Jedro

Presoja višine preživnine ob spremenjenih razmerah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora za preživljanje mladoletne tožnice plačevati od 20.1.1998 dalje namesto dosedanje preživnine v znesku 16.392,00 SIT, na 35.000,00 SIT zvišano mesečno preživnino. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi toženec vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo tako, da bo preživnina določena v skladu z njegovim predlogom, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je samo ugotavljalo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je tožnica stara 7 let. Tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Ker je sodba sodišča prve stopnje obremenjena s kršitvijo načela neposrednosti in ustnosti, velja tak očitek tudi sodbi sodišča druge stopnje. Sodba je bila namreč oprta na pisno poročilo centra za socialno delo o toženčevi izpovedi, čeprav bi bilo treba o tem toženca ustno izprašati. Nerazumljivi so tudi razlogi, ki se nanašajo na preživninske potrebe "takšnih otrok", kakršna je mladoletna tožnica. Kako je sodišče druge stopnje ugotovilo, da tak otrok porabi 55.000,00 SIT mesečno, iz sodbenih razlogov ni razvidno. Konvencija Združenih narodov o pravicah otrok določa, da mora otroka v postopkih proti staršem zastopati poseben otroški odvetnik, ki ga zagotovi in plača država. Zakon o pravdnem postopku je v tem pogledu v nasprotju z navedeno konvencijo, zaradi česar bi bilo treba konvencijo neposredno uporabiti. Končno pa je materialno pravo zmotno uporabljeno ob odločanju o višini preživnine. Tožničine potrebe se namreč niso prav nič povečale.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Sodba sodišča druge stopnje ne ugotavlja drugačnega dejanskega stanja od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Revizijska trditev, da se je šele na pritožbeni stopnji pojavil podatek o tožničini starosti, zaradi česar naj bi šlo za ugotovitev novega dejstva, je brez podlage. Otrokova starost je vendar tožencu znana, sodišče prve stopnje pa jo je nedvomno upoštevalo: ve se, katere starosti so otroci, ki obiskujejo vrtec in malo šolo. Vsebinsko opredeljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 362. člena ZPP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 385. člena ZPP sodbi sodišča druge stopnje tako ni mogoče očitati.

Sodišče druge stopnje tudi ni sprejelo pritožbene teze o kršitvi načela neposrednosti in ustnosti zaradi uporabe in razlage poročila centra za socialno delo o razmerah med pravdnima strankama. Svoje odločitve na navedeno poročilo ni oprlo. Sprejelo je dokazno in pravno presojo sodišča prve stopnje, ki se nanaša predvsem na podatke, sloneče na izpovedbah zakonite zastopnice in toženca. Po določbi prvega odstavka 375. člena ZPP je torej presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Zato očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP tudi v tem obsegu ne drži. Končno obvelja, da je izpodbijana sodba v nasprotju z revizijskim očitkom razumljiva in sposobna preizkusa. Obrazložene so potrebe mladoletne tožnice, pa tudi spremenjene okoliščine, ki terjajo novo določitev preživnine.

Neutemeljenost revizijske trditve, po kateri naj bi ob neposredni uporabi Konvencije Združenih narodov o pravicah otrok bilo treba tožnici postaviti skrbnika, je obrazložilo že sodišče druge stopnje. Le kolizija interesov matere in otroka bi lahko pogojevala odločitev o postavitvi takega skrbnika. Oba starša sta dolžna otroka preživljati in prispevati k preživnini skladno s svojimi možnostmi (129. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR). Prav to je predmet te pravde. Interesi matere zato niso v navzkrižju z interesi tožnice. Določbe ZPP, ki se (ob uporabi določb ZZZDR) nanašajo na zakonito zastopanje (80. člen ZPP), zato v tem primeru navedeni konvenciji ne nasprotujejo.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je prav odločeno tudi o zvišanju preživnine. Podatki o otrokovih potrebah, opredeljeni z zneskom 55.000,00 SIT mesečno, že sami po sebi - zaradi otrokovega doraščanja - kažejo na obstoj spremenjenih okoliščin ob primerjavi s potrebami, ki jih je otrok imel ob prvi določitvi preživnine v letu 1992. Opazno se je popravilo tudi toženčevo premoženjsko stanje. Določba petega odstavka 132. člena ZZZDR zato upravičeno narekuje zvišanje preživnine z določitvijo zneska 35.000,00 SIT mesečno. Premoženjske razmere zakonite zastopnice so namreč toliko slabše, da je odločitev o tem, da zmore prispevati k preživninskim stroškom le znesek 15.000,00 SIT (ob upoštevanju, da prejema otroški dodatek v znesku 5.000,00 SIT), utemeljena. Sicer pa toženec ne zatrjuje, da bi ga plačevanje preživnine v znesku 35.000,00 SIT mesečno moglo eksistenčno ogroziti.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče po povedanem zavrnilo (393. člen ZPP).