Jedro

Varstvo telesne in duševne celovitosti je na splošno varovano že z Ustavo Republike Slovenije. Ravnanje tožnika je povsem v nasprotju s tem, kar se pričakuje od osebe, kateri je bila 38 let stara uporabnica zaupana v varstvo in oskrbo, in pomeni poseg v to ustavno varovano pravico posameznika. Ker je bilo storjeno na delovnem mestu s strani delavca, upravičuje najstrožje sankcioniranje s strani delodajalca. Tožnik namesto da bi uporabnico varoval in zaščitil je svoj poseben nadrejeni položaj zavestno izkoristil za storitev očitanega dejanja. Te okoliščine ne more pretehtati niti zatrjevano dejstvo, da so zaposleni z njim v preteklosti dobro sodelovali in da z njim ni bilo težav. Ugotovitve sodišča prve stopnje o porušenem razmerju med strankama pritožbeno sodišče tako sprejema kot pravilne, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno. Glede na naravo, težo in posledice kršitve, pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se izredna odpoved kot nezakonita razveljavi; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pri toženki ni prenehalo z dnem 23. 11. 2022, temveč traja še naprej; da je toženka dolžna vzpostaviti delovno razmerje ter tožnika pozvati nazaj na delo, mu v matično evidenco za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo, mu za ta čas do ponovnega nastopa dela obračunati pripadajoče nadomestilo plače v mesečni višini 2.473,23 EUR ter mu izplačati neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. dne v mesecu za pretekli mesec (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno sledi verziji dogajanja, kot ga je opisala uporabnica toženke A. A. Sodišče ni upoštevalo celotne izpovedbe zaslišanih prič v zvezi z uporabnico, navedlo je zgolj delne izjave, ki utrjujejo njegov zaključek. S tem v zvezi izpostavlja določene izseke izpovedi prič B. B., C. C. ter D. D. Dejstvo, da uporabnica o določenih zadevah naknadno pove, da se je zlagala, še ne pomeni, da uporabnica laž prizna prav vsakokrat, ko se o nečem zlaže. Iz listin v spisu, ki se nanašajo na uporabnico je razvidno, da je njeno obnašanje odvisno tudi od tega, če ni vse po njeno, da je tudi zamerljiva, maščevalna in agresivna. O tem so izpovedovale tudi zaslišane priče. Ni mogoče sprejeti izvedenskega mnenja v njegovih ugotovitvah, da uporabnica ravna skoraj izključno impulzivno, saj je dejstvo, da napadi na zaposlene, pobegi iz doma, laži itd. terjajo določeno stopnjo načrtovanja in tako zagotovo niso vsa njena dejanja impulzivna. Dejstvo, da se uporabnica tudi zlaže zanika zaključek izvedenca, da dogodke opisuje brez modificiranih vsebin. Uporabnica se je zlagala o nočnem dogajanju, ker ji ni bilo všeč, da bi tožnik vodji povedal o njenem odnosu z drugim uporabnikom E. E. V dokaznem postopku so številne priče izpovedale, da je za uporabnico že dalj časa značilno, da ima raje žensko družbo od moške, zato ni logično, da naj bi bilo dejstvo, da se uporabnica bolje počuti ob ženskah, kakorkoli povezano s tožnikom. Izvedenec ni pojasnil, na podlagi česa zaključuje, da naj bi nočno dogajanje pri uporabnici vcepilo še dodaten strah. Tožnik je na naroku opozoril na utemeljen dvom glede pravilnosti izvedenskega mnenja ter zahteval drugega sodnega izvedenca, čemur sodišče neutemeljeno ni sledilo, to pa je rezultiralo v nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče je s tem bistveno kršilo določbe postopka, odločilna dejstva niso bila razjasnjena, tožniku pa je bila tudi kršena pravica do izjave in sodelovanja v postopku. Uporabnica je v nočni izmeni iz 5. 11. 2022 na 6. 11. 2022 izkazovala težave v intimnem predelu in prosila za pomoč, tožnikovo dejanje ni imelo nobene spolne konotacije, vendar sodišče tožniku neutemeljeno ni sledilo. Tožnik težav ni mogel reševati na način, da bi le-te zgolj vpisal v predajno knjigo tudi iz razloga, ker je uporabnica nepredvidljiva in ob zanjo neugodnih situacijah eskalira. Tožnik je ravnal hipno in ni imel časa in možnosti, da kliče sodelavce. Tožnik F. F. v telefonskem razgovoru ni dejal, da je uporabnici samo hotel pokazati, kako naj dela z E. E. in gre za neresnične navedbe. Izpostavlja, da F. F. ni izpovedovala notranje skladno, pri tem navaja, da njeno zaslišanje ni uglašeno z njeno pisno izjavo ter izjavo priče G. G.. Poudarja, da ni trdil, da ni poznal pravil glede nege uporabnice, je pa trdil, da zanj niso veljale posebne prepovedi, kot je to zatrjevala toženka in slednje iz zaslišanj prič C. C., H. H., B. B., G. G., F. F. tudi ne izhaja. Priče so izpovedovale drugače, kot to izhaja iz navedb tožene stranke in njihovih pisnih izjav, sodišče pa se do očitnih nasprotij med izjavami in zaslišanji neutemeljeno ni opredelilo. Sodba ne vsebuje vestne in skrbne presoje dokazov, slednje pa predstavlja tudi kršitev načela kontradiktornosti. Sicer pa se sporni dogodek ni nanašal na kopanje uporabnice, temveč je šlo za drugačno situacijo, ko je uporabnica tožila nad težavami in prosila za pomoč. Tako ne drži, da tožnik ni upošteval navodil toženke, ki jih je sprejela za uporabnico. Ni storil kršitev, ki se mu očitajo v izredni odpovedi. Tudi ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja s tožnikom ne bi bilo mogoče nadaljevati, saj so zaslišane priče izpovedale, da so s tožnikom dobro sodelovale in tudi dolgoletni vodja enote I. B. B. je izpovedal, da s tožnikom ni bilo težav. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Predmet presoje sodišča prve stopnje je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku zaradi razlogov iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Tožena stranka je tožniku, ki je bil zaposlen na delovnem mestu "varuhinja-negovalka I- specializacija”, očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je uporabnico A. A. v nočni izmeni iz sobote (5. 11. 2022) na nedeljo (6. 11. 2022) otipaval po mednožju in drugje, jo objemal, dajal roko pod pižamo in ji predlagal, da gresta v snoezelen (sobo za sproščanje, ki je namenjena uporabnikom), da bi imela tam spolni odnos. S svojim ravnanjem je izpolnil tudi znake kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ustrezno presodilo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno ugotovilo, da je tožnik storil očitano kršitev, ki ima tudi znake kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 174. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Z razlogi, kot jih je za svojo odločitev navedlo sodišče prve stopnje, v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in jih po nepotrebnem ne ponavlja, v nadaljevanju pa se opredeljuje do pritožbenih navedb odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Tožnik v pritožbi vztraja, da uporabnica A. A. ni povedala resnične zgodbe, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo celotnih izpovedi zaslišanih prič, ter da tudi mnenje sodnega izvedenca, na katerega se je oprlo, ni bilo strokovno in celovito. Z obširnimi navedbami, ki v bistvenem merijo na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, se pritožba neutemeljeno zavzema za drugačno dokazno oceno očitanih kršitev in sodišču prve stopnje pri njenem sprejetju neutemeljeno očita selektivnost. Dokazno oceno o tem, kaj se je zgodilo spornega večera, je prvostopno sodišče sprejelo upoštevajoč 8. člen ZPP, pri čemer je izvedlo vrsto dokazov in odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je natančno in popolno raziskalo dejansko stanje glede poteka dogodkov v sporni noči. Izpovedi tako tožnika, zakonite zastopnice tožene stranke, prič, izvedenca ter listin v spisu je skrbno in prepričljivo ocenilo in z razlogi, ki so za pritožbeno sodišče povsem sprejemljivi, pojasnilo, zakaj ne verjame tožnikovi verziji spornega dogodka. Na podlagi v postopku na prvi stopnji podanih navedb ter upoštevanih in izvedenih dokazov strank postopka ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke o tem, da je storil očitano ravnanje, napravilo v nasprotju oziroma zgolj z delnim upoštevanjem izpovedi prič B. B., C. C. ter D. D., kar ne drži. Prvostopenjsko sodišče je pri presoji vsekakor upoštevalo, da je uporabnica A. A. občasno tudi agresivna, ter da so priče izpovedale, da se tudi zlaže, vendar je na podlagi izpovedi zakonite zastopnice ter prič F. F., C. C., H. H. in J. J. pravilno ugotovilo tudi, da uporabnica nato vedno pove, da se je o nečem zlagala, ker je to tako teži, v konkretnem primeru pa se to ni zgodilo. Ker je takšen način funkcioniranja uporabnice v celoti potrdil tudi izvedenec klinične psihologije, ki je z uporabnico A. A. opravil neposredni klinično-psihološki izvedenski intervju, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je očitani dogodek, kot izhaja iz izredne odpovedi, resnično zgodil. Izvedenec je namreč kot bistveno pojasnil, da glede na obstoječo duševno motnjo uporabnice, slednja ni zmožna pri laži vztrajati in jo ponavljati, zaradi česar ocenjuje stopnjo verodostojnosti njene izjave o spornem dogodku kot zelo visoko. Tožnik je zaslišan priznal, da je uporabnici res segel pod pižamo in spodnje hlače, vse zaslišane priče, tako tiste, na katere se je uporabnica sama obrnila neposredno po dogodku, kot tudi priče, ki so nato z njo opravile razgovor (zaposlena psihologa H. H. in D. D.), pa tudi zakonita zastopnica pa so skladno izpovedali, da jim je uporabnica dogajanje spornega večera opisala z bistveno enako vsebino, torej takšno, kot izhaja iz izredne odpovedi. Prav tako je na podlagi njihovih izpovedi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da noben protokol ali notranji akt delodajalca ne predvideva ravnanja, kot ga je storil tožnik, o čemer se je sodišče neposredno prepričalo tudi z vpogledom v te predložene akte, ki vsekakor, kot izhaja iz 14. točke izpodbijane sodbe, vsebujejo tudi pravila za ravnanje v situaciji, ko gre za zdravstvene težave uporabnika, ali v situaciji, ko pride do agresivnega izbruha uporabnika. Iz dokaznega postopka ne izhaja nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da bi ravnanje tožnika lahko kakorkoli vplivalo na izboljšanje stanja uporabnice. Prav tako ne izhaja, da bi uporabnica v spornem obdobju dejansko sploh imela kakršnekoli težave s spolovilom, ki naj bi jih tožnik (glede na njegove navedbe in izpoved) najprej zaznal pri samoiniciativnem pregledu WC-ja, na katerem se je nahajala uporabnica, ki naj bi se že tam drgnila po spolovilu, vanj vtikala papir in mu nato na vprašanje kaj počne, potožila, da jo srbi in peče. Vse navedeno je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo in pri presoji utemeljeno upoštevalo.

9. Predvsem pa pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje utemeljujejo tudi sledeča ugotovljena dejstva, ki pritožbeno niti niso sporna in sicer: da tožnik v predajno knjigo ni zapisal kakršnihkoli težav uporabnice spornega večera (ki jih je sicer redoma zapisoval, kot izhaja iz izredne odpovedi) in jih naslednjega dne tudi ni omenil sodelavki F. F. v telefonskem pogovoru; da je bil seznanjen, da se v intimne predele konkretne uporabnice ne posega (ne pri negi, ne sicer); ter da uporabnica ne mara dotikov, če je morebiti potrebna pomoč, pa slednjo izvede ženska varuhinja. Tudi ne drži pritožbena navedba, da zanj ni veljal poseben režim glede uporabnice A. A., saj že iz pisne izjave D. D. (B13) izhaja, da je bilo dogovorjeno, da glede na težave, ki so bile v K. (in so se nanašale na tožnika - sum zlorabe), tožnik ne opravlja nege oziroma ni prisoten v kopalnici v času, ko se A. A. (A. A.) tušira. Iz zaslišanja D. D. ter preostalih izvedenih dokazov tudi povsem jasno izhaja, da je intimni predel navedene uporabnice zelo občutljiv, ter da so bila s tem v zvezi izdana posebna navodila, ki bi jih tožnik moral upoštevati, zato ni relevantno, kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba, da se dogodek ni nanašal na kopanje uporabnice, temveč na situacijo, ko naj bi uporabnica na WC-ju in nato v dnevnem prostoru tožila nad težavami in prosila za pomoč.

10. Pritožbeno sodišče ne zaznava nikakršnih nasprotij med izjavami zaslišanih prič C. C., H. H., D. D., G. G., F. F. ter zakonite zastopnice o bistvenih okoliščinah zadeve, saj so vsi navedeni jasno in skladno izpovedali, da za vse uporabnike obstajajo individualna pravila, kar je veljalo tudi za uporabnico A. A., pri čemer je bil pri njej poudarek na tem, da pri intimni negi ne potrebuje pomoči, da ne mara dotikov, da je treba biti previden, ter da moški ne hodijo k uporabnici, da bi jo umivali. Tudi ni nikakršnega nasprotja med pisno izjavo priče F. F. (B12) in njeno izpovedjo, kot to skuša prikazati pritožba, saj je iz zaslišanja priče jasno razvidno, da je bilo tako tožniku kot ostalim zaposlenim podano navodilo, da se uporabnici ne pomaga pri higieni njenih intimnih predelov. Takšno navodilo pa tudi po presoji pritožbenega sodišča vsekakor zajema kakršenkoli poseg v intimne predele uporabnice, tudi če ni neposredno povezan s higieno. Pritožba v zvezi z zatrjevano neustrezno presojo dokazov tudi neutemeljeno izpostavlja pisno izjavo oziroma poročilo o dogodku G. G. (B7) v povezavi z izpovedjo priče F. F. glede navodil, ki so bila dana tožniku s strani vodje ob prihodu v enoto I., saj je bil vodja v tistem času D. D., kot to izhaja iz njegove izjave (B13). Tudi sicer pa za spor ni bistveno, kakšna so bila navodila glede preostalih uporabnic, temveč kakšna so bila navodila glede uporabnice A. A. Glede na to, da je bila izpoved priče F. F. o bistvenih okoliščinah v celoti skladna z izpovedjo preostalih zaslišanih prič in zakonite zastopnice, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tudi njeni izpovedi glede vsebine telefonskega pogovora, ki je bil s tožnikom opravljen dan po spornem dogodku. Pravilno je ugotovilo, da tudi dejstvo, da je tožnik takrat F. F. rekel, da je uporabnici samo hotel pokazati, kako naj dela z E. E.,1 pri čemer zdravstvenih težav ni omenjal, kaže na resničnost opisa dogodka, kot ga je podala uporabnica in izhaja iz izredne odpovedi.

11. Sodišče prve stopnje je izpovedbe zaslišanih, kot tudi druge izvedene dokaze, ki so pričali o pravno-relevantnih dejstvih, pravilno povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe in jih tudi ustrezno umestilo v svojo dokazno oceno, zaradi česar pritožbene navedbe, ki jo skušajo omajati, ne morejo biti uspešne. Navedeno velja tudi za izpodbijanje dejanskih ugotovitev, ki temeljijo na izvedenskem mnenju izvedenca dr. L. L. Sodišče prve stopnje zaključek o resničnosti dogodka, kot ga je opisala uporabnica zaposlenim pri toženi stranki, tudi sicer ni napravilo zgolj na tej podlagi, temveč je izvedensko mnenje presojalo skozi prizmo skladnih izpovedi zaslišanih prič in zakonite zastopnice. Iz teh izvedenih dokazov pa, kot pojasnjeno, enotno izhaja za ta spor odločilno dejstvo, to je, da uporabnica A. A. ni zmožna vztrajati pri laži in jo ponavljati. Glede na navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožnikovemu zatrjevanju, da si je uporabnica dogodek izmislila, saj njegovih trditev izvedeni dokazi ne podpirajo.

12. Tudi sicer kršitve, očitane v zvezi z izvedenskim mnenjem, niso podane. Sodišče druge stopnje soglaša z obrazložitvijo prvostopnega sodišča, da je izvedenec odgovoril na vse tožnikove pripombe in da je v zadostni meri, tudi zaslišan na naroku, pojasnil razloge za podano mnenje. Zaslišan na naroku je dodatno obrazložil, zakaj meni, da je pri uporabnici zaradi navedenega dogodka prisotna posttravmatska stresna motnja oziroma zakaj je tožnikovo ravnanje uporabnici vcepilo še dodatni strah in se je odpor do moških še povečal. Primeroma je izpostavil, da so zaposleni pri toženi stranki morali porabiti kar nekaj časa, da so jo pripravili, da pride moški izvedenec. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da izvedenec ni pojasnil, na podlagi česa je sprejel te svoje zaključke. Iz njegovih, tudi preostalih pojasnil to povsem jasno izhaja, kot tudi to, zakaj meni, da uporabnica ravna skoraj izključno impulzivno ter da ni zmožna načrtovanja. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje prvostopni ugotovitvi, da je izvedensko mnenje strokovno oziroma življenjsko-izkustveno prepričljivo in ni v nasprotju samo s sabo ali z raziskanimi okoliščinami, prav tako ni podanih drugih pomanjkljivosti. Glede bistvenih okoliščin je skladno tudi z listinsko dokumentacijo, izpovedmi prič ter zakonite zastopnice, zaradi česar ni bilo nikakršne potrebe po angažiranju novega izvedenca. Iz pritožbenih navedb ni razvidno, da bi tožnik uveljavljal takšne nedoslednosti v izvedenskem mnenju, ki bi jih bilo potrebno raziskati z novim izvedencem. Dvom glede pravilnosti izvedenskega mnenja je v pritožbi podan zgolj pavšalno, iz pritožbenih navedb je mogoče izluščiti zgolj to, da se tožnik z mnenjem ne strinja, ta okoliščina pa ni (utemeljen) razlog za postavitev novega izvedenca. Glede na obrazloženo je neutemeljena tudi navedba o kršitvi pravice do izjave in sodelovanja v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki jo pritožba prav tako uveljavlja v zvezi z izvedbo dokaza z (novim) izvedencem.

13. Enako ni utemeljeno uveljavljanje kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi se sodišče prve stopnje ne opredelilo do zatrjevanega dejstva, da je povsem neverjetno, da bi tožnik uporabnico otipaval, objemal in jo nagovarjal k spolnemu odnosu ob tem, ko je sam v izmeni moral poskrbeti za vse uporabnike in izvajati nadzorstvo. Kot izhaja iz obrazložitve, je sodišče prve stopnje te zatrjevane okoliščine vsekakor vzelo na znanje, saj je ugotovilo, da je bil tožnik sam v nočni izmeni, pri čemer pa se je s pojasnili o tem, zakaj verjame opisu dogodkov, kot izhajajo iz izredne odpovedi, do izpostavljenih navedb tudi posredno opredelilo, kar zadošča. Dejstvo, da je bil tožnik sam v nočni izmeni in je bil dolžan poskrbeti za vse uporabnike in izvajati nadzorstvo samodejno ne izključuje ugotovljenih nedopustnih ravnanj tožnika. Tožnik pa v dokaznem postopku ni zatrjeval niti dokazoval, da bi imel v nočni izmeni toliko dela, da bi mu slednje neobhodno preprečilo zatrjevano sporno dejanje. Poleg tega pa tekom postopka niti ni podal razumnega razloga za to, na kakšen način naj bi otipavanje mednožja uporabnice, ki ga niti ne zanika, pripomoglo k rešitvi zdravstvene težave, za katero je bilo ugotovljeno, da je uporabnica ni imela. Pa tudi če bi uporabnica tožnika zgolj izsiljevala, otipavanje po mednožju na vsak način tudi po stališču pritožbenega sodišča presega ravnanje, ki bi bilo primerno za preprečitev njene eskalacije oziroma njeno pomiritev. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tudi sicer izhaja, da je tožnik uporabnico poznal in se je ni bal, zato bi jo vsekakor lahko obvladal na drug (primeren) način.

14. Prav tako ne drži pavšalna pritožbena navedba o tem, da odločilna dejstva niso bila razjasnjena, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo prav vsa dejstva, ki so bila relevantna za odločitev (katerih konkretno naj ne bi ugotovilo tožnik niti ne izpostavi) ter tudi navedlo razloge, ki jih utemeljujejo, zaradi česar smiselno uveljavljan očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan.

15. Ob ugotovljeni naklepni kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tudi, da je glede na vse okoliščine in interese obeh strank pogodbe o zaposlitvi, izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Varstvo telesne in duševne celovitosti je na splošno varovano že z Ustavo Republike Slovenije.2 Ravnanje tožnika je povsem v nasprotju s tem, kar se pričakuje od osebe, kateri je bila 38 let stara uporabnica zaupana v varstvo in oskrbo, in pomeni poseg v to ustavno varovano pravico posameznika. Ker je bilo storjeno na delovnem mestu s strani delavca, upravičuje najstrožje sankcioniranje s strani delodajalca. Tožnik namesto da bi uporabnico varoval in zaščitil je svoj poseben nadrejeni položaj zavestno izkoristil za storitev očitanega dejanja. Te okoliščine ne more pretehtati niti zatrjevano dejstvo, da so zaposleni z njim v preteklosti dobro sodelovali in da z njim ni bilo težav. Ugotovitve sodišča prve stopnje o porušenem razmerju med strankama pritožbeno sodišče tako sprejema kot pravilne, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno. Glede na naravo, težo in posledice kršitve, pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških toženke pa temelji na petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1).

1 Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da gre za uporabnika, za katerega je uporabnica A. A. govorila, da je njen fant. 2 35. člen Ustave RS določa, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.