Jedro

Dejstva na katera tožnica opira svoj tožbeni zahtevek bi slednja namreč lahko uveljavljala že v predhodnem zapuščinskem postopku, zato obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP v zvezi s 224. členom ZD ni podan. Zahtevek na podlagi 32. člena ZD, ki ga dedič, ki je sodeloval v zapuščinskem postopku, v tem postopku ni postavil, v pravdi pa ga ne utemeljuje z okoliščinami, ki bi narekovale obnovo postopka, ni utemeljen.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III. izreka spremeni tako, da odslej glasi: "III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.896,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, dalje do plačila." V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka potrdi.

2. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se primarni in podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice) zavrneta (točka I. izreka) in da je tožnica dolžna plačati toženi stranki (v nadaljevanju: toženkam) pravdne stroške v višini 1.986,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka III. izreka). Prav tako je sodišče prve stopnje z uvodoma navedenim sklepom sklenilo, da se umik tožbe zoper prvotoženko vzame na znanje in se predmetni pravdni postopek zoper njo ustavi (točka II. izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje (točki I. in III. izreka) se pritožuje tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za prvo in drugo toženko. Bistvo pritožbene graje je, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do pravne narave tožbenega zahtevka, saj nikjer ne navaja, da je zahtevek tožnice dednopravne narave, zaradi česar v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Posledično ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Določba 224. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD), na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, se namreč nanaša samo na dednopravne zahtevke, tožbeni zahtevek tožnice pa je nasprotno obligacijskopravne narave, saj tožnica zahteva vrnitev denarnega nadomestila tistega, kar je zapustnik Ivan Žiga prejel na podlagi nične pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Pasivno legitimirani za tak zahtevek pa so na podlagi 142. člena ZD dediči zapustnika, in sicer solidarno vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža. V nadaljevanju obravnavana pritožba še navaja, da je tožnica izpolnila tudi pogoje za obnovo postopka (224. člen ZD v zvezi s 10. točko 394. člena ZPP), saj v tem postopku zatrjevanih dejstev v predhodnem zapuščinskem postopku ni mogla uveljavljati, ker je mislila, da se bodo zadeve rešile izvensodno po mirni poti. Toženke so ji namreč zatrjevale, da ji bodo po zaključku zapuščinskega postopka vrnile sorazmerni del stroškov, ki jih je tožnica imela z oskrbo zapustnika, pri čemer pa so jo očitno le zavajale. Nazadnje obravnavana pritožba graja še odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga po zaslišanju s strani tožnice predlaganih prič, ki bi lahko potrdile obstoj ustne pogodbe o dosmrtnem preživljanju in stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

3. Drugo in tretje toženka se v odgovoru na pritožbo tožnice zavzemata za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlagata potrditev izpodbijane sodbe ter dodajata, da tožbeni zahtevek tožnice ni obligacijskopravne narave, kot to zmotno trdi pritožba, temveč dednopravne narave, saj tožnica dejansko zahteva celotno zapuščino, ki naj bi ji pripadala v zameno za oskrbo zapustnika. V nadaljevanju toženki podajata ugovor nesklepčnosti tožbenega zahtevka in poudarjata, da pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki ni sklenjena v predpisani obliki (notarskem zapisu) ne more konvalidirati, čeprav je v celoti ali v pretežnem delu izvršena. Posledično izpolnitveni zahtevek na podlagi nične pogodbe ne more biti utemeljen. Nazadnje toženki še dodajata, da tožnica v skladu s 192. členom OZ ne more zahtevati nazaj tistega, kar je za zapustnika dala oziroma storila, saj je šlo za izpolnjevanje njene moralne dolžnosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje po pregledu in proučitvi sodnega spisa ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, v zvezi s stroškovno odločitvijo pa zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Pregled zadeve pokaže, da je Okrajno sodišče v Piranu v zapuščinskem postopku po pokojnem IŽ izdalo sklep o dedovanju, opr. št. D 288/2010 z dne 25. 1. 2011 (priloga spisa A2), iz katerega izhaja, da so pravdne stranke zakonite dedinje pokojnega, in sicer vsaka do 1/4 (ene četrtine) celote ter da čista vrednost zapuščine znaša 24.043,94 EUR, od česar je potrebno odšteti še sodno takso v višini 378,00 EUR, naposled torej 23.665,94 EUR. Citirani sklep o dedovanju je že postal pravnomočen.

7. Ker tožnica v navedenem zapuščinskem postopku ni priglasila terjatve do zapustnika oziroma zapuščine ter ni zatrjevala obstoja pogodbe o dosmrtnem preživljanju s pokojnim, je zaključek sodišča prve stopnje, da pravnomočni sklep o dedovanju tožnico v celoti zavezuje, pravilen. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da lahko tožnica učinke pravnomočnosti sklepa o dedovanju odpravi samo z izrednimi pravnimi sredstvi, in sicer s predlogom za obnovo postopka. ZD namreč določa, da kadar je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali sklepom o volilu, pa so dani pogoji za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka, se zapuščinski postopek ne obnovi, temveč lahko stranke uveljavljajo svoje pravice v pravdi (224. člen ZD). V skladu z navedenim zakonskim določilom bi torej morala tožnica v predmetni pravdi zatrjevati in dokazati, da so podani zakonski pogoji za obnovo postopka, kot jih določata 394. in 395. člen ZPP, česar pa tožnica ni storila. Dejstva na katera tožnica opira svoj tožbeni zahtevek bi slednja namreč lahko uveljavljala že v predhodnem zapuščinskem postopku, zato obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP v zvezi s 224. členom ZD ni podan (drugi odstavek 395. člena ZPP), kot je to pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da tožnica tudi ni izkazala okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, da je njena tožba, v smislu izpolnjevanja zakonskih pogojev za obnovo postopka, vložena v zakonitem 30 (trideset) dnevnem roku od dneva, ko je izvedela za nova dejstva oziroma dokaze (6. točka prvega odstavka 396. člena v zvezi s drugim odstavkom 397. člena ZPP). Glede na navedeno je pritožbena graja v smeri, da so v obravnavanem primeru zakonski pogoji za obnovo postopka podani neutemeljena, saj so neizkazane pritožbene navedbe v smeri, da so ji toženke obljubljale izvensodno rešitev spora po zaključku zapuščinskega postopka pravno neupoštevne.

8. V nadaljevanju obravnavana pritožba neutemeljeno graja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravne narave tožbenega zahtevka, saj slednje izhaja iz materialne podlage izpodbijane odločitve. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek dednopravne narave, saj je tožnica v tožbi kot dejansko in materialnopravno podlago svojega tožbenega zahtevka zatrjevala le, da se ne strinja z obsegom zapuščine, kot jo je ugotovilo zapuščinsko sodišče, in sicer zaradi tega, ker bi bilo potrebno od zapuščine odšteti dolg, ki ga ima zapustnik do tožnice iz naslova oskrbe, pri čemer je pasivno legitimacijo toženk uveljavljala na podlagi odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove (142. člen ZD). V nadaljevanju je tožnica v II. pripravljalni vlogi, ki jo je vložila neposredno na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 23. 9. 2013 najprej modificirala tožbeni zahtevek, svojo trditveno in materialno podlago pa razširila še z navedbami, da od sedaj vtožuje svojo terjatev za zadnja tri leta preden je zapustnik dne 9. 2. 2010 odšel bivati v Center za starejše občane v Luciji, da je bila tožnica z odločbo Centra za socialno delo Piran, št. 1221-26/2010 z dne 29. 9. 2010 (priloga spisa A3) imenovana za začasnega skrbnika zapustnika in da je tožnica s skrbjo za zapustnika prispevala k ohranitvi njegovega premoženja, saj bi v nasprotnem primeru vse stroške oskrbe neke tretje osebe moral nositi pokojni sam. Slednje navedbe smiselno pomenijo uveljavljanje instituta iz 32. člena ZD, ki določa, da imajo zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tako izločeni del posledično ne spada v zapuščino in se ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža in se tudi ne vračuna dediču v njegov dedni delež. Tudi v tem primeru pa gre za dednopravno pravico, ki jo morajo upravičenci praviloma uveljavljati v zapuščinskem postopku. Posledično zahtevek na podlagi 32. člena ZD, ki ga dedič, ki je sodeloval v zapuščinskem postopku, v tem postopku ni postavil, v pravdi pa ga ne utemeljuje z okoliščinami, ki bi narekovale obnovo postopka, ni utemeljen(2).

9. Tožnica je tako trditve glede obligacijskopravne narave tožbenega zahtevka podala šele v III. pripravljalni vlogi z dne 14. 11. 2013, torej po poteku prvega naroka za glavno obravnavo, na katerem je sodišče prve stopnje pravdne stranke izrecno opozorilo na eventualno maksimo iz 286. člena ZPP, ki določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je prvi narok za glavno obravnavo sicer res preložilo za določen čas, vendar le iz razloga, ker je ugodilo predlogu drugo in tretje toženke po dodelitvi primernega roka za odgovor na naroku vložene pripravljalne vloge tožnice. Možnost navajanja novih dejstev in dokazov sta tako po zaključku naroka imeli le še toženki, to možnost pa sta izkoristili z vložitvijo pripravljalne vloge z dne 7. 10. 2013. Vse nadaljnje navedbe in dokazni predlogi tožnice so zato prepozni in pravno neupoštevni (prvi odstavek 286. člena ZPP). Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o obligacijskopravni naravi tožbenega zahtevka, ki naj bi izviral iz nične pogodbe o dosmrtnem preživljanju (87. člen OZ), obstoja katere tožnica niti ni izkazala. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi dokazne predloge tožnice po zaslišanju prič, ki naj bi potrdile obstoj pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Pritožbena graja je tako tudi v tem delu neutemeljena.

10. Ima pa obravnavana pritožba prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno odmerilo stroške pravdnega postopka drugo in tretje toženke, ki skupaj pravilno znašajo 1.896,75 EUR. V skladu s tar. št. 1200 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), se nagrada za postopek ali nagrada za posel za vsako dodatno odvetnikovo stranko poviša za 0,3 količnika nagrade. Pooblaščenec drugo in tretje toženke je tako glede na sporno vrednost predmeta upravičen do nagrade za postopek v višini 788,80 EUR (tar. št. 3100 v zvezi s tar. št. 1200 ZOdvT) in do nagrade za narok v višini 739,50 EUR (tar. št. 3102 v zvezi s tar. št. 1200 ZOdvT). Ostalih postavk pravdnih stroškov tožnica ne izpodbija, zato je sodišče od prej navedenih nagrad na novo odmerilo le DDV in izračunalo skupne pravdne stroške drugo in tretje tožene stranke, pri tem pa kot nesporno upoštevalo nagrado za materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6000 ZOdvT) in nagrado za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT).

11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v točki III. izreka spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo točko I. izreka izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

12. Tožnica je s pritožbo uspela samo v nesorazmerno majhnem delu pritožbene graje, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

13. Navedbe toženk v odgovoru na pritožbo tožnice k pritožbeni presoji zadeve niso pripomogle, zato sta slednji dolžni sami kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 397/2010 z dne 7. 4. 2010.