Jedro

Navedba dveh cen s prikaznim odstotkom razlike pri oglaševanju artikla na spletni strani tožnice pri potrošniku ustvarja vtis, da gre za cenovni popust, ki ga ponuja tožnica, torej za popust glede na ceno, po kateri tožnica sicer prodaja artikle v spletni trgovini. Ta predstava pa nesporno ne ustreza resničnemu stanju, saj gre v resnici za razliko do priporočene maloprodajne cene oziroma za razliko do cene, po kateri naj bi izdelke prodajali drugi trgovci in ne tožnica. Tožnica po tej višji ceni prodaja na svojem prevzemnem mestu zgolj manjše število artiklov, česar pa potrošniku ne pojasni ob oglaševalnem izdelku, temveč v splošnih pogojih poslovanja. Pri tem pa tožnica informacije, da gre pri prečrtani ceni za priporočeno maloprodajno ceno, po kateri naj bi prodajali drugi trgovci, potrošniku na svoji spletni strani ob artiklu ne razkrije, temveč z načinom oglaševanja ustvarja vtis, da gre za njen popust.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Inšpektor Tržnega inšpektorata Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožnici zaradi možnosti oškodovanja potrošnikov prepovedal uporabo nepoštene poslovne prakse, ki jo je tožnica vršila z oglaševanjem cenovnih prednosti pri prodaji malih gospodinjskih aparatov, bele tehnike, vrtnih strojev, avdio in video izdelkov, računalniške opreme, pohištva, sanitarne opreme, izdelkov za hobi in prosti čas in drugih izdelkov v spletni trgovini vww...com z navedbo prečrtane višje cene in nižje cene ter prikazanim odstotkom znižanja oziroma prihranka, saj tožnica artiklov v spletni trgovini potrošnikom nikoli ni prodajala po prečrtanih višjih cenah in je zato informacija glede cenovne prednosti oziroma navedenega odstotka znižanja napačna oziroma neresnična, s takšnim oglaševanjem pa tožnica utegne zavajati povprečnega potrošnika, da ta sprejme odločitev o poslu (nakupu), ki je sicer ne bi sprejel, saj obljubljenega prihranka, ki ga tožnica oglašuje kot znižanje, potrošnik ni deležen.

2.Prvostopenjski organ je pri tožnici opravil inšpekcijski nadzor trgovinske dejavnosti preko spletne strani po določilih več zakonov, med drugim tudi po Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP). Ugotovljeno je bilo, da so pri označevanju prodajnih artiklov na spletni strani www...com v večini primerov (več kot 90 % izdelkov) prodajni izdelki označeni z dvojnimi cenami izdelkov, ki so poudarjene z rdečo in so nižje od rednih cen, prikazan pa je tudi procent znižanja. Tožnica ima v splošnih pogojih poslovanja pojasnjeno, da je spletna cena blaga prodajna cena blaga, kupljenega preko platforme, in je prikazana ob izdelku v večjem fontu, redna (višja) cena pa je prečrtana cena ob izdelku in velja za vse, ki izdelek kupujejo na prevzemnem mestu. Če redna cena pri izdelku ni objavljena, tožnica ne omogoča nakupa mimo platforme. Prvostopenjski organ v uradnih evidencah ni našel naslova trgovine, na katerem tožnica posluje za potrošnike, ki blaga ne naročajo po spletu.

3.Prvostopenjski organ je takšno oglaševanje preverjal pri 20-ih naključno izbranih izdelkih, in sicer je od tožnice zahteval, da dokaže, da so se naključno izbrani izdelki v spletni prodajalni kadarkoli prodajali tudi po višji prečrtani ceni. Za pet izdelkov je tožnica pojasnila, da jih nudi podjetje A., d.o.o. (kot t. i. "marketplace"). Za izdelke od 6 do 11 in 15 je pojasnila, da ni prodala nobenega izdelka na svojem prevzemnem mestu, za artikle od 12 do 14 in 16 do 20 pa, da jih ni prodala ne na spletu ne na prevzemnem mestu.

4.O nadzoru je bil izdan zapisnik in tožnica je določene nepravilnosti odpravila, ne pa tudi dvojnega označevanja cen prodajnih artiklov, prav tako za izdelke od številke 6 do 20 ni dokazala, da so se kadarkoli prodajali po redni ceni. Prvostopenjski organ meni, da se tožnica takšnega oglaševanja cenovnih prednosti poslužuje z namenom, da k nakupu pritegne čim večje število povprečnih potrošnikov. Potrošnik pa mora dobiti resnične informacije glede cenovne prednosti. Tožnica bi po stališču prvostopenjskega organa potrošnike za vsak izdelek, ki se prodaja po znižani ceni, morala seznaniti, zakaj se prodajajo po znižani ceni in v katerem obdobju velja znižana cena. Tožnica pa je v postopku pojasnila, da so do spletne cene upravičeni kupci, ki spletnemu trgovcu prepustijo določene osebne podatke za dostavo, v večini primerov dovolijo tudi pošiljanje novic o novih ponudbah, medtem ko kupci na prevzemnem mestu ne rabijo posredovati podatkov. Prevzemno mesto tožnice je na istem mestu kot njen poslovni naslov, kar pomeni, da tožnica nima klasične trgovine.

5.Prvostopenjski organ je opravil nadzor še na prevzemnem mestu v Ljubljani, in sicer po določilih ZVPNPP in Zakona o trgovini (v nadaljevanju ZT-1). 7. 3. 2022 je inšpektorica kot potrošnica vstopila v poslovni prostor z oznako prevzemno mesto B. s seznamom blaga za nakup. Prodajalec ji je odgovoril, da lahko naredi naročilo in bo skladišče pripravilo blago. Pojasnil ji je, da na prevzemnem mestu lahko kupi tiste stvari, ki jih ima v skladišču, da pa imajo še eno skladišče in bo del blaga potrebno pripeljati od tam. Ugotovljeno je še bilo, da tožnica na prevzemnem mestu ponuja v prodajo nekaj izdelkov na policah in v vitrinah, ob teh izdelkih so označene dvojne cene (ena cena velja za nakup na prevzemnem mestu in druga za nakup preko spletne strani. Pojasnjeno je še bilo, da izdelke, ki jih imajo v spletni trgovini, prodajajo strankam tudi v tej trgovini, ampak po istih cenah kot veljajo v spletni trgovini. Izdelke, ki pa jih imajo razstavljene na policah in v vitrinah, pa vodijo zalogo na ločenem skladišču in jih strankam prodajajo kot v klasični trgovini.

6.Na podlagi navedenega prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnica nima fizične prodajalne in se ukvarja izključno s spletno prodajo izdelkov, ima pa v Ljubljani prevzemno mesto, na katerem kupci lahko prevzamejo naročeno blago, ki je bilo naročeno v spletni trgovini. Določeni artikli so na voljo tudi na prevzemnem mestu. V času nadzora 7. 3. 2022 je bilo na prevzemnem mestu na razpolago 125 različnih artiklov (od cca več kot 1.000 izdelkov, ki se ponujajo v spletni trgovini).

7.Prvostopenjski organ na podlagi vseh ugotovitev nadzora ugotavlja, da so redne in prečrtane višje cene navedene kot priporočene cene dobaviteljev, ki nikoli niso realizirane oziroma da se po višjih cenah izdelki potrošnikom v spletni prodajalni nikoli niso prodajali. Takšna praksa oglaševanja v spletni trgovini je po mnenju prvostopenjskega organa nepoštena poslovna praksa v skladu s 4. členom ZVPNPP, saj gre za zavajajočo poslovno prakso.

8.Toženka je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnila in v svojih razlogih pritrdila razlogom prvostopenjskega organa.

9.Tožnica s tožbo izpodbija prvostopenjsko odločbo in sodišču predlaga, da jo odpravi in postopek ustavi, podredno pa, da zadevo vrne organu v ponovni postopek, predlaga pa tudi povračilo stroškov postopka. Meni, da odločitev predstavlja zmotno uporabo materialnega prava, saj 5. člen ZVPNPP nikjer ne določa, da bi bilo objavljanje dveh cen, pri čemer je višja prečrtana, druga pa ne in je ob tem izrecno naveden odstotek, zavajanja potrošnikov. Takšnega zaključka ni mogoče izpeljati iz nobene določbe ZVPNPP, zato sta odločbi obeh organov pomanjkljivo obrazloženi, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in se prvostopenjske odločbe v tem delu ne da preizkusiti. Prav tako ni jasno, iz katere določbe prvostopenjski organ in toženka izpeljeta stališče, da bi moral tožnik sam prodajati artikle po višji prečrtani ceni, kar je prav tako absolutno bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

10.Tožnica je v postopku pojasnila, da je redna in prečrtana cena na spletni strani, priporočena maloprodajna cena dobavitelja. To ni fiktivna cena, gre za ceno, po kateri se artikli prodajajo na konkurenčnih spletnih straneh. Tožnica je tržnemu inšpektoratu predložila dokazila o 12-ih artiklih, ki se po redni ceni prodajajo na konkurenčnih spletnih straneh, s čimer je dokazala, da se redna cena realizira, v obrazložitvi pa niso pojasnjeni razlogi, zakaj se ti dokazi ne upoštevajo. Očitek, da tožnica s svojo prakso skuša pritegniti čim večje število povprečnih potrošnikov, je nerelevanten, saj to logično izhaja iz dejstva, da tožnica opravlja dejavnost spletne prodaje. Organa trdita, da se potrošniki zaradi prikazanih popustov odločijo za nakup izdelkov, kar pa z ničemer ne dokažeta, kar ponovno predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Pri tem pa ne upoštevata, da se je potrošnik odločil za nakup določenega artikla na spletni strani tožnice preprosto iz razloga, ker je končna cena določenega artikla, glede na ostale konkurente, ugodnejša. Vsi podatki na spletni strani tožnika so torej resnični.

11.Če pa je potrošnik določen artikel kupil zgolj iz razloga, ker je objavljen popust, pa pri spletnih nakupih velja, da vsak potrošnik lahko brez razloga odstopi od pogodbe, s čimer je izničeno tveganje hipnih odločitev. Potrošniki niso naivni in se zelo dobro zavedajo svojih pravic. Če so potrošniki na spletni strani tožnice našli artikel, to pomeni, da ga tudi potrebujejo. Neutemeljen je očitek, da objava dveh cen zbuja vtis, da gre za časovno omejeno ponudbo, saj tožnica tega nikjer ne oglašuje in gre za zaključek prvostopenjskega organa. Vsekakor pa tožnica ne more odgovarjati za morebitne napačne predstave potrošnikov, sploh ob dejstvu, da za povprečnega potrošnika ni značilno, da bi si ustvarjal svoje predstave, ki sicer nimajo podlage v objektivno preverljivih dejstvih. Kljub drugačnemu stališču tržnega inšpektorata tožnica meni, da povprečni potrošnik prebere splošne pogoje poslovanja. Zavrača stališče, da prečrtana višja cena ustvarja vtis, da se je artikel po višji ceni prodajal le na spletni strani tožnika. Tožnica torej z objavljanjem dveh cen ne podaja neresničnih informacij, zato tudi ni razloga, da bi bili potrošniki iz tega razloga zavedeni ali da bi bili lahko zavedeni.

12.Tožba ni utemeljena.

13.Po presoji sodišča sta tako prvostopenjski organ kot toženka v svojih odločbah ustrezno obrazložila razloge, zaradi katerih štejeta, da je oglaševanje cenovne prednosti na spletni strani tožnice z navedbo redne, prečrtane višje cene in navedbo nižje cene ter prikazanim odstotkom znižanja, pri čemer pa tožnica teh artiklov v spletni trgovini potrošnikom nikoli ni prodajala po prečrtanih višjih cenah, temveč gre za priporočeno malo prodajno ceno za zavajajočo poslovno prakso, kot jo opredeljuje 1. alineja četrtega odstavka 4. člena ZVPNPP v povezavi s 4. točko prvega odstavka 5. člena ZVPNPP. Sodišče se, skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1, glede razlogov, zakaj je tak način oglaševanja zavajajoča poslovna praksa (in zato prepovedana nepoštena poslovna praksa po 4. členu ZVPNPP) v izogib ponavljanju sklicuje na razloge v izpodbijani odločbi in v odločbi toženke, k temu pa še dodaja, kot sledi.

14.Ni sporno, da tožnica artiklov po prečrtani višji ceni na svoji spletni strani ne prodaja. Po tej višji ceni je kupcem na razpolago manjše število artiklov (cca 10 %) na prevzemnem mestu v Ljubljani, ki kot takšno ni klasična trgovina. Prečrtane višje cene so, kot pojasnjuje tožnica, priporočene maloprodajne cene in tožnica je v postopku dokazovala (in za določene artikle tudi dokazala), da po teh cenah prodajajo drugi spletni trgovci, kar je po njenem mnenju dokaz, da s svojim načinom oglaševanja ne podaja neresničnih informacij in zato ne gre za zavajajočo poslovno prakso.

15.Sodišče tožničini pravni razlagi 1. alineje četrtega odstavka 4. člena ZVPNPP in 5. člena ZVPNPP, češ da je v presoji obstoja zavajajoče poslovne prakse ključno, da po višjih cenah prodajajo drugi spletni trgovci, ne sledi, prav tako se ne strinja s tožbenim ugovorom, da izpodbijana odločba in odločba toženke ne vsebujeta razlogov za stališče, da gre v zadevi za primer zavajajoče (in zato nepoštene) poslovne prakse. Po prvem odstavku 4. člena ZVPPNPP so nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov prepovedane pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka, pri čemer so nepoštene poslovne prakse zlasti tiste, ki so zavajajoče (1. alineje četrtega odstavka 4. člena). Zavajajočo poslovno prakso definira 5. člen ZVPPNPP, in sicer se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakor koli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, in sicer med drugim tudi glede cene ali načina izračunavanja cene ali določene cenovne prednosti (4. točka prvega odstavka 5. člena ZVPPNPP).

16.Te določbe so bile v ZVPNPP umeščene na podlagi Direktive evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. 5. 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (v nadaljevanju Direktiva). Navedena Direktiva v preambuli razkriva namen sprejetja Direktive, ki je v približevanju zakonodaje držav članic o nepoštenih poslovnih praksah, vključno z nepoštenim oglaševanjem, ki neposredno škodujejo ekonomskim interesom potrošnikov in na ta način posredno ekonomskim interesom zakonitih konkurentov. V skladu z načelom sorazmernosti ta Direktiva varuje potrošnike pred učinki takšnih nepoštenih poslovnih praks, če so bistveni, vendar upošteva, da je lahko v nekaterih primerih vpliv na potrošnike zanemarljiv (šesti odstavek uvodne izjave Direktive). Direktiva obravnava poslovne prakse, ki so neposredno povezane z vplivanjem na odločitve potrošnikov o poslu v zvezi z izdelki (sedmi odstavek uvodne izjave) in neposredno ščiti ekonomske interese potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami podjetij v razmerju do potrošnikov (osmi odstavek uvodne izjave). Direktiva določa enotno splošno prepoved nepoštenih poslovnih praks, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov (enajsti odstavek uvodne izjave). Iz trinajstega odstavka uvodne izjave pa izhaja, da sta daleč najobičajnejši vrsti poslovnih praks zavajajoče poslovne prakse in agresivne poslovne prakse, ki upravičujeta sprejetje posebnih pravil za boj proti njim. V skladu s štirinajstim odstavkom uvodne izjave pa pojem "zavajajoče poslovne prakse" zajema prakse, ki z zavajanjem potrošniku preprečijo, da izbere ob poznavanju vseh pomembnih dejstev in torej učinkovito. Sodišče Evropske unije je v sodbi C - 281/12¹ pojasnilo, da je poslovno prakso treba šteti za "zavajajočo", če vsebuje napačne informacije ali če lahko zavede povprečnega potrošnika in če lahko potrošnik zaradi nje sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel.

17.In prav za tak primer zavajajoče poslovne prakse v obravnavani zadevi gre. Navedba dveh cen s prikaznim odstotkom razlike pri oglaševanju artikla na spletni strani tožnice tudi po presoji sodišča pri potrošniku ustvarja vtis, da gre za cenovni popust, ki ga ponuja tožnica, torej za popust glede na ceno, po kateri tožnica sicer prodaja artikle v spletni trgovini. Ta predstava pa nesporno ne ustreza resničnemu stanju, saj gre v resnici za razliko do priporočene maloprodajne cene oziroma za razliko do cene, po kateri naj bi izdelke prodajali drugi trgovci in ne tožnica. Tožnica po tej višji ceni prodaja na svojem prevzemnem mestu zgolj manjše število artiklov, česar pa potrošniku ne pojasni ob oglaševalnem izdelku, temveč v splošnih pogojih poslovanja. Pri tem pa tožnica informacije, da gre pri prečrtani ceni za priporočeno maloprodajno ceno, po kateri naj bi prodajali drugi trgovci, potrošniku na svoji spletni strani ob artiklu ne razkrije, temveč z načinom oglaševanja ustvarja vtis, da gre za njen popust. Sodišče se strinja s prvostopenjskim organom in toženko, da tožnica s svojim načinom oglaševanja potrošnika spravlja v zmoto glede informacije, ki jo v resnici podaja.

18.Prav tako se sodišče strinja s prvostopenjskim organom in toženko, da je prav informacija o popustu tista informacija, ki na potrošnika lahko vpliva na način, da sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Po prvem odstavku 5. člena ZVPNPP zadošča možnost vpliva, zato prvostopenjskemu organu ni bilo treba dokazovati dejanskega vpliva, kot zmotno trdi tožnica. Informacija v zvezi s cenovno prednostjo (popust) zagotovo predstavlja pomembno informacijo, ki lahko bistveno vpliva na odločitev povprečnega potrošnika za nakup izdelka.² Poleg tega informacija, ki ustvarja vtis, da gre za popust, obenem ustvarja še vtis, da mora potrošnik z nakupom pohiteti, saj je popust običajno časovno omejen. Tožničin način prikazovanja cenovne ugodnosti, ki izgleda kot popust, kar pa v resnici ni, tudi po presoji sodišča lahko vpliva na potrošnika tako, da sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel.

19.Ker tožnica ob oglaševanju artikla ne razkrije, da bi potrošnik nižjo ceno pravzaprav moral preverjati pri drugih spletnih trgovcih, tudi ne more odgovornosti za preverjanje informacij prevaliti na potrošnika, saj je po 4. in 5. členu ZVPPNPP tožnica tista, ki se ne sme posluževati nepoštenih poslovnih praks, med katere sodi tudi zavajajoče oglaševanje. Sodišče tudi zavrača tožničino stališče, da je do spornega oglaševanja upravičena zaradi opravljanja dejavnosti spletnega trgovca, ki si po naravi stvari prizadeva pritegniti k nakupu čim večje število potrošnikov, saj gre za argument "cilj opravičuje sredstvo", kar pa je ravno namen ZVPPNPP, da prepreči na način, da prepove zavajajoča dejanja (5. člen). Tudi pravica do odstopa od pogodbe ni alternativna možnost trgovca, s ponujanjem katere bi se trgovec razbremenil obveznosti, da se vzdrži nepoštenih oziroma zavajajočih poslovnih praks.

20.Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da iz zakonskih določb ne izhaja, da bi bil obravnavani primer oglaševanja dvojnih cen zavajajoča poslovna praksa. ZVPNPP v 4. členu ureja pravne pojme, kot sta nepoštena in zavajajoča poslovna praksa, pri čemer je slednji dodatno definiran v 5. členu zakona. Zgoraj je bilo že pojasnjeno, kaj so elementi zavajajočih dejanj, in sicer je to podajanje napačnih informacij, kot tudi informacij, ki zavajajo ali bi utegnile zavajati povprečnega potrošnika, da sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, pri čemer se ta informacija po 4. točki prvega odstavka 5. člena ZVPPNPP lahko nanaša tudi na cenovno ugodnost. Ali konkretno ravnanje izpolnjuje zakonske elemente zavajajočega dejanja, pa je stvar presoje konkretnega primera, ki pa sta jo organa v svojih odločbah naredila in tudi ustrezno utemeljila, zato ne drži tožbeni očitek, da odločbi nimata razlogov za odločitev in da ju ni mogoče preizkusiti.

21.Sodišče kot sklepno ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjski organ tudi pravilno uporabil določbe ZVPNPP in tožnici pravilno izrekel ukrep prepovedi uporabe nepoštenih poslovnih praks na podlagi 12. člena ZVPNPP.

22.Sodišče je na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje med strankama ni sporno.

23.Tožnica je predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

-------------------------------

1Sodba Sodišča Evropske unije v zadevi Trento Sviluppo C-281/12 z dne 19. 12. 2013.

2Glej tudi UPRS, Sodba in sklep IV U 133/2021-17 z dne 23. 2. 2024, točka 48.