Jedro

Do nesreče pri delu je prišlo izključno iz razloga, ker je tožnik pri nameščanju pokrivala na kamion ravnal v nasprotju z navodili za varno delo tožene stranke, s katerimi je bil seznanjen. Iz tega razloga njegov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je pri nesreči utrpel, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati 43.980,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2009 dalje do plačila, v 15 dneh; da mu je tožena stranka dolžna plačevati mesečno rento v znesku 800,00 EUR od 2. 4. 2007 dalje dokler bodo za to obstajali zakonski pogoji, pri čemer je rente, ki so zapadle do pravnomočnosti prvostopenjske sodb, dolžna plačati v 15 dneh, vse bodoče zapadle rente pa do 15. dne v mesecu za tekoči mesec v znesku 800,00 EUR, do prve uskladitve v skladu s spremembami pokojnin, kot jih objavlja in plačuje ZPIZ, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih z vsakokratnim sklepom o povišanju pokojnin, kot jih objavlja ZPIZ, v primeru zamude pa je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti neplačanega zneska rente do plačila, vse v 15. dneh in da mu je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter odloči, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke oziroma sodbo razveljavi in vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da odločitev ni pravilna, ker sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo razlogov, zakaj je tožnik ravnal na tak način. Razlog za tožnikovo ravnanje je bil v časovni stiski, saj je moral tovor kar najhitreje naložiti in ga ocariniti. Tožnik je kontejner prekril na način, kot je bil v praksi pri voznikih tožene stranke. Slednja je za takšno ravnanje vedela, pa v tej smeri ni ničesar storila. Takšno ravnanje je dopuščala zaradi hitrejšega dela voznikov in izpolnitve delovnega plana. V kolikor bi tožnik ravnal na način, kot ga opisuje tožena stranka, ne bi mogel pravočasno opraviti delovne naloge. Tak način je zamuden in se pri delavcih tožene stranke ni izvajal v praksi. Vse to je tožnik že pojasnil na zaslišanju, kateremu pa sodišče ni sledilo. Sodišče je verjelo priči J.D. in M.L., obe zaposleni pri toženi stranki. Sodišče tega, zakaj sprejema izpovedbo navedenih prič, ne pojasni in sodba nima razlogov oziroma ti razlogi niso jasni. Tudi v kolikor bi držalo, da tožniku niso bili postavljeni roki, bi moralo sodišče pri svoji odločitvi upoštevati dejstvo, da to dodatno delo ni bilo v tedenskem planu delovnih obveznosti tožnika. V obravnavanem primeru je prišlo do nezakonite prerazporeditve delovnega časa in neupravičenega odstopanja od delovnega plana in delovne ter časovne obremenitve tožnika, kar izhaja tudi iz izpovedi prič J.D. in M.L.. Zaradi dodatne delovne obremenitve, ki je v nasprotju z delovno pravno zakonodajo, je prišlo do delovne nezgode in posledično škode. Navaja, da je potrebno upoštevati, da se je tožnik že ob 4.00 zjutraj odpravil na službeno pot in da bi v primeru dodatne delovne naloge presegel osem urni delovnik. Tako je v konkretnem primeru do delovne nezgode prišlo zaradi neupoštevanja zakonskih določb ZDR glede razporejanja delovnega časa (147. člen) in kršitev določb glede delovnega časa (141. do 148. člena ZDR), kar je posledica nepravilne organizacije in načina dela tožene stranke ter zaradi njenih neprilagojenih zahtev dela zmožnostim tožnika. V kolikor tožena stranka kritičnega dne ne bi spremenila delovnega plana in dodatno obremenila tožnika, do nezgode ne bi prišlo, zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke. Sodišče kršitev navedenih določb ZDR ni upoštevalo in v tej smeri ugotavljalo dejanskega stanja, kar bi moralo storiti za presojo vprašanja, ali je v konkretnem primeru podana protipravnost ravnanja tožene stranke in posledično njena odgovornost za škodo. Sodišče je zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, ko izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo samemu sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Tožnik v tem delovnem sporu od tožene stranke, kot od svojega delodajalca, uveljavlja plačilo odškodnine v višini 43.980,50 EUR in plačilo mesečne rente za škodo, ki mu je nastala zaradi delovne nezgode dne 2. 4. 2007, ko se je poškodoval pri opravljanju dela pri toženi stranki. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov (z vpogledom v listine, priložene v spis s strani obeh pravdnih strank in z zaslišanjem tožnika in zakonite zastopnice M.L., ter prič D.B. in J.D.) presodilo, da tožbeni zahtevek po temelju ni utemeljen, saj ni podana ne objektivna ne krivdna odgovornost tožene stranke. Do nezgode dne 2. 4. 2007 je prišlo izključno zaradi tožnikovega ravnanja v nasprotju z navodili tožene stranke in predpisi za varno delo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so za presojo odločilnega pomena, pa dodaja naslednje: Pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR), kjer je določeno, da v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Glede odškodninske odgovornosti Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ) v 131. členu predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo lahko zahteva povračilo škode, če so podani štirje elementi, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je OZ vpeljal načelo obrnjenega dokaznega bremena. Iz prvega odstavka 131. člena OZ namreč izhaja, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna oziroma subjektivna odgovornost). Bistvo objektivne odgovornosti pa je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani (bodisi zato, ker je imetnik nevarne stvari ali zato, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo dne 2. 4. 2007, pri opravljanju dela, ko je moral tožnik pred carinjenjem naložene in stehtane kontejnerje pokriti s pokrivalom in namestiti vrv, pri tem pa je padel z lestve in si poškodoval glavo. Pokrivalo in carinsko vrv čez kontejnerje je tožnik nameščal, ko so bili kontejnerji že na kamionu (izpoved tožnika), kar pa je v nasprotju z Navodili za varno delo pri odvozu komunalnih odpadkov in pri odvozu odpadkov s prekucnimi kontejnerji (B3 – v nadaljevanju Navodila za delo), ki v 28. odstavku določajo, da je potrebno pri delu s prekucnimi kontejnerji ob namestitvi pokrivala obvezno le-tega nameščati, ko kontejner ni na vozilu, ampak mora biti na trdnih tleh; pri tem je potrebno uporabljati lestev in osebno varovalno opremo (varovalno čelado, varovalne rokavice, delovne čevlje). Tožnik je bil z Navodili za varno delo s strani tožene stranke seznanjen (evidenca oziroma razdelilni list, iz katerega izhaja, da je tožnik Navodila za varno delo prejel, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom in izpoved M.L., da so bili z njimi seznanjeni vsi zaposleni). O pravilnem načinu nameščanja pokrivala in carinske vrvi na kontejnerje, to je v skladu z Navodili za varno delo, je tožnik izpovedoval celo na zaslišanju. Pravilen je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, sprejet na podlagi pričevanja M.L., direktorice tožene stranke, in J.D., da je tožnikovo sklicevanje na časovno stisko pri opravi delovne naloge neutemeljeno. Tožnik je zatrjeval, da je namestitev pokrivala in carinske vrvi na kontejner opravil na zatrjevani način (to je takrat, ko je bil kontejner že na kamionu) zato, ker drugače delovne naloge ne bi mogel opraviti pravočasno. Res je tožnik na dan nezgode poleg odrejene delovne naloge (odvoz gum v V. – delovni razpored za obdobje od 2. 4. 2007 do 8. 4. 2007) dobil s strani tožene stranke še dodatno nalogo, da naloži tovor in ga pripelje iz V., zaradi česar se je moral, ko je bil že na poti proti meji, vrniti in naložiti tovor, vendar sprememba delovnega plana, kot to izhaja iz izpovedi M.L., pri toženi stranki ni bila neobičajna. Slednja je namreč izpovedala, da lahko tekom tedna pride do sprememb zaradi potreb strank, novih naročil ali odpovedi prevozov. Tožnik je tako v okviru dodatne naloge spornega dne moral opraviti še opravila v zvezi z nalaganjem tovora in carinjenjem tovora. Da tožniku v zvezi z opravo delovne naloge niso bili postavljeni nobeni časovni roki, pa sta skladno izpovedali M.L. in J.D.. Nenazadnje je tudi voznik, ki je prevzel tožnikov kamion po nezgodi, še istega dne pravočasno opravil vse naloge, tako glede nakladanja tovora kot carinjenja (potni nalog in tahografski lističi – B18). Pritožbeni očitki o neupravičenem odstopanju od delovnega plana in o dodatni časovni obremenitvi tožnika ter o kršitvah določb ZDR o delovnem času (141. do 148. člen) so neutemeljeni, saj iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik zaradi dodatne delovne naloge spornega dne presegel 8-urni delovnik, še zlasti glede na okoliščino, da se je nezgoda zgodila okrog 9.00 ure (kar je približno na polovici tožnikovega delovnega časa) in bi tožnik tako svojo obveznost lahko izpolnil v rednem delovnem času, upoštevaje, da vožnja od mejnega prehoda Z., kjer je prišlo do nezgode, do L. traja približno 2 uri. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik kontejner prekril na način, kot je bil v praksi pri toženi stranki in da je slednja za to vedela, pa v tej smeri ni ničesar ukrenila, saj iz izpovedi prič in predloženih listinskih dokazov to ne izhaja. M.L. in priči J.D. pa ni mogoče odreči verodostojnosti zgolj zato, ker sta zaposleni pri toženi stranki, kot to zmotno navaja pritožba. V ZPP je uveljavljeno načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da verodostojnost izvedenega dokaza oceni sodišče, pri čemer ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njegovo vrednost. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni podana objektivna odgovornost tožene stranke, saj tudi po stališču pritožbenega sodišča nameščanje pokrivala in carinske vrvi na kontejner na način, kot je določen v skladu z Navodili za varno delo, ne predstavlja nevarne dejavnosti. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v postopku izkazala, da je v skladu z določbo 43. člena ZDR, kjer je določeno, da mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu, in določbami Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99, s spremembami, v nadaljevanju ZVZD) poskrbela za varnost tožnika pri delu, in sicer s sprejeto oceno tveganja (B7, B15, B16), z navodili za varno delo (B3, B6), s tem, da ga je teoretično in praktično usposobila za varno delo (B5, B9) in da mu je zagotavljala osebno varovalno opremo (seznam osebne varovalne opreme po delovnih mestih - B7, izpoved M.L., da je takoj po nezgodi ugotovila, da je bila čelada v kamionu), so pravilni tudi zaključki sodišča prve stopnje, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Toženi stranki namreč ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja, za katerega bi bila krivdno odgovorna, do tožnikove nezgode pa je prišlo izključno zaradi tožnikovega ravnanja v nasprotju z delodajalčevimi navodili za varno delo in predpisi za varno delo. Opravljanje dela v nasprotju z delodajalčevi navodili za varno delo in predpisi za delo, s katerimi je bil tožnik seznanjen, ob neuporabi zaščitnih sredstev, katere mu je zagotavljala tožena stranka, tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja izključen razlog, zaradi katerega je prišlo do nezgode dne 2. 4. 2007. V skladu s 33. členom ZDR, enako besedilo je vsebovano tudi v 1. in 2. odstavku ZVZD, je dolžnost delavca, da spoštuje in izvaja predpise o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravlja delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. V 3. odstavku 9. člena ZVZD pa je določeno, da mora delavec uporabljati varnostne naprave ter sredstva in osebno varovalno opremo pri delu skladno z njihovim namenom, pazljivo ravnati z njimi in skrbeti, da so v brezhibnem stanju.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).