Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik v svoji vlogi uveljavlja isti zahtevek, torej zahtevek, ki se opira na isto dejansko in pravno stanje, kot je bilo ugotovljeno že v prejšnjih postopkih za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik namreč tudi v tej vlogi želi brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem druge stopnje v zvezi z delovnim sporom, ki je bil pravnomočno zaključen. Prav tako se materialna podlaga, na katero se opira tožnikova zahteva, ni spremenila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje in pravno svetovanje na drugi stopnji pred Višjim in Vrhovnim sodiščem RS. V obrazložitvi sklepa navaja, da sta individualna delovna spora, ki jih je obravnavalo Delovno sodišče v Mariboru pod opr. št. Pd 719/2010 in Pd 723/2010 že pravnomočno zaključena, zato pravna sredstva niso več mogoča. Prav tako je v zvezi z navedenima sporoma tožena stranka že večkrat odločala o brezplačni pravni pomoči, nazadnje 4. 2. 2014. Tudi navedene odločitve so že pravnomočne. Ker je o isti zadevi organ že odločal, je tožena stranka prošnjo tožnika na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgla.

Tožnik v tožbi ugovarja, da je delovno sodišče napačno ugotovilo, da je v tej zadevi že koristil sredstva za zastopanje po odvetniku iz naslova BPP, zaradi česar mu BPP ne pripada. Takšen zaključek je napačen, saj ga je v zadevi Pd 719/2010 zastopal odvetnik, ki je bil dodeljen in plačan s strani sindikata. Odločitev je zato napačna in nezakonita, saj izpolnjuje vse pogoje za dodelitev BPP. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zavrženju tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Na podlagi določbe drugega odstavka 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) pristojni organ za brezplačno pravno pomoč postopa po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso drugače urejena. V skladu s 129. členom ZUP mora organ po prejemu zahteve najprej preizkusiti, ali so izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka. V primeru, če ugotovi, da se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, vlogo zavrže. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnila odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je Delovno sodišče v Mariboru obravnavalo dve tožnikovi tožbi zaradi redne odpovedi pogodbe iz poslovnih razlogov in sicer pod opr. št. Pd 719/2010 in 723/2010. Obe zadevi sta bili zaključeni dne 13. 10. 2011 zardi umika tožbe ter sta tudi postali pravnomočni. Nadalje je razvidno, da je tožnik v zvezi z navedenima delovnima sporoma po pravnomočni ustavitvi postopkov že večkrat uveljavljal brezplačno pravno pomoč za izredna pravna sredstva. Nazadnje je bila vloga tožnika za brezplačno pravno pomoč v zvezi s pravnomočno zaključenim delovnim sporom zaradi odpovedi pogodbe iz poslovnih razlogov zavržena z odločbo št. Bpp 338/2013 z dne 4. 11. 2013. V vlogi, ki jo je tožnik vložil dne 12. 2. 2015, je ponovno zaprosil za brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem druge stopnje in Vrhovnim sodiščem RS v zvezi z istim delovnim sporom. Tudi po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik v svoji vlogi uveljavlja isti zahtevek, torej zahtevek, ki se opira na isto dejansko in pravno stanje, kot je bilo ugotovljeno že v prejšnjih postopkih za dodelitev brezplačne pravne pomoči (Bpp 472/2012, Bpp 338/2013). Tožnik namreč tudi v tej vlogi želi brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem druge stopnje v zvezi z delovnim sporom, ki je bil pravnomočno zaključen. Prav tako se materialna podlaga, na katero se opira tožnikova zahteva, ni spremenila. Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP pa mora organ zahtevo, kadar je o njej že pravnomočno odločeno, bodisi materialno bodisi formalno pravnomočno, zavreči. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne vpliva tožnikov tožbeni ugovor, da ga v postopku pred delovnim sodiščem ni zastopal odvetnik, dodeljen na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, temveč odvetnik dodeljen s strani sindikata. Navedena okoliščina v tem postopku ni relevantna, saj se tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči nanaša na postopek na drugi stopnji, o tovrstnem zahtevku pa je organ za brezplačno pravno pomoč pred tem že odločal, kar pa narekuje zavrženje vloge.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).