Jedro

Če sodba sodišča prve stopnje glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po odvetniku vložila revizijo. Dovoljenost revizije uveljavlja po določbah 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. Kot pomembni pravni vprašanji izpostavlja vprašanje, ali je dopustno osebi, ki je v postopku denacionalizacije sicer sodelovala kot stranka, v okviru istega postopka odvzeti možnost udeležbe v postopku izdaje delne odločbe, in vprašanje pristojnosti upravnega organa glede izreka ničnosti upravnih odločb. Navaja tudi, da je bila z odločbo, katere ničnost uveljavlja, denacionalizacijski upravičenki vrnjena parcela, ki je v naravi dvorišče in ki predstavlja funkcionalno zemljišče k objektom, v katerih ima poslovne prostore. Po tej parceli poteka edini dostop do njenih poslovnih prostorov, ki je hkrati tudi povezava med objektoma, v katerih ima poslovne prostore. V poletnem času pa to zemljišče uporablja kot vrt za potrebe svoje gostinske dejavnosti. Ker pravna naslednika upravičenke tudi s tožbo v pravdnem postopku zahtevata, da se ji prepove uporaba obravnavanega dvorišča, gostinska dejavnost na tej lokaciji pa je njena edina dejavnost, je ogrožen njen obstoj in s tem delovna mesta zaposlenih delavcev.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana z dne 29. 9. 2008, s katerim je ta na podlagi določbe prvega odstavka 280. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP zavrgla revidentkin predlog, da se za nično izreče delna odločba iste upravne enote z dne 29. 9. 2007. Tožena stranka je z odločbo z dne 5. 12. 2008 zavrnila revidentkino pritožbo zoper navedeni sklep prvostopenjskega upravnega organa.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju, pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije iz navedene določbe, saj je o pravnem vprašanju, ki je pomembno po vsebini zadeve, Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, od katerega izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa. V sklepih I Up 677/2001, I Up 702/2001 in I Up 703/2001 z dne 26. 10. 2004 je namreč sprejelo stališče, da je kot stranka za vložitev predloga za izrek ničnosti upravičena le tista oseba, ki je položaj stranke v postopku izdaje akta, ki naj se izreče za ničnega, dejansko imela. Osebi, ki v določenem upravnem postopku ni sodelovala kot stranka, čeprav bi ji ta položaj sicer šel, pa takšno upravičenje ne gre. Stališče, da je upravičeni predlagatelj ničnosti odločbe, le tista oseba, ki je bila stranka v postopku, v katerem je bila taka odločba izdana, je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v sodbah X Ips 1071/2006 z dne 9. 9. 2009, I Up 374/2002 z dne 22. 9. 2004, U 1120/93 z dne 9. 8. 1995 in U 941/92 z dne 24. 2. 1994. V sodbi I Up 335/2005 z dne 24. 5. 2006 pa je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da oseba, ki je v določenem postopku sicer imela položaj stranke v obsegu varstva svojih pravic, ni upravičeni vlagatelj zahteve za izrek ničnosti v takem postopku izdane delne odločbe, v katere postopku izdaje ni imela položaja stranke. Obravnavana odločitev sodišča prve stopnje, da revidentka ni upravičena predlagateljica za izrek ničnosti delne odločbe, ker v postopku njene izdaje ni imela položaja stranke, od navedenih stališč Vrhovnega sodišča ne odstopa. Ker torej izpodbijana sodba glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ne odstopa od upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča, pogoj za dovoljenost revizije iz določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v tem primeru ni izpolnjen niti pogoj iz določbe 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidentka zatrjuje, da je bilo z odločbo, katere ničnost uveljavlja, denacionalizacijskim upravičencem vrnjeno tudi zemljišče, ki je v naravi dvorišče in po katerem poteka edini dostop do objektov in med objekti, v katerih ima poslovne prostore, ter ki ga poleti uporablja kot gostinski vrt. Navaja tudi, da sta denacionalizacijska upravičenca že sprožila sodni postopek z namenom, da se ji prepove uporaba navedenega dvorišča. Ker pa vprašanje dostopa do revidentkinih poslovnih prostorov, ki niso predmet odločanja v obravnavani zadevi, ni predmet odločanja v denacionalizacijskem postopku, revidentka z navedbo, da je zaradi izpodbijane odločitve ogrožen dostop do njenih poslovnih prostorov, po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazala zelo hudih posledic izpodbijane odločitve.

8. Glede na to, da revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 9. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.