Jedro

Če je bila tožnica službeno premeščena in se ji je to delo štelo v pokojninsko dobo, ne gre za prisilni ukrep v smislu določb ZZVN.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 1.3.2004. Tožena stranka je na podlagi pravočasno opravljene revizije odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava V.R. z dne 14.8.2004, s katero so bile tožnici priznane status in pravice žrtve vojnega nasilja - izgnanke, ter sama odločila, da se tožnici ne prizna statusa in pravic izgnanke. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na svojo analizo dogodkov, izvedenih v upravnem postopku na prvi stopnji, na podlagi katere je ugotovila, da tožnica ni dokazala, da je bila izpostavljena prisilnemu ukrepu izgona iz 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN). Tožnica je v postopku na prvi stopnji sama izjavila, zaslišana kot stranka, da je bil njen nekdanji mož v času druge svetovne vojne prometnik na železnici v R., ona pa takrat ni bila v službi. Mož je bil s strani nemških železnic premeščen v P. pri D. N.m. in je tožnica odšla z njim. V Avstriji, kjer sta živela v čuvajnici na železnici, je tudi sama dobila službo na železnici, nadomeščala je prometnika in je za delo dobivala plačo. Na železnico je odšla delat zato, ker bi jo sicer drugače poslali delat v tovarno, kamor pa ni želela iti. Tako v Avstrijo ni bila izgnana nasilno. Poleg tega ima na podlagi odločbe Okrajnega ljudskega odbora L. z dne 4.11.1954 zaposlitev pri Nemških državnih železnicah priznano pokojninsko dobo in to od 13.12.1943 do 2.4.1945. Res iz potrdila Arhiva Republike Slovenije izhaja, da je bila tožnica (tedaj se je pisala T.B.), izgnana od okupacijskih oblasti 6.4.1943, domov pa se je vrnila 10.7.1945 preko repatriacijske baze S. pri M. Glede na takšno dejansko stanje navedeno potrdilo ne more vplivati.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in zavrača tožbene ugovore. Po njegovi presoji je odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožnica se v pritožbi ponovno sklicuje na potrdilo Arhiva Republike Slovenije. Poudarja, da je bila nasilno izgnana. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja med drugim oseba, ki so jo nemške ali druge okupacijske sile v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945 prisilno izselile (izgnanec) oziroma oseba, ki so jo poslale na prisilno delo (delovni deportiranec) in to zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Za priznanje statusa oziroma pravic žrtve vojnega nasilja v primerih kot je tožničin, je po zakonu določeno dvoje: da je bila oseba prisilno izseljena oziroma prisilno poslana na prisilno delo ter da je okupacijska oblast to storila zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovila in to na podlagi tožničine izjave, podane v poravnalnem postopku na prvi stopnji, da navedene okoliščine niso podane. Tožnica je sledila v Avstrijo svojemu možu, ki je bil tja službeno premeščen, kar pomeni, da iz Radencev ni bila izgnana oziroma prisilno izseljena. Pravilna je ugotovitev, da tožnica tudi ni dokazala, da je bila v Avstrijo prisilno poslana na delo, še manj pa, da je bila tja poslana iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Dekreta Nemških državnih železnic o službeni premestitvi, ki se je nanašal na tožničinega moža in ne na tožnico osebno, samega po sebi tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za ukrep Nemške okupacijske sile v smislu navedenih določb 2. člena ZZVN. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da v zadevi ne more biti odločilno potrdilo Arhiva Republike Slovenije o medvojnem izgonu tožnice iz Avstrije, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je dejansko stanje drugačno. Če se ugotovi drugačno stanje od tistega, ki izhaja iz uradne evidence, je drugačno ugotovljeno dejansko stanje lahko podlaga odločitvi.

Glede na navedeno tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.