Jedro

Ker je tožeča stranka (ki je bila v likvidacijskem postopku) tekom pravde cedirala vtoževane terjatve (cesijske pogodbe so stopile v veljavo s pravnomočnostjo sklepa o zaključku likvidacijskega postopka tožeče stranke) so cesionarji kot pravni nasledniki lahko vstopili v pravdo brez soglasja tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba: 1. v II. in III. točki izreka razveljavi. 2. v 1. točki IV. točke izreka deloma spremeni tako, da se tožbeni zahtevek deloma zavrne, to je za skupni znesek 649.456,90 SIT s pripadajočimi obrestmi oziroma za posameznega tožnika: - V. d.d. Ljubljana za 63.127,00 SIT z obrestmi, - I.E. d.d. Kranj za 304.789,70 SIT z obrestmi, - I.M. d.d. Lipnica za 60.919,00 SIT z obrestmi, - I.S. d.d. Kranj za 147.269,80 SIT z obrestmi, - I.V. d.d. Kranj za 27.601,90 SIT z obrestmi in - I. d.d. Kranj, za 45.721,80 SIT in tudi glede zakonitih zamudnih obresti od zneska 40.000,00 SIT ter v tem obsegu sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kranju, Enota v Kranju, opr. št. I Ig ... z dne ... razveljavi. 3. v 3. točki IV. točke izreka pa spremeni tako, da se znesek 322.231,90 SIT nadomesti z zneskom 163.702,00 SIT. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v ostalem delu potrdi 1. točka IV. točke izreka izpodbijane sodbe. III. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 62.730,00 SIT pritožbenih stroškov, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe, s sodbo pa je zavrnilo ugovor aktivne in pasivne legitimacije in ugodilo tožbenemu zahtevku, ter naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki in sicer vsakemu tožniku določeni odstotek prisojenega zneska ter jim povrniti 322.231,00 SIT pravdnih stroškov. Proti sodbi je pritožbo vložila tožena stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Pritožba je deloma utemeljena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sicer drži pritožbena trditev, da toženi stranki niso bile vročene listine, ki jih je tožeča stranka predložila sodišču dne 11.12.1992, to je priloge A42 - A47. Ni pa utemeljena v zvezi s tem pritožbena trditev, da je bilo zaradi te nevročitve toženi stranki onemogočeno obravnavanje teh dokazov. Iz dveh zapisnikov o glavni obravnavi, tako iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 16.6.1993 kot tudi iz zapisnika z dne 22.11.1999 (na list. št. 98) namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku te listine vpogledalo in prebralo. Tožena stranka je bila na obeh narokih navzoča in je torej imela možnost obravnavanja vseh v dokaznem postopku prebranih listin, čeprav ji te prej niso bile vročene. Zato ji ni bilo onemogočeno obravnavanje teh dokaznih listin. Pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni bilo. Podana pa tudi ni pritožena uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica sicer utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni dokončalo stavka na 5. strani obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se začne z besedami "V postopku likvidacije pa ...". Vendar zaradi tega razlogi izpodbijane sodbe niso nejasni in nerazumljivi. Misel iz prej navedenega nedokončanega stavka je sodišče prve stopnje namreč izrazilo in dokončalo v naslednjem stavku obrazložitve. Nedokončani stavek, na katerega pritožnica opozarja, in naslednji stavek v obrazložitvi sodbe sta tako celota in je zato obrazložitev sodbe kljub prej navedeni pomanjkljivosti jasna in jo je mogoče preizkusiti. Kakšne naj bi bile še druge pomanjkljivosti izpodbijane sodbe in v katerem drugem delu bi naj bila izpodbijana sodba še nerazumljiva, pa tožena stranka ni konkretno opredelila. Pritožnica tako neutemeljeno očita, da je sodba nerazumljiva in da je ni mogoče preizkusiti. Pač pa je pritožba deloma utemeljena in sicer glede ugovora aktivne legitimacije tožeče stranke za del vtoževane terjatve kot bo obrazloženo v nadaljevanju te odločbe. Dne 19.12.1990 je I.K. p.o. Kranj (v nadaljevanju PTS p.o. Kranj) vložil izvršilni predlog za znesek 1.906.622,80 takratnih DIN oziroma sedaj SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve izvršilnega predloga dalje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da ta vtoževani znesek temelji na fakturah, ki so priložene spisu in sicer priloge A3 - A38. Iz teh listin pa izhaja, da so jih izdali trije subjekti in sicer I.K. DSS, I.K. Skupne strokovne dejavnosti p.o. in PTS p.o. Kranj. Od celotnega vtoževanega zneska predstavljajo fakture, ki jih je izdala I.K. DSS znesek 115.451,60 SIT. Fakture, ki so izdane od I.K. Skupne strokovne dejavnosti p.o. predstavljajo znesek 554.005,30 SIT in fakture, ki jih je izdala PTS p.o. Kranj, ki je vložila tožbo v tej zadevi, predstavljajo znesek 1.237.165,00 SIT. Tožbo je PTS p.o. Kranj torej le deloma temeljila na fakturah, ki jih je izdala sama. Preostali del vtoževane terjatve je temeljila na fakturah, ki jih ni izdala sama. Za ta preostali del vtoževane terjatve, bi zato PTS p.o. Kranj v dokaz svoje aktivne legitimacije morala izkazati in dokazati, da so terjatve drugih dveh subjektov, ki so predmet te pravde, prešle nanjo. Glede terjatev po fakturah, ki so izdane od I.K. Skupne strokovne dejavnosti p.o., pa bi tožeča stranka morala izkazati tudi, kdo je bil subjekt, ki je izdal fakture, saj iz podatkov sodnega registra Okrožnega sodišča v Kranju izhaja, da tak subjekt ni bil nikoli vpisan v sodnem registru. Poleg tega pa bi morala tožeča stranka dokazati, da so tudi te terjatve bile prenešene nanjo. PTS p.o. Kranj je v tej pravdi sicer zatrjevala, da so vse vtoževane terjatve prešle nanjo in da to dokazujejo listine, ki jih je v pravdi predložila (priloga A42 - A47). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sledilo trditvam tožeče stranke in zaključilo, da je s predloženimi listinami te svoje trditve tožeča stranka dokazala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem delu utemeljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in da pritožnica utemeljeno zatrjuje, da s predloženimi listinami ni dokazano, da so terjatve, ki so predmet te pravde (seveda to velja le za tisti del vtoževanih terjatev, ki temeljijo na fakturah, ki jih ni izdala PTS p.o. Kranj sama) bile prenešene na PTS p.o. Kranj. Samoupravni sporazum o urejanju medsebojnih razmerij med TOZD in DO I.K. Kranj z dne 7.6.1990 oziroma 11.6.1990 (priloga A 42), ki so ga sklenile bivše TOZD I.K. n.sol.o. Kranj, ko so se odločile, da se vse izločijo iz delovne organizacije in postanejo samostojna družbena podjetja, ureja le načela, kako in na koga preidejo sredstva DSS, ki je s tem prenehala. Glede na določbe prej citiranega samoupravnega sporazuma so sredstva prešla na vse bivše TOZD, teh pa je bilo deset. V samoupravnem sporazumu ni jasno opredeljeno, na katero podjetje preidejo posamezne terjatve, tako da ta sporazum že prehoda terjatev iz bivše DSS na posamezna podjetja konkretno ne izkazuje. Enako velja za Pogodbo o združevanju sredstev zaradi skupnega poslovanja, prav tako z dne 7.6.1990 oziroma 11.6.1990 (priloga A44), ki so jo sklenili isti subjekti kot prej citirani Samoupravni sporazum. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje naj bi ta pogodba dokazovala, da je devet od desetih podjetij vložilo terjatve bivše DSS v PTS p.o. Kranj. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz predložene pogodbe nikjer ne izhaja, da naj bi le devet od teh desetih podjetij vložilo terjatve bivše DSS v PTS p.o. Kranj. Zlasti pa so določbe te pogodbe za zelo splošne in predstavljajo le podlago oziroma okvir za konkretne prenose terjatev, ki pa bi morali biti izkazani z drugimi dokazi. Taki dokazi v tem primeru niso bili predloženi. V katerih postavkah in kako naj bi predloženi bilanci DSSS (priloga A43) in PTS p.o. Kranj (priloga A45) izkazovali, da so in katere terjatve so bile prenešene na PTS p.o. Kranj, sodišče prve stopnje ni pojasnilo. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da ti dve listini in tudi kontna izpiska (priloga A46 in A47) ne vsebujeta nobenih konkretnih podatkov o prenosu konkretnih terjatev. Iz njih ni razvidno, da bi bile v tej pravdi sporne terjatve prenešene na PTS p.o. Kranj. Iz vsega navedenga izhaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo predložene listine, ko je zaključilo, da je z njimi zagotovo izkazano, da so terjatve DSS prešle na PTS p.o. Kranj. Predložene listine tudi ne izkazujejo, da bi pravni nasledniki DSS (bivši TOZD-i Iskre Kibernetike n.sol.o., ki so se preoblikovali v samostojna podjetja) vložili v PTS p.o. Kranj ravno terjatve, ki so podlaga vtoževanega zneska. Poleg tega pa tožena stranka tudi utemeljeno zatrjuje, da za zaključek sodišča prve stopnje, da je I.K. Skupne strokovne dejavnosti p.o., ki je izdajatelj dela vtoževanih faktur, pravni prednik I.K. DSS. Za tak zaključek v spisu ni nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje je v tem delu zgolj povzelo trditve tožeče stranke, ki pa niso bile podkrepljene z nobenimi dokazili. Pa četudi bi bilo izkazano, da je I.K. Skupne strokovne dejavnosti p.o. bil pravni prednik DSS, veljajo za njene terjatve, kar se tiče dokazanosti prenosov oziroma vložitve v PTS p.o. enaki razlogi, kot so bili navedeni glede terjatev DSS. Iz vsega doslej povedanega izhaja, da bi ob pravilni oceni predloženih dokazov moralo sodiše prve stopnje ugotoviti, da ni izakazan prehod dela vtoževane terjatve na PTS p.o., to je, da ni izkazana aktivna legitimacija za del vtoževane terjatve, to je za znesek 115.451,60 SIT in 554.005,30 SIT, oziroma skupaj za 669.456,90 SIT. Čim pa ni izkazano, da so bile terjatve v tem obsegu prenešene na PTS p.o., potem že ob vložitvi tožbe ni bila imetnica tega dela terjatev, zato tudi ni mogla teh terjatev z zaključkom likvidacije prenesti na sedanje tožnike. Tožbeni zahtevek je tako v višini 669.465,90 SIT (zmanjšan za 20.000,00 SIT kolikor je bila tožba umaknjena), neutemeljen in ga je bilo treba zavrniti iz razloga pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke v tem obsegu. Sodišče druge stopnje še ugotavlja, da je neutemeljen tudi obrestni zahtevek od zneska 40.000,00 SIT, kolikor je tožeča stranka glavnični zahtevek umaknila zaradi plačila tožene stranke. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka z izvršilnim sklepom zahtevala plačilo zamudnih obresti od 19.12.1990 dalje. Pri tem pa v pravdi ni prerekala trditev tožene stranke, da je bil ta znesek plačan delno dne 11.4.1990, delno 21.10.1990 in delno 7.11.1990, kar pa je prej kot 19.12.1990. Zato že iz tega razloga zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zneska 40.000,00 SIT za čas od 19.12.1990 dalje ni utemeljen, ker je takrat obveznost že ugasnila zaradi plačila. Iz vseh doslej navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in na podlagi 2. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek delno zavrnilo. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje, kolikor se sodba nanaša na preostali del vtoževane terjatve in ki izvira iz faktur, ki jih je izdala PTS p.o. Kranj, ki je tudi vložila tožbo, ugotovilo v zadostnem obsegu in pravilno. Sodišče druge stopnje v tem delu nima pomislekov v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je poslovno razmerje med PTS p.o. Kranj in toženo stranko glede spornih terjatev obstajalo. Tožena stranka ni trdila, da ji niso bile nudene in opravljene storitve, ki jih je od svoje ustanovitve (26.4.1990) dalje opravljala PTS p.o. Kranj, ki jih je z vtoževanimi računi toženi stranki zaračunavala. Zaključek sodišča prve stopnje o obstoju poslovnega razmerja med pravdnima strankama je v tem delu pravilen. Sodišče se je glede tega dela vtoževane terjatve tudi utemeljeno oprlo na vlogo tožene stranke z dne 16.5.1991 (na list. št. 18), ki jo je podpisala celo sedanja pooblaščenka tožene stranke in s katero je takrat celo pripoznala zahtevek in tudi na potrditev odprtih postavk s strani tožene stranke. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da je vprašljiv prehod vtoževanih terjatev v likvidacijskem postopku na sedanje tožeče stranke. Sodišče prve stopnje se je glede tega utemeljeno oprlo na pogodbe, ki jih je prvotna tožeča stranka PTS p.o. Kranj sklenila s sedanjimi tožniki (priloga A48- A53). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsebino in namen teh pogodb pravilno razložilo, ko je zaključilo, da iz njih izhaja, da je prvotna tožeča stranka PTS p.o. Kranj prenesla terjatve iz te pravde (prenesla pa je lahko le tiste, ki so bile njene) na sedanje tožeče stranke. Pri razlagi teh pogodb je treba vzeti pogodbe kot celoto in ne upoštevati le iztrgano iz konteksta določbe 5. točke teh pogodb, za kar se v svojem stališču zavzema pritožnica. Da je razlaga pogodb, kakršno je napravilo sodišče prve stopnje pravilna, izhaja tudi iz trditev in navedb likvidacijskega dolžnika samega v tej pravdi. Iz prej citiranih pogodb je razvidno, da so stopile v veljavo z veljavnostjo (pravnomočnostjo) sklepa o zaključku likvidacije PTS p.o. Kranj, torej z dnem ko je ta subjekt prenehal obstajati. Iz podatkov sodnega registra (na list. št. 58) izhaja, da je bila PTS p.o. Kranj izbrisana iz sodnega registra dne 7.7.1994 na podlagi pravnomočnega sklepa likvidacijskega senata opr. št. St ... z dne .... Ker je tožeča stranka med pravdo prenehala obstajati, sedanji tožniki, ki so glede na pogodbe o poravnavi pravni nasledniki tožeče stranke za njene v tej pravdi vtoževane terjatve, so tako na podlagi 1. odstavka 208. člena ZPP lahko vstopili v to pravdo in privolitev tožene stranke za vstop pravnih naslednikov v pravdo ni bila potrebna. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za spremembo tožbe na strani tožeče stranke, v katero bi morala tožena stranka privoliti. Aktivna legitimacija sedanjih tožnikov je tako tudi podana. Za odločitev v tej pravdi pa ni odločilno, iz katerih razlogov so bile terjatve PTS p.o. Kranj prenešene na sedanje tožnike in tudi ne, zakaj so bile te prenešene le na sedanje tožnike in ne na vse pravne osebe, ki so sestavljale I.K. n.sol.o., v času, ko je le ta ustanovila PTS p.o. Kranj (deset subjektov). To je bila stvar zaključka likvidacijskega postopka in ne tega postopka. Odločilna za to pravdo je ugotovitev, da so terjatve, katerih imetnica je bila prvotno tožeča stranka PTS p.o. Kranj in ki so predmet te pravde, z njenim prenehanjem prešle na sedanje tožeče stranke v odstotkih kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz teh razlogov sodišče druge stopnje tudi ne odgovarja na vse nadaljnje pritožbene trditve o dvojnem dolžniško upniškem razmerju med sedanjimi tožniki in PTS p.o. Kranj. Prav tako je povsem neodločilno za odločitev v tej pravdi, v kakšni pravno organizacijski obliki je bila ustanovljena in obstajala prvotna tožeča stranka. Tako se pokaže, da je pritožba tožene stranke, kolikor je bilo z izpodbijano sodbo ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo preostalega dela vtoževanega zneska (1.237.165,00 SIT s pp) neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje (kolikor je ni spremenilo) potrdilo (353. člen ZPP). Pri preizkusu izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje ugotovilo še naslednje. Sodišče prve stopnje je s posebnim izrekom odločilo o toženkinem ugovoru pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke in pomanjkanju pasivne legitimacije tožene stranke (II. in III. točka izreka izpodbijane sodbe). Tretji odstavek 324. člena ZPP določa, kaj izobsega izrek sodbe. Izrek sodbe obsega odločbo, s katero je ugodeno posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve. Ugovora pasivne legitimacije in aktivne legitimacije nista pravovarstvena zahtevka stranke, pač pa sta le materialno pravna ugovora toženca zoper vtoževano terjatev, o kateri se v sodbi ne odloča s posebnim izrekom, ker je odločitev o teh dveh ugovorih vsebovana v odločitvi o sami glavni stvari. S posebnim izrekom se v sodbi odloči le o ugovoru pobota in sicer le, če je ta v pravdi uveljavljen kot procesni pobot (primerjaj 3. odstavek 324. člena ZPP). Iz navedenih določb je razvidno, da ni bilo pravne podlage za ravnanje sodišča prve stopnje, oziroma je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe ZPP, ko je o toženčevem ugovoru pomanjkanja pasivne in aktivne legitimacije odločilo s posebnnim izrekom. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo v II. in III. točki izreka razveljavilo (1. odstavek 354. člena ZPP). Glede na to, da je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP odločilo o vseh stroških postopka. O povrnitvi pravdnih stroškov je sodišče druge stopnje odločilo po uspehu v pravdi. Glede na delno spremembo izpodbijane sodbe, je bil uspeh tožeče stranke približno 66 %, uspeh tožene stranke pa 34 %. Glede na to je sodišče druge stopnje odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožnikom 66 % pravdnih in pritožbenih stroškov, tožeča stranka pa toženi stranki 34 % pravdnih in pritožbenih stroškov. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo in odmerilo celotne pravdne stroške tožeče stranke na 322.231,80 SIT. Pravdni stroški tožene stranke, odmerjeni v skladu z odvetniškimi tarifami, veljavnimi v času izvršenih opravil (glej 16. člen Odvetniške tarife) pa znašajo skupaj 144.031,00 SIT. Predstavljajo nagrado za zastopanje na narokih dne 7.10.1992 in 4.11.1992 dvakrat po 160 točk (po 2. točki 16 tarifne številke Odvetniške tarife, veljavne v času opravljenih narokov) in dvakrat po 250 točk za zastopanje na glavni obravnavi 16.6.1993 in 22.11.1999. Nagrada za sestavo pripravljalne vloge z dne 25.10.1999 znaša 375 točk, za odsotnost iz pisarne pa je sodišče druge stopnje priznalo toženi stranki plačilo v višini 10 točk za narok dne iz 4.11.1992, ker je ta narok trajal več kot pol ure (glej 13. člen takrat veljavne Odvetniške tarife) in 50 točk za glavno obravnavo dne 22.11.1999 (glej 13. člen sedaj veljavne Odvetniške tarife). Priznalo je tudi nagrado za poročilo strank in materialne stroške. Pri odmeri pa je upoštevalo tudi 19 % DDV. Od odmerjenih pravdnih stroškov je tožena stranka glede na uspeh v pravdi dolžna povrniti tožeči stranki 212.672,00, tožeča stranka pa toženi stranki 48.970,00 SIT. Po pobotanju tako odmerjenih pravdnih stroškov mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 163.702,00 SIT pravdnih stroškov. Tudi o pritožbenih stroških je odločilo sodišče druge stopnje po uspehu s pritožbo. Uspeh s pritožbo je bil enak uspehu v pravdi. Pritožbeni stroški tožene stranke so odmerjeni na podlagi stroškovnika, opredeljenega v pritožbi in znašajo skupaj 60.471,00 SIT (stroškov sodne takse za pritožbo tožena stranka ni priglasila). Tudi stroški tožeče stranke so odmerjeni na podlagi stroškovnika v odgovoru na pritožbo. Pritožbeni stroški tožečih strank znašajo skupaj 126.198,00 SIT. Glede na uspeh s pritožbo mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 83.290,00 SIT pritožbenih stroškov, tožeča stranka pa toženi stranki 20.560,00 SIT. Po pobotu tako priznanih pritožbenih stroškov mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 62.730,00 SIT pritožbenih stroškov.