Jedro

Zahtevki iz drugega odstavka 72. člena ZDen niso odškodninski ali obogatitveni, ne gre za zahtevke iz zakupnega razmerja in tudi ne za stvarnopravne zahtevke; gre za nadomestilo (odmeno), povračilo oz. oškodovanje za izgubo tistega, tiste domnevne koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oz. upravljal, zato ni mogoče izhajati iz morebitne koristi, ki jo je s temi nepremičninami dosegel denacionalizacijski zavezanec.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu odločitve zoper drugotoženo stranko (točka I. izreka - drugi odstavek), kakor tudi v izreku o pravdnih stroških razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba drugotožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu zoper njo (točka I. izreka - prvi odstavek) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o denarnem zahtevku tožeče stranke kot denacionalizacijskega upravičenca na pravni podlagi drugega odstavka člena 72 Zakona o denacionalizaciji - ZDen, ugotovilo, da je pasivno legitimirana v tej smeri le drugotožena stranka in tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko v celoti zavrnilo, zahtevku tožeče stranke zoper drugotoženo stranko pa ugodilo delno. Drugotoženi stranki je naložilo, da mora plačati tožeči stranki (od zahtevanih 111.514,90 EUR) denarno odmeno v znesku 59.254,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2008 dalje do plačila (plačilo zakonskih zamudnih obrestmi je zahtevala od 8.6.2004 dalje). Za izračun višine denarne odmene je vzelo kot podlago oceno izvedenca kmetijske stroke o zakupnini, ki bi jo v obravnavanem časovnem obdobju prejela drugotožena stranka, pri gozdovih pa izhajalo iz koristi, ki jo je dosegla tožena stranka z izkazanim posekom lesa v obravnavanem časovnem obdobju, zmanjšani za stroške potrebnih vlaganj oziroma vzdrževanja.

Tožeča stranka se pravočasno pritožuje zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe zoper drugotoženo stranko tedaj glede glavnice v presežku nad prisojenim zneskom pa do višine uveljavljanega denarnega zneska, v delu zamudnih obresti pa za čas od 8.6.2004 do izdaje prvostopenjske sodbe (sodišče prve stopnje je od takrat dalje določilo začetek teka zamudnih obresti). Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni napadeno sodbo tako, da ugodi postavljenemu tožbenemu zahtevku zoper drugotoženo stranko v celoti, podrejeno pa razveljavitev prvostopenjske sodbe v napadenem obsegu s ponovljenim sojenjem pred sodiščem prve stopnje. Pri določitvi denarne odmene bi po stališču tožeče stranke moralo sodišče prve stopnje izhajati iz predvidene koristi, ki bi jo tožeča stranka dosegla, v kolikor bi imela sama v posesti zemljišča, predmet vrnitve v postopku denacionalizacije in ustvarjala dohodek z njimi, pri čemer je tožeča stranka kot merilo vzela pričakovani katastrski dohodek. Zamudne obresti bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati od 8.6.2004 dalje, glede na čas vročitve odškodninskega zahtevka pred pravdo, podrejeno pa vsaj od časa izdelave izvedenskega mnenja v smeri ocenitve oz. izdelave izvedenskega mnenja izvedenca , pritegnjenega k tej zadevi, to je od 21.2.2007 dalje do plačila.

Drugotožena stranka ob uveljavljanju istih pritožbenih razlogov in ob enakem pritožbenem predlogu (pač z vidika svojega interesa) napada obsodilni del prvostopenjske sodbe zoper njo. Ta pritožba graja v bistvu višino prisojene odmene, saj bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri izračunu zakupnine tudi drugačen, znatno nižji izračun te tožene stranke. Od prisojene odmene tožeči stranki pa bi morala odšteti tudi 25% na račun predvidene dohodnine in tako upoštevati tovrstni ugovor, ki ga je ta pritožnica podala že v postopku na prvi stopnji.

Pravdni stranki pritožbenih odgovorov nista vložili.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožba drugotožene stranke ni utemeljena.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke: Pregled zadeve pokaže, da je bilo v bistvu ves čas obravnavanja na prvi stopnji bistveno sporno vprašanje, ali pripada tožeči stranki zahtevana denarna odmena na osnovi drugega odstavka člena 72 ZDen, glede v postopku denacionalizacije vrnjenih kmetijskih zemljišč in gozdov v višini, kot to predstavlja seštevek domnevnega dohodka, ki bi ga tožeča stranka dosegala z obdelavo teh nepremičnin, v kolikor bi jih sama imela v lasti in posesti, ali pa je treba pri prisoji utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke izhajati iz stališča drugotožene stranke in iskati podlago za prisojo višine odmene v seštevku zakupnin, ki jih je oz. bi jih drugotožena stranka prejemala v obravnavanem časovnem obdobju. Sporno je bilo tedaj, ali izhajati iz domnevne koristi, ki bi jo dosegala tožeča stranka, če bi lahko nepremičnine sama imela v posesti, gospodarjenju in upravljanju, ali pa iz koristi, ki jih je dejansko v obravnavanem časovnem obdobju od teh nepremičnin imela drugotožena stranka kot zavezanec za denacionalizacijo. Sodišče prve stopnje sicer v razlogih sodbe pravilno citira stališče revizijskega sodišča, da zahtevki iz drugega odstavka 72. člena ZDen niso odškodninski niti obogatitveni, da ne gre za zahtevke iz zakupnega razmerja kot tudi ne za stvarnopravne zahtevke ter da gre za nadomestilo (odmeno), povračilo oz. oškodovanje za izgubo tistega, tiste koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oz. upravljal. Že navedeno stališče tedaj govori v prid tožeči stranki in njenemu stališču, da je treba izhajati iz ugotovitve obstoja in obsega domnevne koristi, ki bi jo imela tožeča stranka kot upravičenec do denacionalizacije, v kolikor bi lahko sporne nepremičnine sama uporabljala in z njimi gospodarila in ne iz morebitne koristi, ki jo je s temi nepremičninami dejansko dosegel denacionalizacijski zavezanec, v danem primeru drugotožena stranka, kar je v bistvu logično, ko ne gre za klasični obogatitveni zahtevek in zato tudi dejansko okoriščenje na strani drugotožene stranke ni odločujočega pomena. Kljub povzemanju navedenega stališča sodne prakse pa je nato sodišče prve stopnje res (kot mu to utemeljeno očita pritožba tožeče stranke) samo očitno sprejelo način ugotavljanja višine odmene, izhajajoč pri tem iz koristi, ki bi jo domnevno dosegel zavezanec za denacionalizacijo in ker je drugotožena stranka trdila, da je oddajala nepremičnine v zakup, je izhajalo iz seštevka predvidenih zakupnin, ki bi jih drugotožena stranka tako prejela v spornem časovnem obdobju. S tem je v določeni meri prišlo celo do vsebinskih nasprotij v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Ko sodišče prve stopnje poudarja, da tožeča stranka ni dokazala, da bi dosegla vtoževani katastrski dohodek, če bi nepremičnine sama uporabljala oz. upravljala, prezre, da je tožeča stranka ves čas v postopku na prvi stopnji predlagala, da po dokaznem predlogu drugotožene stranke pritegnjeni izvedenec kmetijske stroke poda tudi oceno domnevne koristi, ki bi jo dosegala tožeča stranka, bodisi v smeri katastrskega dohodka ali dejansko doseženega dohodka, v kolikor bi zemljišča sama obdelovala, pač ob odbitku ustreznih stroškov. Sodišče prve stopnje res tem predlogom tožeče stranke ni sledilo, ne da bi odgovorilo nanje, in v obrazložitvi sodbe ne obrazlaga, zakaj te dopolnitve izvedenskega dela po predlogu tožeče stranke ni dopustilo. Res je sicer, da tožeča stranka pritegnitve izvedenca kmetijske stroke ni pravočasno predlagala, vendar pa je prikazovala obseg koristi v višini katastrskega dohodka kot neke vrste povprečnega dohodka, ki ga priznava tudi država in odmerja dohodnino od njega. Kot to izhaja tudi iz pritožbenih izvajanj tožeče stranke je tako očitno tožeča stranka pričakovala, da bi tako korist, izhajajoč iz seštevka domnevnega katastrskega dohodka, od spornih nepremičnin prav gotovo dosegla, v kolikor pa bi ji sodišče prve stopnje dopustilo dejansko oceno pričakovanega dohodka, bi se strinjala tudi s tem. Glede višine katastrskega dohodka je v bistvu predložila dokaze, pa tudi v kolikor je sodišče prve stopnje ocenilo, da je bila tožeča stranka sama prekludirana z dokaznim predlogom na pritegnitev izvedenca kmetijske stroke, pa bi po mnenju pritožbenega sodišča moralo dopustiti, da po dokaznem predlogu drugotožene stranke pritegnjeni izvedenec te stroke odgovori vsaj na vprašanje, ali bi tožeča stranka v primeru lastne uporabe oz. upravljanja s spornimi nepremičninami dosegla vsaj dohodek v višini katastrskega dohodka. Tožeča stranka je namreč to utrdila in v ta namen tudi predložila dokaze, tožena stranka pa je temu oporekala. Sicer pa tudi nikakor ni mogoče spregledati predloga same drugotožene stranke - list. št. 28 spisa - da naj izvedenec kmetijsko gozdarske stroke izdela mnenje tako, da naj izračuna dohodek po katastrskem dohodku in tudi dohodek, ki bi ga tožeča stranka pridobila z oddajanjem zemljišč v zakup, pri izračunu obeh pa naj upošteva vse stroške v zvezi z upravljanjem in vzdrževanjem vseh kategorij zemljišč in tudi javnih dajatev. Tako očitno tudi drugotožena stranka dopolnitvi izvedenskega dela po predlogu tožeče stranke ni nasprotovala. Nerazumljiv je zato pristop sodišča prve stopnje, ki predlagane dopolnitve izvedenskega dela po predlogu tožeče stranke v navedeni smeri ni izvedlo, ne da bi v bistvu obrazložilo odklonilna stališča do tega predloga tožeče stranke. Zaradi tega dejansko stanje obravnavanega razmerja glede vseh odločilnih dejstev ni bilo v zadostni meri raziskano in je treba napadeno sodbo v zavrnilnem delu zoper drugotoženo stranko glede glavne stvari razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 ZPP). O tem bo treba pretehtati tudi ostale pritožbene navedbe iz pritožbe tožeče stranke. Obenem pa bo treba zavzeti stališče glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odmene (tako tiste, ki je zajeta v obsodilnem delu prvostopenjske sodbe kot tudi ob ponovni razsoji glede morebitne nadaljnje odmene), saj pritožba tožeče stranke pravilno poudarja, da po izoblikovani sodni praksi tudi pri nečistih denarnih terjatev kot je obravnavana praviloma zamudne obresti tečejo od dneva izdelave izvedenskega mnenja izvedenca, ki opravi oceno višine takšne terjatve, saj ta postane šele takrat znana, ovrednotenje pa je opravljeno praviloma po cenah v času izdelave mnenja.

V zvezi s pritožbo drugotožene stranke: Tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena 350 ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev v tem delu temelji na dovolj raziskanem dejanskem stanju in je tudi materialnopravno sprejemljiva ter ustrezno obrazložena, prav tako pa ni obremenjena s procesnimi kršitvami takšne teže, da bi vodile k razveljavitve sodbe iz procesnih razlogov. Pritožba drugotožene stranke noče sprejeti razlike med oceno višine zakupnine za kmetijska zemljišča, ki je nastala med izvedenčevo oceno in lastno oceno drugotožene stranke na podlagi cenika zakupnin, ki so v veljavi pri drutotoženi stranki. Vendar pa je že sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe poudarilo, da je bila drugotožena stranka s predložitvijo tega cenika prekludirana, sicer pa je tudi izvedenec kmetijske stroke dodatno pojasnil svoj izračun višine zakupnine, ne glede na drugačno oceno drugotožene stranke. Podaj je dodatno argumentacijo k svoji oceni, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo pri določitvi odmene iz izvedenčeve ocene. Pristop je tudi procesno pravilen, saj sodišče ne more izhajati pri ugotavljanju dejstev zgolj iz prikaza posamezne pravdne stranke, ki ni dovolj objektiviziranega s strani izvedenca, ki poda prav tako oceno po pravilih stroke. V tej smeri pritožbeno sodišče zato tudi povzema sprejemljive dokazne in dejanske zaključke sodišča prve stopnje, navedene v obrazložitvi napadene sodbe.

Ta pritožba tudi ni prepričljiva v prikazu, da bi moralo sodišče prve stopnje pri oceni izpadle koristi upoštevati in odbiti 25% na račun predvidene dohodnine, četudi je napačno stališče sodišča prve stopnje, da od prejete odškodnine v skladu z zakonom, ki ureja denacionalizacijo, ni potrebno plačati dohodnine. To se nanaša na primere določitve denarne odškodnine v postopkih denacionalizacije, v danem primeru pa ne gre za odškodninsko terjatev, po svoji naravi je ta le posredno povezana z denacionalizacijo, saj nadomešča upravičencu iz denacionalizacije izpadlo materialno korist zaradi nemožnosti uporabe oz. razpolaganja s stvarjo, predmet vrnitve, v točno določenem časovnem obdobju. Od nadomestila za izpadlo korist bo treba tudi plačati dohodnino, kar pritožba v bistvu tudi potrjuje. V kolikor bi sodišče že pri določitvi višine odmene to dohodnino odbijalo, bi to šlo zgolj v prid drugotožene stranke, tožeča stranka pa bi bila zaradi naknadnega plačila dohodnine prizadeta dvakrat. Temu pritožbenemu stališču zato ni mogoče slediti. Ko pritožbeno sodišče tudi samo uradno upoštevnih kršitev procesnega ali materialnega prava v zvezi s tem delom izpodbijane odločitve ni našlo, je pritožbo drugotožene stranke zavrnilo in potrdilo obsodilni del prvostopenjske sodbe (člen 353 ZPP), razen odločitve o pravdnih stroških, ki je predmet razveljavitvenega dela drugostopenjske odločbe, saj bo šele po ponovnem sojenju znan uspeh pravdnih strank v pravdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku člena 165 ZPP.