Jedro

Tožnica je upravičena do plačila za delo preko polnega delovnega časa, ne glede na to, ali je imela za to delo pisno odredbo delodajalca ali ne. Bistveno je le, da je to delo dejansko opravila z vednostjo delodajalca.

Pravico do odškodnine iz 166. člena ZDR je treba razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnosti izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v tč. I./3. in 4., III. in IV. izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (tj. tč. I./1., 2., 5., 6. in 7. izreka).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici iz naslova plače za februar 2012 obračuna bruto znesek ...EUR, odvede predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2012 dalje in za marec 2012 obračuna bruto znesek ... EUR, odvede predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 dalje (tč. I./1. izreka); iz naslova povračila stroškov v zvezi z delom (prevoz na delo in prehrana) za mesec februar 2012 tožnici izplača znesek 56,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2012 (tč. I./2. izreka); iz naslova odpravnine tožnici izplača znesek ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2012 dalje do plačila (tč. I./3. izreka); iz naslova odškodnine obračuna bruto znesek 7.272,56 EUR, odvede predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2012 dalje (tč. I./4. izreka); iz naslova opravljenih ur obračuna bruto znesek 255,64 EUR, odvede predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 (tč. I./5. izreka); iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust obračuna znesek 584,32 EUR, od tega zneska odvede predpisan davke in prispevke ter tožnici izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 do plačila (I./6. izreka); iz naslova jubilejne nagrade za 30 let dela tožnici izplača znesek 919,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2011 dalje do plačila (tč. I./7. izreka); vse v roku 8 dni. Višji tožbeni zahtevek iz naslova plačila nadomestila za neizrabljen letni dopust (nad zneskom 584,32 EUR do zneska 1.168,64 EUR) je zavrnilo (tč. II. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 1.647,00 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (tč. III izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (tč. IV izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede zahtevka iz naslova opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa navaja, da je direktor tožene stranke izpovedal, da je nastopil funkcijo v oktobru 2011. Dotedanjo prakso glede koriščenja letnega dopusta in viška ur je prekinil in dal kadrovski službi o tem nova pisna navodila. Opravljanje nadur je prepovedal. Uprava oziroma direktor tožene stranke nista bila seznanjena z evidencami ur, kar potrjuje okoliščina, da evidence niso bile potrjene s strani uprave družbe. Kljub navedenemu je sodišče prve stopnje nekritično sledilo tožničinim navedbam, da je uprava potrdila evidence, čeprav ta trditev v dokaznem postopku ni bila potrjena. Tožnica je sama izpovedala, da evidenca v pisni obliki ni bila potrjena s strani nadrejenih. Tožnica ni dokazala, da je bilo njeno delo potrebno, da ji je bilo delo odrejeno, in da so bile ure dejansko opravljene in potrjene. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedbe direktorja in do navedb tožene stranke, podanih v odgovoru na tožbo, da evidence ni podpisala pooblaščena oziroma odgovorna oseba. Tožena stranka ne razume, kako naj bi dokazovala, da tožnica teh ur ni opravila. Dokazno breme je na strani tožnice in ne na strani tožene stranke.

Glede neizkoriščenega letnega dopusta navaja, da tožnica ni dokazala, da je zaprosila za koriščenje letnega dopusta v letu 2011. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbi tožnice, da je ustno zaprosila za koriščenje dopusta. Nejasno ostaja, ali je tožnica to storila zgolj enkrat ali večkrat niti, kdaj je to storila. Pisne zahteve za koriščenje dopusta ni predložila. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni upoštevalo, da je direktor tožene stranke svojo funkcijo nastopil šele v oktobru leta 2011, in da je prepoved glede koriščenja dopusta veljala le za koriščenje dopusta v januarju 2012. Dogovor o prenosu koriščenja dopusta med pravdnima strankama ni bil sklenjen.

Glede vtoževane odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in odpravnine tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo tožničinim navedbam ter na podlagi predloženih dokazov ugotovilo, da je pritožnica kršila predpise, in da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitve, ki jo je tožnica podala toženi stranki, zakonita, pri čemer tega svojega zaključka ni obrazložilo, zato se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Tožena stranka je prerekala zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedla je, da pogoji za izredno odpoved po 112. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) niso bili izpolnjeni, ker je tožena stranka po tožničinem opominu izpolnila njene zahteve in tožnici izplačala zahtevane neizplačane plače, pri čemer zamude pri izplačilih plač v letu 2011 tožena stranka ni mogla odpraviti.

Z ozirom na navedeno navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba je delno utemeljena.

V tem individualnem delovnem sporu tožnica od tožene stranke kot svojega bivšega delodajalca vtožuje neizplačano plačo za mesec februar in marec 2012, povračilo stroškov v zvezi z delom (prevoz na delo in prehrana) za mesec februar 2012, odpravnino, odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, plačilo za opravljene ure dela preko polnega delovnega časa, nadomestilo oz. odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2011 in 2012 in plačilo jubilejne nagrade za 30 let dela.

Sodišče prve stopnje je tožničinemu tožbenemu zahtevku (z izjemo dela, ki se nanaša na neizkoriščen letni dopust za leto 2012) ugodilo.

Tožnica se zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (II. točka izreka) ne pritožuje, zato je ta odločitev sodišča prve stopnje že postala pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo v delu odločitve, ki se nanaša na tožničin zahtevek iz naslova plačila odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka(tč. I./3. in 4. izreka) bistveno kršilo pravila pravdnega postopka, ker se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Pri odločanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo odpravnine v enaki višini, kot je določena za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, v primeru izredne odpovedi delavca, zaradi razlogov na strani delodajalca, mora sodišče ugotoviti, ali je bila izredna odpoved delavca utemeljena in skladna z zakonom. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka pri izplačilu plače tožnici očitno ravnala v nasprotju z zakonsko obveznostjo iz 134. člena ZDR in ugotovilo, da držijo trditve tožnice iz njene zahteve na izpolnitev obveznosti z dne 23. 2. 2012 (priloga A/4), pri čemer za takšen svoj zaključek oziroma ugotovitve ni navedlo razlogov. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj je tožnica toženi stranki v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh očitala (pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da je treba pravnoodločina dejstva navesti v razlogih sodbe in ne zadošča, če se sodišče zgolj sklicuje na predložene listine) in ni ugotavljalo, ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji iz prvega odstavka 112. člena ZDR, to je, ali je tožnica izredno odpoved podala v 8 dneh po tem, ko je predhodno pisno opomnila toženo stranko na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestila inšpektorja za delo. Glede na navedeno je potrebno ugotoviti, da izpodbijane sodbe v tem delu ni moč preizkusiti kar pomeni, da je podana, sicer tudi po uradni dolžnosti upoštevana, bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je bistveno kršilo pravila pravdnega postopka tudi v delu odločitve, ki se nanaša na tožničin zahtevek iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta in opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta pritožbeni očitek neutemeljen. Izpodbijana sodba namreč v tem delu vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih med katerimi ni nasprotij in je ustrezno obrazložena. Prav tako ni podanih očitanih nasprotij med tem kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe in med dejanskimi navedbami ter med vsebino zapisnikov in ugotovitvami sodišča prve stopnje. Glede na navedeno tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je v tem delu kršilo pravila postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenega zneska iz naslova opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožena stranka temu tožničinemu zahtevku nasprotovala z navedbami, da ne ve, če so bile ure dejansko opravljene, ker o tem ni verodostojnega dokumenta. Glede predložene listine - evidence opravljenih ur (priloga A10) je trdila, da je ta dokument nevorodostojen, ker ga ni podpisala odgovorna oseba tožene stranke. Te njene navedbe je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot neutemeljene. Tudi pritožbeno sodišče namreč predloženo listino - evidenco opravljenih ur (priloga A10) ocenjuje kot verodostojen dokaz, ki potrjuje tožničine trditve, da je opravila 28 ur dela preko polnega delovnega časa. Tožnica je prepričljivo izpovedala, da se je tovrstna evidenca pri toženi stranki vodila po ustaljenem načinu. Vsak mesec je podatke o številu opravljenih ur (in tudi podatke o koriščenju letnega dopusta) za vsakega delavca posredovala na sedež družbe. Podatke je nato dobila vrnjene brez pripomb. Z ozirom na navedeno so izpodbite pritožbene navedbe, da tožena stranka ni bila seznanjena s številom ur dela, ki jih je tožnica opravila preko polnega delovnega časa. Okoliščina, ki jo tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da uprava tožene stranke posredovanih podatkov ni pisno potrdila, verodostojnosti predloženega dokaza ne uspe izpodbiti, saj je tožnica prepričljivo izpovedala, da posredovanih podatkov v pisni obliki ni nikoli nihče potrjeval. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo izpovedbe direktorja tožene stranke, da je po nastopu funkcije oktobra 2011 spremenil dotedanjo prakso in v zvezi s koriščenjem ur in neizkoriščenim letnim dopustom dal kadrovski službi pisna navodila za delo in da je opravljanje nadur prepovedal. Te zatrjevane okoliščine niso pravnorelevantne v tem sporu. Tožena stranka namreč ni trdila (še manj pa dokazala), kakšna naj bi bila zatrjevana nova navodila in da je bila tožnica, ki je posredovala podatke toženi stranki, z njimi seznanjena. Direktor tožene stranke pa je sam izpovedal, da je govoril le s kadrovsko službo in ne s tožnico. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokaza z zaslišanjem direktorja. Sodišče prve stopnje se zato iz navedenih razlogov do navedene izpovedbe direktorja že iz tega razloga upravičeno ni opredelilo. Tožena stranka v pritožbi prav tako navaja, da tožnica ni dokazala, da ji je bilo delo odrejeno, da so bile ure dejansko opravljene in potrjene. Pritožbeno sodišče poudarja, da tovrstne navedbe tožene stranke predstavljajo pritožbene novote, ki so kot takšne nedovoljene, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje natančneje (337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP), ampak zgolj v pojasnilo navaja, da je tožnica upravičena do plačila za delo preko polnega delovnega časa, ne glede na to, ali je imela za to delo pisno odredbo delodajalca ali ne. Bistveno je le, da je to delo dejansko opravila z vednostjo delodajalca (sodba Pdp 1234/2010 z dne 17. 3. 2011). Tožena stranka ni trdila, da je tožnica delo opravila brez vednosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je tožnica dokazala, da je v spornem obdobju opravljala delo preko polnega delovnega časa. Tožena stranka tožničinemu zahtevku po višini ni ugovarjala, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo število ur in vrednost urne postavke, kot ju je opredelila tožnica. V skladu z določbo 42. člena ZDR je ena od temeljnih obveznosti delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133 do 135. in 137. člena ZDR. Glede na to, da tožena stranka te obveznosti ni izpolnila, je sodišče prve stopnje tožničinemu zahtevku iz naslova opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa utemeljeno ugodilo.

Tožena stranka v pritožbi prav tako neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenega zneska iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2011. Vrhovno sodišče RS je v zadevah VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011, VIII Ips 107/2011 z dne 22. 12. 2012 o predhodno dopuščenih revizijah prvič obravnavalo vprašanje upravičenosti do odškodnine za neizrabljen letni dopust iz 166. člena ZDR oziroma do nadomestila za neizkoriščen letni dopust po 2. odstavku 7. člena Direktive 2003/88/ES. V skladu s prakso SES – sedaj SEU (v zadevi C-350/06 in C-520/06) in v duhu evropske direktive je z razlago napolnilo pravni standard odškodnine iz 166. člena ZDR, oziroma nadomestila iz 2. odstavka 7. člena Direktive o delovnem času. Direktiva izraža v prvi vrsti zaščito delavčeve pravice do počitka, ki je nadalje oblikovana v pravici do letnega dopusta, zato je koriščenje letnega dopusta z odsotnostjo z dela tisto, ki predstavlja prvenstveno obliko uživanja pravice do počitka. Denarna odmera namesto zakonsko zagotovljenega letnega dopusta med trajanjem delovnega razmerja sploh ni dovoljena, medtem ko je denarna odškodnina za neizkoriščen letni dopust dopustna le ob prenehanju delovnega razmerja, ko se lahko delavec in delodajalec o njej tudi dogovorita s sporazumom.

Takšna pravica do nadomestila/odškodnine za neizrabljeni letni dopust, je torej mogoča le podredno, glede na pravico do koriščenja letnega dopusta in še to samo ob prenehanju delovnega razmerja, zahteva zoženo razlago njenega obsega. To izhaja tudi z že zgoraj omenjene zadeve C-350/06 in C-520/06, kjer je SEU navedel, da 7. člen Direktive načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa podobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, vključno z izgubo te pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, če je imel delavec, čigar pravica je izgubljena, dejansko možnost izvršiti pravico, ki mu je podeljena z Direktivo (točka 43). Zato se mora pravica do odškodnine iz 166. člena ZDR razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila (termin Direktive) za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage, take razlage pa ne zahtevajo niti cilji in namen Direktive o delovnem času. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnosti izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov (sodba Pdp 960/2012 z dne 24. 1. 2013).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici ostalo iz leta 2011 še 10 dni neizkoriščenega letnega dopusta, katerega ni izkoristila vse do prenehanja delovnega razmerja, torej do 31. 3. 2012. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica tega dopusta ni mogla izkoristiti, čeprav je za koriščenje zaprosila. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da tožnica ni izkazala, da ji delodajalec ni omogočil koristiti letnega dopusta, kar pa izvedeni dokazni postopek ni potrdil. Tožničino izpovedbo, da ji direktor tožene stranke ni dovolil koristiti dopusta, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje kot verodostojno, saj je sam direktor tožene stranke izpovedal, da je bilo potrebno v januarju 2012 opraviti inventuro, zaradi česar je bilo koriščenje dopusta v tem obdobju neizvedljivo. Nasprotne pritožbene navedbe tega zaključka sodišča prve stopnje ne uspejo izpodbiti. Tožnica pa je tudi izpovedala, da je bila v mesecu februarju in marcu 2012 v bolniškem staležu (potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela - priloga B2). Dejstvo, da je bila tožnica v mesecu marcu v bolniškem staležu med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici ni omogočila koriščenje pripadajočega letnega dopusta ter dejstvo, da letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi tudi ni mogla izrabiti iz objektivnih razlogov, je tožnica upravičena do nadomestila/odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Tožena stranka ni prerekala višine postavljenega zahtevka iz tega naslova, zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno ugodilo v zahtevani višini.

V delu, kjer je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku iz naslova neizplačanih plač za meseca februar in marec 2012, povračila stroškov v zvezi z delom (prevoz na delo in prehrana) ter iz naslova jubilejne nagrade za 30 let dela, tožena stranka ne navaja pritožbenih razlogov, zato je ta del sodbe pritožbeno sodišče preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje teh kršitev ni storilo. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o tem delu tožbenega zahtevka le sklicuje (tč. 5 in 6 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Zaradi navede bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, ki jo pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, je bilo treba pritožbi tožene stranke delno ugoditi, izpodbijano sodbo v tč. I./3. in 4 izreka in stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (tč. III. in IV. izreka) razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje (354. člen ZPP). Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v delu, kjer izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zaobseženo v tč. I./1., 2., 5., 6. in 7. izreka, zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj je ugotovilo, da v tem delu niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo preostalih pritožbenih očitkov.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedeno kršitev postopka in sodbo obrazložiti tako, da jo bo mogoče preizkusiti, pri čemer naj upošteva napotke, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo tekom svoje obrazložitve. Nato naj o tožničinem tožbenem zahtevku v razveljavljenem obsegu ponovno odloči. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožena stranka v pritožbi ni zaznamovala.