Jedro

Delovnopravna zakonodaja ureja institut učinkovanja odločitve organov delodajalca nasproti delavcu. Sklep učinkuje od dneva, ko je bil delavcu vročen.

Delovnopravni predpisi pa ne urejajo istituta vezanosti organa odločanja na sprejeto odločitev. Zaradi tega je na podlagi 103. člena ZDR in 24. člena ZSZD potrebno uporabiti določbe ZPP. Prvi odstavek 334. člena ZPP določa, da je sodišče vezano na sodbo, ko je razglašena, če ni razglašena, pa, ko je odpravljena. To pri odločanju organov delodajalca pomeni, da je organ vezan na odločitev, če je razglašena, torej objavljena na seji organa.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Delavski svet tožene stranke o tožnikovem ugovoru odločal dvakrat. Prvič je odločil na seji dne 23. maja 1991, ko je njegovemu ugovoru ugodil. Drugič je odločal 3.6.1991 potem, ko je direktor zadržal izvršitev prvega sklepa. Pri drugem odločanju je delavski svet ugovor zavrnil. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo sklep Delavskega sveta tožene stranke z dne 13.6.1991 (pisni odpravek sklepa). Na seji dne 3.6.1991 je Delavski svet v tožnikovi odsotnosti spremenil sklep z dne 23.5.1991, s katerim je ugodil njegovemu ugovoru in razveljavil sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na 80. in 81. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR), na 103. in 104. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, v nadaljevanju: ZDR) in na 7. točko 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP). Ugotovilo je, da tožnik na sejo dne 3.6.1991 ni bil vabljen in da se ni mogel izreči o sklepu direktorja, ki je zadržal izvršitev sklepa Delavskega sveta z dne 23.5.1991. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke. Ugotovilo je, da je bil tožnik na seji dne 23.5.1991 navzoč, da je bil sklep, s katerim je Delavski svet ugodil njegovemu ugovoru, objavljen, in da je bil tožnik z njim seznanjen. Sklep je torej postal zavezujoč za toženo stranko neglede na to, da tožnik ni prejel pisnega odpravka sklepa.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Navajala je, da je stališče sodišča druge stopnje v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in določbami ZDR. V skladu z drugim odstavkom 32. člena Poslovnika o delu delavskega sveta je bilo glasovanje o ugovoru na seji dne 23.5.1991 izvedeno tajno in pri tem tožnik ni bil navzoč. O odločitvi Delavskega sveta je izvedel od sodelavcev. Po zaključku glasovanja tožena stranka delavcev ni poklicala na razglasitev odločitev.

Iz 23. in 80. člena ZTPDR izhaja, da se o pravici in obveznosti delavca odloči s sklepom. Če delavcu sklep ni vročen, ne more imeti pravih učinkov in ga tudi ni mogoče izvršiti. Delovnopravna zakonodaja nima določb o tem, da se sklepi objavijo (razglasijo), temveč, da se o pravicah in obveznostih obvezno odloča s pisnimi sklepi (23. člen ZTPDR). Zato ni pravilna ugotovitev sodišča druge stopnje, da je delavski svet odločil že na seji 23.5.1991. Na podlagi 100. in 102. a člena ZDR roki za pravna sredstva in roki, ki so povezani s prenehanjem delovnega razmerja, začnejo teči šele od dneva vročitve sklepa delavcu. Če bi obveljalo stališče sodišča druge stopnje, bi to bila novost na področju štetja rokov za prenehanje delovnega razmerja.

Tožena stranka je tožniku dne 14.6.1991 vročila sklep Delavskega sveta z dne 3.6.1991. Od takrat dalje je vezana na svojo odločitev, ker jo zavezuje le vročeni pisni sklep, do vročitve sklepa pa je odločitev lahko spreminjala. V delovnopravni zakonodaji ni določbe, ki bi delodajalcu prepovedovala, da bi do vročitve pisnega sklepa delavcu večkrat odločal o njegovem ugovoru.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo kršitve iz navedene točke 354. člena ZPP.

Tudi uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

V času, ko so organi tožene stranke odločali o pravici tožnika, je veljalo besedilo ZDR s prvo novelo (Uradni list RS, št. 5/91). Ta zakon v 103. členu določa, da se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oziroma pri delodajalcih (za določanje rokov, način odločanja in podobno) smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Leta 1991, ko so organi tožene stranke sprejeli in izdali izpodbijane sklepe, je veljal Zakon o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 24/74, 38/84, v nadaljevanju: ZSZD). V drugem odstavku 24. člena je ta zakon določal, da se glede vprašanj postopka, ki niso urejena v prvem odstavku, smiselno uporabljajo določbe prvega do petindvajsetega poglavja ZPP, če ustrezajo naravi sporov iz samoupravnih odnosov.

Iz določb ZTPDR (predvsem iz drugega odstvaka 23. člena) in ZDR (predvsem iz 102. a člena) izhaja, da mora delodajelec vročiti delavcu pisni odpravek sklepa (odločbe), s katero je bilo odločeno o njegovi pravici ali obveznosti. Delovnopravna zakonodaja ureja torej vprašanje učinkovanja odločitev organov delodajalca nasproti delavcu. Sklep (odločba) učinkuje od dneva, ko je bila delavcu vročena. Ni pa v delovnopravni zakonodaji urejen drug institut, to je institut vezanosti organa odločanja na sprejeto odločitev. Ker ta institut ni urejen v predpisih delovnega prava, je na podlagi 103. člena ZDR in 24. člena ZSZD treba uporabiti določbe ZPP. Prvi odstavek 334. člena ZPP določa, da je sodišče vezano na sodbo, ko je razglašena, če ni razglašena, pa, ko je odpravljena. To tudi pri odločanju organov delodajalca pomeni, da je organ vezan na odločitev, če je razglašena, torej objavljena na seji organa.

Na seji dne 23. maja 1991, ko je Delavski svet prvič odločal o ugovoru tožnika in mu ugodil, je bil tožnik navzoč. V zapisniku je navedeno, da je bilo glasovanje tajno, vendar je sklep zapisan v zapisnik seje, kar glede na določbo tretjega odstavka 335. člena ZPP (v zvezi s 103. členom ZDR in 24. členom ZSZD) pomeni, da je bil objavljen. Tak sklep pa zavezuje organ, ki ga je sprejel in ga s ponovnim odločanjem ni dovoljeno spremeniti. Treba je tudi upoštevati, da so zapisniki sej organov odločanja javni. Revidentka sicer v reviziji trdi, da se je tožnik med glasovanjem umaknil iz dvorane, da ni bil pozvan na razglasitev sklepa in da je o njem izvedel od sodelavcev. Seja bi naj bila snemana na magnetofonski trak. Te okoliščine so v nasprotju z vsebino zapisnika seje delavskega sveta z dne 23. maja 1991, ker v njem ni navedeno, da se je delavski svet umaknil na posvetovanje in glasovanje in da tožnik pri tem ni bil navzoč. Ni tudi navedeno, da bo odločitev delavskega sveta objavljena pisno, ampak je njegov sklep zapisan v zapisniku o seji, kar glede na določbe ZPP pomeni, da je bila odločitev objavljena.

Navedene trditve v reviziji pa pomenijo tudi uveljavljanje revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa zaradi določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno pred nižjima sodiščema.

Revizija torej ni utemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 393. člena zavrnilo.

Določbe ZPP in ZSZD je revizjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnoti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.