Jedro

Kaznovanje stranke zaradi žalitve sodnice v pritožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje z dne 2. 9. 2015 v zvezi s popravnim sklepom z dne 14. 3. 2016.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je tožnico zaradi žalitve sodišča v pritožbi zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 205/2012 z dne 26. 9. 2014 kaznovalo z denarno kaznijo 1.000,00 EUR. Tožnica je v pritožbi z dne 18. 11. 2014 nasprotovala odločitvi sodišča prve stopnje, ki se je glede vprašanja reklamacijskih zahtevkov in stvarnih napak v razlogih sklicevalo na izpovedbe prič in ugotovitve v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Kranju P 928/2006, ki je potekala med drugim tožencem kot tožnikom in tožnico kot toženko. Ocenilo je, da so tožničine navedbe: „Sodba sodnice v Kranju je krivična, v njej laže in upošteva lažne dokaze. Med obravnavo je bila pijana, obnašala se je kot pocestnica, žalila in blatila me je ves čas, psihično in fizično je trpinčila mene in mojo pričo, pristranska in nesposobna je bila. (…) Sodnica, znana v vsej regiji po težkih pijanskih izpadih v javnosti in hvaljenju, da namenoma krivično sodi iz raznih razlogov, je po vseh prijavah še vedno lahko svoje delo opravljala, kadar ni bila v ustanovi za duševne bolnike in sodila v imenu nas – ljudstva. Višje sodišče je mojo prošnjo, naj bodo pravični in gledajo dokaze v sodbi, s katero se poudarjeno strinjam, pretvorilo v pritožbo na sodbo, sledilo dobesedno ugotovitvam duševno bolne sodnice in me krivično obsodilo,“ pomenijo napad na sodnico in s tem jemljejo sodišču ugled in avtoriteto, tožničina kritika sodničinega dela pa presega mejo še dopustne kritike.

2. Višje sodišče je s popravnim sklepom z dne 14. 3. 2016 sklep II Cp 1690/2015 z dne 2. 9. 2015 popravilo tako, da mu je dodalo pravni pouk, ki je pomotoma izpadel pri izdelavi pisnega odpravka sklepa.

3. Zoper sklep z dne 2. 9. 2015 v zvezi s popravnim sklepom je tožnica vložila pritožbo brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov. Smiselno predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da spoštuje sodišče kot državno institucijo. Poudarja, da ima pravico, da se ji pojasni, s čim je storila očitano dejanje, za katero se kaznuje s plačilom denarne kazni.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdno sodišče tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku, kaznuje z denarno kaznijo do 1.300,00 EUR (109. člen v zvezi s tretjim odstavkom 11. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

6. Kaznovanje po 109. členu ZPP je ukrep procesnega vodstva, ki ima namen zagotoviti urejen tek pravdnega postopka in nujno procesno disciplino. Pri opredelitvi standarda „žalitve sodišča“ je treba upoštevati, da so strankine izjave v konkretni zadevi pred sodiščem v funkciji učinkovitega izvrševanja ustavnih procesnih jamstev, natančneje v zvezi s pravico do izjavljanja pred sodiščem. Iz določb 11. in 109. člena ZPP izhaja, da stranka izjav, ki bi ji lahko koristile pri obrambi pravic v postopku, ne sme podajati na nedostojen, žaljiv način. Pravica do izjavljanja pred sodiščem je zagotovljena v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in se logično nanaša na izjave, ki so za odločitev sodišča v konkretni zadevi pomembne. Če gre za splošno in pavšalno izražanje prezira do sodstva ali za osebne napade na sodnika, ki nimajo zveze z odločitvijo v konkretni zadevi, je očitno, da tovrstne izjave sploh nimajo nobene zveze z obrambo pravic stranke v postopku oziroma k tej obrambi v ničemer ne morejo prispevati. Prepoved takšnih izjav zato sploh ne omejuje pravice do izjavljanja pred sodiščem. Tudi glede izjav, ki bi bile sicer po vsebini lahko bistvene za odločitev v konkretni zadevi, velja, da mora stranka kritiko sodne odločbe ali ravnanja sodišča izreči na spoštljiv način tako, da ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteto sodišča. Prepoved žalitve sodišča po 109. členu ZPP ne preprečuje stranki, da bi na primer v pravnem sredstvu zoper izpodbijano sodno odločbo ostro, odprto in kritično uveljavljala razloge, ki po njenem mnenju kažejo na nezakonitost sodne odločbe; 109. člen ZPP določa le meje načina podajanja te kritike.

7. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je tožnica s spornimi pritožbenimi navedbami prestopila meje dopustnega izvrševanja pravice do izjavljanja v postopku. Ob upoštevanju konkretnega konteksta zadeve P 928/2006, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem v Kranju, se izkaže, da skrajno nedostojna in vulgarna kritika sodnice tega sodišča ni imela nobene zveze z obrambo tožničinih pravic v pritožbenem postopku, ampak je pomenila grob napad na osebo sodnice tako, da je bilo prizadeto dostojanstvo oziroma avtoriteta sodišča in celotnega sodstva. Nobenega dvoma ni, da je delo sodišč podvrženo kritiki, vendar ta v konkretnem primeru ni bila v skladu z njenim namenom.

8. Tudi preizkus višine denarne kazni, ki ga je Vrhovno sodišče opravilo po uradni dolžnosti, je pokazal, da je ta primerna, upoštevaje okoliščine primera, to je težo in stopnjo žaljivosti vsebine vloge na eni strani, na drugi pa slabo premoženjsko stanje tožnice.

9. Vrhovno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča druge stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005, točka 8.