Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljilo svojo odločitev s tem, da naložena ustavitev gradnje in rušenje nedokončanih nelegalno postavljenih objektov ne morejo predstavljati težko popravljive škode in da zato tožeča stranka niti ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe. Razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu so torej jasni in se izpodbijani sklep da preizkusiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odložila izvršitev odločbe inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote A. z dne 3. 10. 2008, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 22. 10. 2008, s katero je prvostopni upravni organ na podlagi prve alineje prvega odstavka 145. člena Zakona o graditvi objektov - ZGO-1 odločil, da mora inšpekcijski zavezanec takoj po prejemu izpodbijane odločbe ustaviti gradnjo dveh jeklenih objektov tlorisne velikosti 15 m x 30 m, višina 5 m, na zemljišču s parc. št. 15 k.o. ... in tlorisne velikosti 15 m x 40 m, višine 5,10 m, na zemljišču s parc. št. 16 k.o. ... (1. točka izreka) in da mora inšpekcijski zavezanec do 1. 3. 2009 odstraniti jeklena objekta, vse na svoje stroške, sicer bo izvršba opravljena po drugih osebah.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje je glede pogojev za izdajo začasne odredbe, navedenih v drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/06) presodilo, da razlogi, zaradi katerih tožeča stranka predlaga izdajo začasne odredbe (o izgubi zaposlitve delavcev, izgubi finančnih sredstev in posledično prenehanje dejavnosti), ne pomenijo take težko popravljive škode, ki bi lahko bila podlaga za izdajo začasne odredbe. Pred gradnjo pridobljena lokacijska informacija ne more nadomestiti izdaje gradbenega dovoljenja. Pri vsem navedenem je sodišče upoštevalo tudi prizadetost javne koristi, skladno z načelom sorazmernosti. Okoliščin, ki bi bile močnejše od javnega interesa, pa tožeča stranka ni izkazala.

3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1 in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe in do izdaje sodne odločbe zadrži izvršitev v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe in da tudi odloči o stroških postopka. Prijavlja tudi stroške pritožbenega postopka. Svoje dejavnosti ne more opravljati brez skladišč. Vseh sedem redno zaposlenih delavcev bi izgubilo zaposlitve, podjetje pa bi moralo iti v stečaj. Že inšpektorica sama je preložila rušitev objekta in zato odložitev izvršitve odločbe ni v nasprotju z javnim interesom. Podan pa je tudi razlog bistvene kršitve določb postopka, ker sodišče očita tožeči stranki, da bi se morala zavedati rizika nelegalne gradnje, kar pa seveda ni res, saj je sklepala, da za enostavni montažni objekt ne potrebuje gradbenega dovoljenja. Tudi razlogi glede javnega interesa so nejasni.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitev o tem, da tožeča stranka ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe, pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Po tej določbi sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, upoštevati pa je treba pri tem skladno z načelom sorazmernosti tudi prizadetost javne koristi.

7. Navajanje tožeče stranke, da naj bi ji nastala težko popravljiva škoda zaradi ustavitve gradnje in porušenja še nedokončanih objektov, v katerih bi imela tožeča stranka skladišča, izguba zaposlitve sedmih delavcev in posledično tudi stečaj podjetja, vse pa zaradi izvršitve inšpekcijske odločbe, tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso tista težko popravljiva škoda, ki bi bila zakoniti razlog po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 za izdajo začasne odredbe za zadržanje izvršitve inšpekcijske odločbe. Izvrševanje inšpekcijskih odločb je v javnem interesu, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, je sorazmeren ukrep in v skladu tudi z načelom pravne države. Zato uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in 2. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1 ni podan.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, in sicer 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po stališču tožeče stranke naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma med seboj v nasprotju, ker naj bi ji sodišče očitalo zavedanje rizika pri nedovoljeni gradnji ob tem, da se ona ni zavedala te nedovoljenosti. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevani razlogi niso odločilni pri presoji obstoja razlogov za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je utemeljilo svojo odločitev s tem, da naložena ustavitev gradnje in rušenje nedokončanih nelegalno postavljenih objektov ne morejo predstavljati težko popravljive škode in da zato tožeča stranka niti ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe. Razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu so torej jasni in se izpodbijani sklep da preizkusiti.

9. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja je v obravnavanem primeru neutemeljen. Sodišče je pravilno povzelo zatrjevanja tožeče stranke glede posledic, ki naj bi jih podjetje obeh obravnavanih objektov povzročilo, torej je v celoti upoštevalo zatrjevano dejansko stanje, vendar je tudi pravilno presodilo, da tožeča stranka s tem ni izkazala težko popravljive škode, kar pa je pravni standard, torej del materialnega prava in se njegova vsebina ugotavlja od primera do primera. V tem primeru je ta presoja pravilna, saj tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode, ki naj bi ji nastala z izvrševanjem inšpekcijske odločbe. Ni namreč na primer izkazala, kje je doslej izvajala dejavnosti, ki naj bi jih v bodoče izvajala v objektih, grajenih brez predpisanih dovoljenj in tudi ne, zakaj na tak način ne more več izvajati dejavnosti; zakaj za izvajanje dejavnosti ne more najeti drugih objektov ipd. Ker torej ni izkazala težko popravljive škode, tudi nadaljnje ugotavljanje sorazmernosti ukrepa ni niti potrebno, saj to pride v poštev le, če je težko popravljiva škoda izkazana.

10. Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 72. člena ZUS-1).