Up-126/02 - 5

8. 6. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. maja 2004 v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 555/2001-2 z dne 10. 1. 2002 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 553/96-8 z dne 13. 4. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo Upravnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njena tožba zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/8-XVII-322.341 z dne 19. 2. 1996, s katero Ministrstvo prošnji pritožnice za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in nasl. - ZDRS) ni ugodilo, ker naj ne bi bil izpolnjen pogoj dejanskega življenja iz prvega odstavka tega člena.

2.V ustavni pritožbi pritožnica zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Navaja, da Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi ni ocenilo pritožbenega ugovora glede njene moralne in zakonske obveze skrbeti za bolnega očeta, ki ga je navajala kot razlog, ki opravičuje daljšo odsotnost, ampak se je le sklicevalo na razloge sodbe Upravnega sodišča. Vrhovno sodišče naj bi v izpodbijani sodbi štelo, da za odklonitev sprejema v slovensko državljanstvo zadostuje že daljša odsotnost, ostale okoliščine po vrnitvi pritožnice pa da so nepomembne. S tem naj bi pojem dejanskega življenja opredelilo tako, da je med odločilne okoliščine za zavrnitev vključilo tudi tiste okoliščine, ki bi lahko utemeljile, da je bila odsotna iz razlogov izven njene sfere.

Poudarja, da je Vrhovno sodišče vsebino pojma dejansko življenje večkrat razlagalo tako, da ni nujno, da je oseba ves čas prisotna na ozemlju Republike Slovenije. Pri tem se sklicuje na sodbe št. U 1377/93, 1010/93 in 1185/93, v katerih naj bi Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je v primeru, če se oseba določen čas ne nahaja na ozemlju Republike Slovenije, pomembno dejstvo, koliko časa je bila odsotna in seveda razlogi, zakaj je bila odsotna. Če bi izhajalo iz lastne prakse, Vrhovno sodišče ne bi moglo neobrazloženo slediti razlogom prvostopnega sodišča in Ministrstva za notranje zadeve.

Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS)

Ustavno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Pritožnica očita Vrhovnemu sodišču, da se ni opredelilo do pritožbenega ugovora glede razloga za njeno daljšo odsotnost, to je skrbi za bolnega očeta, temveč se je le sklicevalo na razloge sodbe Upravnega sodišča. Zato naj bi ji bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena. Očitek pritožnice ni utemeljen.

5.Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave (za pritožbeni postopek tudi iz pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave) izhaja, da se mora sodišče opredeliti do navedb strank, ki so za odločitev bistvene. Ker gre za ustavno procesno jamstvo, je glede vprašanja, katere navedbe so za odločitev bistvene, odločilna pravna presoja sodišča v upravnem sporu, Ustavno sodišče pa ni pristojno presojati, ali je to materialnopravno stališče sodišča pravilno. Ob tem je treba upoštevati, da se sodišče ni dolžno izrecno opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke, pač pa je odgovor na posamezne navedbe stranke lahko konkludentno razviden tudi iz drugih navedb sodišča in iz celotnega konteksta obrazložitve.

Ni ustavna zahteva, da bi pritožbeno sodišče v primeru, ko se strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje in je ob tem že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj izčrpna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih pravnih argumentov, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev. V obravnavanem primeru Vrhovno sodišče resnično ni izrecno odgovorilo na navedbe pritožnice o tem, da je bila odsotna zaradi moralne in zakonske obveze skrbeti za bolnega očeta.

Vendar pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je Vrhovno sodišče navedlo, da je "po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pojmu dejanskega življenja in njegovi prekinitvi glede na v upravnem postopku ugotovljene okoliščine, ki jih navaja v obrazložitvi svoje sodbe (daljša odsotnost, pridobitev tujega državljanstva, namen tožnice, izražen ob zaslišanju 19. 1. 1994) dalo v konkretnem primeru pravo vsebino in na tej podlagi tudi pravilno uporabilo materialno pravo", mogoče zaključiti, da je Vrhovno sodišče ta argument pritožnice presojalo. Vrhovno sodišče se je sklicevalo na odločitev prvostopnega sodišča, iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča pa je razvidno, zakaj pritožničinega očitka ni upoštevalo oziroma, zakaj je štelo, da ni bil namen tožeče stranke bivati v Italiji zaradi pomoči bolnemu očetu, pač pa živeti in delati v Italiji.

6.Iz 22. člena Ustave, kot posebnega izraza pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) na področju sodnih postopkov, izhaja tudi zahteva, da sodišče vsakogar obravnava enako in da v njegovi zadevi odloči tako, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. S tega vidika bi bilo lahko ustavnopravno relevantno pritožničino sklicevanje na domneven odstop od (ustaljene) sodne prakse. Za tako kršitev lahko namreč gre, ko sodišče brez navedbe razumnih razlogov za spremembo stališča, tj. povsem arbitrarno, odloči o enakem vprašanju v istovrstnem primeru drugače. Vendar pa očitek pritožnice, da naj bi Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru drugače razlagalo vsebino nedoločenega pravnega pojma dejanskega življenja kot v drugih podobnih primerih, ni utemeljen. Očitek pritožnice Vrhovnemu sodišču, da je v obravnavanem primeru že daljšo odsotnost štelo kot razlog za odklonitev sprejema v državljanstvo, medtem ko naj bi v citiranih sodbah zavzelo stališče, da je pomemben tudi razlog, zakaj je bila oseba odsotna, namreč ne drži. Vrhovno sodišče se je v obrazložitvi sklicevalo na sodbo Upravnega sodišča, iz katere pa kljub izrecnemu sklicevanju sodišča prve stopnje na 2. člen Uredbe Vlade Republike Slovenije o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94) jasno izhaja, da daljša odsotnost pritožnice ni bila niti edini niti glavni razlog za sklep prvostopnega sodišča, da je pritožnica prekinila dejansko bivanje v Sloveniji.

7.Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan

Opombi

[1]Po prvem odstavku 40. člena ZDRS državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve ZDRS vloži vlogo pri pristojnem upravnem organu.

[2]Po katerem se pri ugotavljanju pogoja dejanskega življenja za prekinitev šteje daljša odsotnost iz Slovenije, ki se ne more šteti za turistično potovanje (to je odsotnost nad 3 mesece).