Jedro

Nevarna je tista dejavnost, ki pomeni večjo nevarnost od povprečne glede na konkretne okoliščine primera in glede na tistega, ki jo opravlja. Sodna praksa je enotna v tem, da delo policista, ki se je pri opravljanju svoje službe dolžan izpostaviti nevarnosti, ko intervenira zoper kršitelja predpisov, pomeni opravljanje nevarne dejavnosti. Nobenega razloga ni, da ne bi enakega kriterija za uporabo pravnega standarda nevarne dejavnosti uporabili za vajo, v kateri policist igra vlogo občana, ki se upira postopku, oziroma vlogo policista, ki ga mora kot kršitelja obvladati. Ker pri tem ni bistveno, da prejmejo udeleženci vaje navodila, da jo morajo izvesti tako, da ne pride do poškodb, je tožena stranka za škodo, ki jo je tožnik kot policist utrpel v takšni vaji, objektivno odgovorna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se toženima strankama naloži, da tožniku solidarno plačata 37.501,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2006 do plačila (točka I. izreka). Tožniku je naložilo, da prvotoženi stranki povrne stroške postopka v višini 691,40 EUR, drugotoženi stranki pa v višini 1,821,18 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, saj je kljub prigovarjanju strank, da najprej odloči o temelju tožbenega zahtevka, izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke, nato pa tožnikov zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da v konkretnem primeru ne gre za nevarno dejavnost in da ni podana krivdna odgovornost toženih strank. Z navedbo, da je bil tožnik tisti, ki je določil intenzivnost svojega upiranja in da je tako edini lahko natanko predvidel, kakšne prijeme oziroma mete bosta zoper njega uporabila preostala dva udeleženca, sodišče prve stopnje ni le zmotno ugotovilo dejanskega stanja, temveč je tudi samo s seboj prišlo v nasprotje. Sodišče prve stopnje je namreč hkrati ugotovilo, da so bila navodila inštruktorja takšna, da nihče ne sme nikogar poškodovati, da pa morajo vajo izvesti tako, da bo čimbolj podobna realni situaciji (da nihče od njih ni vedel, kaj bo točno storil). Ravno nepredvidljivost situacije in ugotovljena identičnost te situacije realni situaciji na terenu, pa je podlaga za objektivno odgovornost toženih strank. Toženi stranki priznavata objektivno odgovornost za poškodbe policistov na terenu. Tudi sodna praksa je takšna, da je podana objektivna odgovornost, v kolikor se policist poškoduje na terenu. Novejša sodna praksa se je sicer res postavila na stališče, da poškodbe med vadbo samoobrambe ne izvirajo iz nevarne dejavnosti. Vendar vadbe, pri kateri se je poškodoval tožnik, ne moremo enačiti z običajno vadbo samoobrambe v telovadnici, temveč gre za situacijo, ki je identična tisti na terenu. Policisti so bili oblečeni v uniforme in niso imeli nikakršnih navodil, razen tega, da ne smejo drugega namerno poškodovati, vleči za lase in gristi, tako, da je tožnik sam izbiral intenzivnost upiranja, policista pa način obvladovanja tožnika. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so vsi udeleženci dogodka že dalj časa policisti, da so imeli določene izkušnje, da niso prvič sodelovali v namišljeni situaciji, pa tožnik opozarja, da izkušnje prav nič ne pomagajo, saj pri namišljeni situaciji ne veš, kaj te čaka. Razen tega je priča P.K. izpovedal, da je imel bolj malo izkušenj s takšnimi vadbami, priča D.T. pa, da ne gre za naučeno vadbo, temveč za situacijsko, pri kateri se je treba vsakič sproti prilagoditi. Tudi iz izjav inštruktorja I.N., da policisti niso prejeli zaščitnih sredstev, da bi bila vadba čimbolj podobna realni situaciji, kaže na to, da ni šlo za običajno vadbo v okviru samoobrambe, temveč za situacijo, kakršna je na terenu. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov glede trditve tožnika, da krivdna odgovornost toženih strank izhaja iz tega, da policisti niso imeli na voljo ščitnikov in da do poškodbe ne bi prišlo, če bi tožnik na kolenih nosil ščitnike. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre padec tožnika pripisati slučaju ter da ni šlo za grobo in agresivno dejanje oziroma da tožnik tega niti ni zatrjeval. Tožnik je v postopku navajal, da je P.K. zaradi tega, ker se je tožniku upiral nestrokovno, torej brez uporabe strokovnega prijema vzvoda ali meta pričel riniti s svojim telesom, tako, da je tožnik izgubil ravnotežje in pričel padati. V tistem trenutku je tožnika nase potegnil še policist D.T., ki je želel izvesti met „o soto gari“. Tožnik je bil takrat praktično že na pol v padanju, D.T. je zgrešil njegovo nogo in nato padel s policistom P.K. in tožnikom na tla, pri tem pa se je tožnik poškodoval. Iz takšnega opisa jasno sledi, da je šlo za grobo ravnanje, ki ni bilo strokovno ter za predrzno in nešportno izvedbo vaje, s katero je bila opuščena povprečna skrbnost policista P.K. Ta bi moral uporabiti katerega od strokovnih prijemov, saj se je tožnik močno upiral, ne pa, da je zgolj s silo telesa rinil v tožnika. Takšno rinjenje ni nikjer zabeleženo kot strokovni prijem in če bi do tega prišlo na terenu, bi lahko pomenilo prekoračitev pooblastila policista. Tudi v pravilniku o uporabi prisilnih sredstev rinjenje s telesom ni opredeljeno kot strokovni prijem ali met. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da met ni uspel, vendar tožnik trdi, da v konkretnem primeru izvajanje Tuška niti ni bil met, saj je bil tožnik takrat že v padanju, zato je policist D.T. zamahnil mimo tožnika in ga z rokami zgolj še dodatno porinil proti tlem. Takšno izvedbo vaje sta opisala tako tožnik kot D.T., policist P.K. pa se podrobnosti ni spomnil. Dogodka tako ni mogoče opredeliti kot nesrečno naključje, kajti če bi policist P.K. skušal strokovno podreti tožnika, ga ne bi preprosto rinil s silo svojega telesa, in ne bi posledično onemogočil pravilne izvedbe meta policistu D.T., in potem tudi do poškodbe ne bi prišlo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Drugotožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni podana objektivna odgovornost prvotožene stranke. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da borilni športi in trening samoobrambe ne predstavljajo nevarne dejavnosti. Tožnik je bil tisti, ki je določil intenzivnost svojega upiranja, policista D.T. in P.K., ki sta s tožnikom izvajala vadbo, pa sta pri izvedbi ravnala tako, kot je treba in ne držijo pritožbeni očitki o njunem grobem in nestrokovnem ravnanju. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s krivdno odgovornostjo prvotožene stranke zaradi neuporabe ščitnikov. Tožena stranka je v postopku pojasnila, da ščitniki za izvedbo tovrstne vaje niso bili prepričani, to pa je na zaslišanju tudi izrecno izpovedal kot priča zaslišani inštruktor I.N. Drugotožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba utemeljeno opozarja na kršitev načela ekonomičnosti, kakor ga določa prvi odstavek 11. člena ZPP. V kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi poškodbe na delu, potem ne bi smelo izvajati dokazov z izvedencema medicinske stroke, kakor tudi ne ostalih dokazov v zvezi z višino tožbenega zahtevka. Prvi odstavek 11. člena ZPP namreč določa, da si mora sodišče prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Vendar pa kršitev te določbe ne pomeni, da je v tem primeru podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 11. člena ZPP. Izpodbijana sodba namreč ni nepravilna zaradi neupoštevanja določb ZPP o ekonomičnosti postopka, temveč zaradi zmotne materialnopravne presoje glede odgovornosti tožene stranke.

Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nima razlogov glede trditve tožnika, da je krivdna odgovornost drugotožene stranke podana, ker policisti pri vadbi niso nosili ščitnikov za kolena in da do poškodbe ne bi prišlo, če bi tožnik nosil ščitnike. Ob stališču, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke, bi sodišče prve stopnje moralo pretehtati vse trditve tožnika, s katerimi je ta uveljavljal krivdno odgovornost tožene stranke. V kolikor bi držala trditev tožnika, da je bila tožena stranka dolžna za izvedbo vaje zagotoviti ščitnike za kolena in da do poškodbe ne bi prišlo, če bi to obveznost izpolnila, bi navedeno lahko bilo odločilno vprašanje za ta spor. Posledično bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba glede tega vprašanja nima razlogov. Seveda pa je vprašanje nošenja ščitnikov za kolena lahko odločilno vprašanje v tem sporu le v primeru, če je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da drugotožena stranka ne odgovarja po načelu objektivne odgovornosti.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da vadbe, pri kateri se je poškodoval tožnik, ni možno šteti za nevarno dejavnost, za katero tisti, ki se z njo ukvarja, odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Tožnik se je poškodoval, ko je skupaj s sodelavcema D.T. in P.K. pri vadbi praktičnega postopka in samoobrambe „igral“ vlogo občana, ki se upira postopku, sodelavca pa vlogi policista, ki ga morata kot kršitelja obvladati. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so udeleženci vaje imeli navodilo, da jo izvedejo tako, da bo čimbolj podobna realni situaciji, neprepričljivo stališče sodišča prve stopnje, da te vaje ni mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost in da zato ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Ravno to, da je situacija bila podobna realnim razmeram pri policijski intervenciji, pa je argument za uporabo instituta objektivne odgovornosti.

V skladu s 150. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarnih dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Zakon ne določa, kaj je nevarna dejavnost, temveč gre pri tem za pravni standard, ki ga mora zapolniti sodna praksa ob upoštevanju vsakokratnih konkretnih posebnosti. Nevarna je tista dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost od povprečne glede na okoliščine primera in glede na tistega, ki jo opravlja. Sodna praksa je enotna v tem, da delo policista, ki se je pri opravljanju svoje službe dolžan izpostaviti nevarnosti, ko intervenira zoper kršitelja predpisov, pomeni opravljanje nevarne dejavnosti. V kolikor bi se tožnik poškodoval v situaciji, kakršna je bila na vaji, in bi pri tem bil v vlogi policista, ki poskuša aretirati občana, potem bi v sporu prav gotovo šteli, da tožena stranka odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Nobenega razloga ni, da enakega kriterija za uporabo pravnega standarda nevarne dejavnosti ne bi uporabili za vajo, v kateri se je poškodoval tožnik. Pri tem ne more biti bistveno, da so udeleženci vaje dobili navodila, da jo morajo izvajati tako, da ne pride do poškodb, saj nenazadnje ob načelu sorazmernosti tudi policisti v realni situaciji prisilna sredstva uporabljajo tako, da po možnosti ne pride do poškodbe osebe, proti kateri uporabijo takšna sredstva. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo šteti, da drugotožena stranka (in posledično seveda tudi prvotožena stranka) za poškodbo, ki jo je utrpel tožnik, odgovarjata po načelu objektivne odgovornosti.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so vsi trije udeleženci vaje, pri kateri je prišlo do poškodbe tožnika, že dalj časa policisti in da so za to imeli določene izkušnje in niso prvič sodelovali v namišljeni situaciji, ne more pomeniti, da je tožena stranka dokazala, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika ali koga tretjega, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 153. člena OZ).

Sicer pa je tudi zmotno stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba določbe 147. člena OZ o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo njegov delavec povzroči tretji osebi. Ob nerazčiščeni trditvi tožnika, da je do padca in posledično poškodbe prišlo, ker sodelavec P.K. ni uporabil strokovnega prijema, temveč je zgolj s silo telesa rinil v tožnika, je najmanj preuranjena ugotovitev sodišča prave stopnje, da je drugotožena stranka dokazala, da sta njena delavca (to je preostala policista, ki sta izvajala vajo s tožnikom) v danih okoliščinah ravnala tako, kot je treba. Sicer pa je bistveno, da je odgovornost drugotožene stranke za škodo, ki jo je tožnik utrpel v poškodbi na delu, potrebno presojati po načelu objektivne odgovornosti, kakor je to že razloženo zgoraj.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje kljub temu, da je izvajalo dokaze o škodi, ki jo je tožnik utrpel zaradi poškodbe na delu, teh dokazov ni ocenilo, saj je tožnikov zahtevek zavrnilo že po temelju. V skladu s 355. členom ZPP pritožbeno sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja le izjemoma razveljavi izpodbijano sodbo, kadar glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. V tej zadevi že gre za takšen primer, saj bi pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi moralo ponoviti prav vse že izvedene dokaze, sodišče prve stopnje pa bo lahko le prebralo zapisnike o že izvedenih dokazih in nato o zadevi znova odločilo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje na podlagi že izvedenih dokazov znova odločilo o tožnikovem zahtevku. V novem postopku bo sodišče prve stopnje upoštevalo napotila pritožbenega sodišča glede ugotavljanja objektivne odgovornosti drugotožene stranke in v kolikor bo znova prišlo do ugotovitve, da ni podana objektivna odgovornost, bo moralo pretehtati tudi vse okoliščine, s katerimi tožnik uveljavlja krivdno odgovornost drugotožene stranke. V kolikor bo ugotovilo, da je odgovornost drugotožene stranke podana, bo moralo odločiti o višini pravične denarne odškodnine za negmotno škodo ter o povrnitvi utrpljene gmotne škode.

V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.