter strokovnega znanja in izkušenj za proizvodnjo, ki bi lahko bilo namenjeno različnim strankam,<em> ki bi se lahko prodajalo po različnih prodajnih poteh</em> in ki bi se lahko zato nanašalo na različne tržne sektorje.<a target="_blank" rel="noopener noreferrer nofollow" class="sdfootnoteanc" href="#sdfootnote17sym">¹⁷</a>

53.Dodatno pa glede kategorije blaga „lepenke“ toženka tudi v pritožbi ni podala nobenih navedb, ki bi kazale na uporabo njene znamke za lepenko. Glede izdelkov iz papirja so v tej kategoriji registrirani samo izdelki iz papirja in lepenke, ki jih ne obsegajo drugi razredi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ni podala nobenih navedb, kateri od izdelkov oziroma vrst blaga ni zaobsežen v drugih razredih. Tega tudi ne ponudi v pritožbi. Tudi glede koledarjev in rokovnikov toženka v pritožbi ni podala nobenih konkretnih navedb, kateri njeni izdelki naj bi dokazovali uporabo znamke za ti dve registrirani kategoriji.

54.Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo izpodbijano znamko v kategorijah koledarji, rokovniki, lepenka in izdelki iz teh snovi, ki jih ne obsegajo drugi razredi, ker toženka v tem delu ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu (212. člen ZPP). Pravilna je tudi odločitev o razveljavitvi znamke v kategorijah pisalni bloki, papir in pisarniški material, saj toženka ni ne trdila in ne dokazala, da bi ta material prodajala na (slovenskem) trgu. Gre torej zgolj za njen interni oziroma pomožni material, kar pa ne zagotavlja varstva znamke v razredu 16 Nicejske klasifikacije.

- Fotografije;

55.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka sicer dokazala uporabo znamk za fotografije, vendar samo digitalne in ne natisnjene. Pritožba toženke se v tem delu sklicuje na to, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb v zvezi z uporabo znamke za fotografije v dokazih B, in sicer različen material družbe Gallup. Ta material ni bil izdan samo digitalno, ampak v fizični obliki. Četudi to drži, pa po presoji pritožbenega sodišča ne more omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje. Iz navedb toženke namreč izhaja, da so navedeni material, v katerem so bile tudi fotografije, prejeli udeleženci tečajev oziroma seminarjev. Podobno kot glede ostalega materiala, ki so ga prejeli udeleženci tečajev oziroma seminarjev, pritožbeno sodišče tudi za fotografije ugotavlja, da toženka ni zatrjevala, da bi jih prodajala tretjim osebam, da bi jih ti lahko kupili. Šlo je le za pomožni material, v sklopu toženkinih storitev (tečajev in seminarjev), kar pa ne predstavlja resne in dejanske uporabe znamke za blago (fotografije) v razredu 16 Nicejske klasifikacije. To velja tudi za fotografije, vsebovane v poročilih toženke (sklop dokazov F). Toženka ni ne zatrjevala in ne dokazala, da bi fotografije kot takšne tržila (prodajala) in s tem ohranjala ali ustvarjala tržni delež za fotografije kot blago,¹⁸ampak jih je le uporabljala v poslovni dokumentaciji za namen izvajanja svojih storitev oziroma kot sestavni del svojih poročil, kar pa po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni uporabe znamke za fotografije kot samostojno blago v razredu 16 Nicejske klasifikacije.

Sklepno

56.V izpodbijani sodbi je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, je pa sodišče prve stopnje glede posameznih kategorij blaga oziroma storitev zmotno uporabilo materialno pravo (peta alineja 358. člena ZPP). V tem primeru sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje, ampak izpodbijano sodbo spremeni (prvi odstavek 355. člena ZPP). Glede na sicer pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja je pritožbeno sodišče odločilo na seji in ne na obravnavi (prvi odstavek 347. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tako delno ugodilo tožničini pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je razveljavilo znamko za vse storitve iz razreda 38 Nicejske klasifikacije ter za razvedrilne storitve in informacije v zvezi z razvedrilnimi storitvami v razredu 41 Nicejske klasifikacije. Tožničini pritožbi je ugodilo tudi glede podvojene odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev znamke v razredu 41 Nicejske klasifikacije, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo že v okviru storitev v razredu 38 Nicejske klasifikacije, ter v tem delu drugo (podvojeno) odločitev razveljavilo (357. člen ZPP). Pritožbeno sodišče pa je delno ugodilo tudi toženkini pritožbi glede razveljavitve znamke za blago v razredu 16 Nicejske klasifikacije in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za razveljavitev znamke za knjižice ter ohranilo varstvo znamke v ožji kategoriji blaga „delovni zvezki“, s katero je nadomestilo širšo kategorijo „zvezki“. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tudi za kategoriji tiskarskih izdelkov in natisnjenih programov v zvezi z izobraževanjem v razredu 16 Nicejske klasifikacije. V tem delu je sodišče prve stopnje sicer napravilo napako pri oblikovanju izreka sodbe, ki jo je pritožbeno sodišče lahko odpravilo samo (prvi in drugi odstavek 354. člena ZPP). To je storilo na seji, saj je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, tožnica pa se je o ugotovitvi sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe izjavila v odgovoru na toženkino pritožbo (šesta alineja 358. člena ZPP). Zaradi jasnosti je pritožbeno sodišče v celoti na novo oblikovalo izrek prvostopenjske odločbe.

57.Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi drugim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožili sta se obe pravdni stranki in obe sta s pritožbo delno uspeli, pri čemer delnega uspeha pravdnih strank niti ni mogoče vrednostno določiti. Glede na to in upoštevajoč dejstvo, da sta imeli pravdni stranki v pritožbenem postopku tudi primerljive stroške (obe sta vložili pritožbo in odgovor na pritožbo nasprotne stranke) je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Sprejeta z Nicejskim sporazumom o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. 6. 1957 s spremembami.

2Sodba SEU C-259/02, La Mer Technology.

3Enako kot knjige in priročnike, za katere je tožbeni zahtevek za razveljavitev znamk pravnomočno zavrnjen s sodbo VSL V Cpg 424/2020 z dne 15. 12. 2021.

4Na podlagi sodbe VSL V Cpg 424/2020 z dne 15. 12. 2021 je znamka pravnomočno razveljavljena za naslednje storitve iz razreda 35 Nicejske klasifikacije: oglasna dejavnost; vodenje komercialnih poslov; poslovna administracija; pisarniška dejavnost; marketinške storitve; poslovna in komercialna povpraševanja; preiskave in cenitve; vodenje odnosov s strankami.

5Prim. Annette Kur, Martin Senftleben: European Trade Mark Law, A Commentary, Oxford University Press, 2017, str. 463 in sodbo SEU C-442/07, Verein Radetzky-Orden.

6Sodba SEU T-380/18 z dne 7. 11. 2019, Intas Pharmaceuticals, in tam citirana sodna praksa (51. točka obrazložitve).

7Npr. sodba SEU C-416/04 P, The Sunrider Corporation, točka 72 in tam navedena sodna praksa.

8This Class does not include, in particular: - content or subject matter that may be contained in the communication activity, for example, downloadable image files (Cl. 9), providing business information via a website (Cl. 35), providing films and television programmes, not downloadable, via video-on-demand services (Cl. 41); - online advertising on a computer network, radio advertising, television advertising (Cl. 35); - services conducted using telecommunication connections, for example, online retail services for downloadable digital music (Cl. 35), online banking (Cl. 36); - telemarketing services (Cl. 35); - production of radio and television programmes (Cl. 41); - telecommunications technology consultancy (Cl. 42); - online social networking services (Cl. 45). Vir:https://nclpub.wipo.int/enfr/

9S sodbo VSL V Cpg 424/2020 z dne 15. 12. 2021 je že pravnomočno odločeno, da se v razredu 41 Nicejske klasifikacije znamka razveljavi za naslednje storitve: nudenje prostorov in opreme za usposabljanje; digitalna glasba (ne posnemljiva) z interneta; digitalna glasba (ne posnemljiva) s spletnih mest MP3 na internetu; izposoja zgoščenk; športne in kulturne dejavnosti; informacije in svetovalne storitve v zvezi z zaposlitvijo (nasveti za izobraževanje in usposabljanje); svetovanje v zvezi z vsem zgoraj navedenim.

10Sodba SEU C-40/01, Ansul.

11Prim. sodbo SEU T-58/23, Big Mac.

12Smernice za preizkušanje, Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 1. 5. 2025, Splošni uvod, Del C, Ugovor, str. 1345 in 1349.

13Ibidem, str. 1349.

14Ibidem, str. 1352.

15Sodba SEU C-720/2018, Ferrari.

16Prim. odločbo EUIPO R 2595/2015-G z dne 15. 6. 2018, Pellico (Smernice za preizkušanje, EUIPO, Splošni uvod, Del C, Ugovor, str. 1390): Uporaba je bila dokazana samo za žensko obutev, kar je dovolj razlikovalna podkategorija znotraj širše kategorije obutve (pa tudi ženska obutev ni samostojna kategorija v Nicejski klasifikaciji).

17Smernice za preizkušanje, EUIPO, Splošni uvod, Del C, Ugovor, str. 322.

18Prim. sodbo SEU C-40/01, Ansul.