Jedro

Ob reševanju pritožbe zagovornika enega od obtožencev je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v škodo obeh obtožencev kršilo kazenski zakon, ker je njuno ravnanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 212/I točka 1 KZ v zvezi s čl. 25 KZ. Izvedeni dokazni postopek je namreč pokazal, da oba obtoženca dejanje nista storila na vdoren način, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj že iz opisa ravnanja obtožencev izhaja, da je obtoženi I. M. z originalnimi ključi, ki jih je posedoval kot zaposleni natakar v tem lokalu, odklenil ključavnici na službenem vhodu ter nato kot uporabnik številke 4 na tipkovnici alarmne naprave vnesel številko kode 5911, ki jo je ravno tako posedoval v istem svojstvu. Oba obtoženca sta torej vstopila v lokal s ključi, ki jih je obtoženemu M. izročil oškodovani lastnik lokala, pri čemer M. enako kot do ključa tudi do kode alarma ni prišel na nezakonit način ali proti volji lastnika lokala. Čeprav je z izvršeno tatvino zlorabil zaupanje delodajalca, ko je ukradel denar, soobtoženi P. pa istočasno mobilni telefon, v njunem ravnanju niso podani znaki očitanega, pač pa le kaznivega dejanja tatvine, opredeljenega v I. odst. 211. čl. KZ. Za takšno kaznivo dejanje pa je zagrožena kazen zapora do treh let ter je zato nova milejša pravna opredelitev ter nižja zagrožena kazen narekovala tudi ustrezno znižanje kazni obema obtožencema za to kaznivo dejanje.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega M. P. se delno ugodi, izpodbijana sodba pa se spremeni tudi po uradni dolžnosti glede pravne opredelitve ter določene in izrečene kazni obtožencema glede kaznivega dejanja, opisanega pod točko 3 izreka sodbe in storjenega na škodo D. V. tako, da se ravnanje obeh obtožencev pravno opredeli kot kaznivo dejanje tatvine po čl. 211/I KZ v zvezi s čl. 25 KZ, za katero se - obtoženemu I. M. izreče p o g o j n a o b s o d b a , v kateri se mu določi kazen 2 (dva) meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja; -obtoženemu M. P. pa se ob nespremenjeni določeni kazni šest (6) mesecev zapora za storitev poskusa nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I točka 1 KZ v zvezi s čl. 22 KZ, opisanega pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, znižata določeni kazni za kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 212/I točka 1 KZ, opisano pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, na 1 (eno) leto zapora in za kaznivo dejanje tatvine po čl. 211/I KZ v zvezi s čl. 25 KZ, opisano pod točko 3 izreka izpodbijane sodbe, na 2 (dva) meseca zapora ter se mu nato, upoštevaje preklicano pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 96/2003 z dne 26.9.2003, v kateri je bila določena kazen 1 (eno) leto in 7 (sedem) mesecev zapora ter preizkusna doba 5 (pet) let, izreče e n o t n a k a z e n 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora.

V preostalih delih se pritožba zagovornika obtoženega M. P. zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje oba obtoženca spoznalo za kriva in sicer obtoženega M. P. storitve poskusa nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I točka 1 KZ v zvezi s čl. 22 KZ, kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I KZ in kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I točka 1 KZ v zvezi s čl. 25 KZ, obtoženega I. M. pa storitve kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I točka 1 KZ v zvezi s čl. 25 KZ.

Obtoženemu P. je za navedena kazniva dejanja določilo kazni šest mesecev, enega leta in treh mesecev ter pet mesecev zapora, mu preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 96/2003 z dne 26.9.2003 ter mu izreklo enotno kazen tri leta zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas prebit v priporu od 11.8.2003 do 26.9.2003 ter čas prebit v priporu od 13.11.2004 dalje. Oškodovancu M. V. je priznalo njegov premoženjskopravni zahtevek v višini 10.000,00 SIT, obtožencu odvzelo s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist v višini 1,100.000,00 SIT, mu odvzelo izvijač, uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja ter ga v celoti oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in s potrebnimi izdatki in nagrado njegovega zagovornika obremenilo proračun. Obtoženemu I. M. pa je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti, prisodilo oškodovancu D. V. njegov premoženjskopravni zahtevek v višini 57.000,00 SIT, ki sta ga dolžna plačati nerazdelno oba obtoženca in oškodovanca istočasno s presežkom napotilo na pot pravde. Obema obtožencema je v plačilo naložilo znesek 28.500,00 SIT, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi in obtoženemu M. v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka in sicer na 60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obtoženega M. P. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni in predlagal, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo glede tega obtoženca spremeni tako, da ga oprosti obtožbe za storitev kaznivega dejanja pod točko 3 izreka sodbe, spremeni izrek glede zneska pri kaznivem dejanju pod točko 2 izreka sodbe in mu ne prekliče pogojne obsodbe ter mu istočasno ustrezno zniža posamezne zaporne kazni in izreče primerno in pravično zaporno kazen.

Višja državna tožilka A. Š. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba zagovornika obtoženega M. P. je delno utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno glede obeh obtožencev spremeniti po uradni dolžnosti.

Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje pri svoji ugotovitvi, da sta oba obtoženca storila očitana dejanja v obsegu in na način, kot je to opisano v izreku izpodbijane sodbe, utemeljeno oprlo na njuna zagovora, v katerih sta storitev dejanj priznala, pri čemer je njune trditve vsestransko preverilo z izpovedbami zaslišanih prič in ugotovitvami policije v predhodnem postopku. O svoji dokazni oceni je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive in popolne razloge, ki jih v večjem delu pritožba zagovornika obtoženega P. ne more izpodbiti.

Zmotna je namreč ocena pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje pri oceni vrednosti 50 sončnih očal, ki jih je obtoženi P. z izvršenim vlomom vzel na škodo trgovine Mestne optike d.d., upoštevati nabavno vrednost očal v višini 334.700,00 SIT. Vrednost stvari se v kazenskem postopuk namreč po veljavni sodni praksi ugotavlja glede na njeno dejansko - tržno vrednost in je zato sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je takšno vrednost tudi upoštevalo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno razlogovanje glede obtožencu očitanega dejanja, ki ga je izvršil v sostorilstvu s soobtoženim M. na škodo lastnika Lucky Laki bara D. V., češ da naj bi bil P. prepričan, da je oškodovanec M. dolgoval denar iz naslova neizplačanih osebnih dohodkov in da naj bi šlo zato kvečjemu za kaznivo dejanje samovoljnosti. Sodišče prve stopnje se je glede tega dejanja utemeljeno oprlo na izpoved oškodovanca, ki je izpovedal, da je obtoženca redno plačeval, pravilno pa je sodišče tudi zaključilo, da sta glede na nočni čas vstopa obeh obtožencev v lokal ter dejstvo, da sta ob odhodu iz lokala fingirala vlom, oba dobro vedela, da M. do vzetega denarja ni bil upravičen. Poleg tega pa je pritožnik očitno spregledal, da je P. v svojem zagovoru med drugim tudi pojasnil, da mu M. ni nič govoril, da mu lastnik ne plačuje, priznal pa je tudi, da je ob isti priliki iz lokala sam vzel telefon, česar seveda v nobenem primeru ni mogoče povezovati z domnevnim dolgom oškodovanca do M. Kakor je neutemeljeno zavzemanje pritožnika za nepreklic pogojne obsodbe, izrečene obtoženemu P., saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je kot specialni povratnik v razdobju zadnjih dveh let kontinuirano izvrševal kazniva dejanja in ga od tega ni odvrnila niti komaj prestana kazen po sodbi III K 139/2003, pa je zagovorniku potrebno pritrditi, da je bil obtoženi P. pri podajanju svojega zagovora izjemno resnicoljuben in objektiven tudi glede ocene predlaganega hišnega pripora, zaradi česar dejansko pri temu obtožencu obstaja še vedno pozitivna prognoza, da bo prenehal z uživanjem mamil in posledično tudi z izvrševanjem kaznivih dejanj. Te okoliščine so narekovale ustrezno znižanje določenih kazni za drugo in tretje očitano kaznivo dejanje. Glede tega kaznivega dejanja je pritožbeno sodišče temu obtožencu, pa tudi soobtoženemu M. v skladu z določbo 387. čl. ZKP znižalo kazni tudi po uradni dolžnosti, saj je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v škodo obeh obtožencev glede tega kaznivega dejanja kršilo kazenski zakon, ker je njuno ravnanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 212/I točka 1 KZ v zvezi s čl. 25 KZ. Izvedeni dokazni postopek je namreč pokazal, da oba obtoženca dejanje nista storila na vdoren način, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj že iz opisa ravnanja obtožencev izhaja, da je obtoženi I. M. z originalnimi ključi, ki jih je posedoval kot zaposleni natakar v tem lokalu, odklenil ključavnici na službenem vhodu ter nato kot uporabnik številke 4 na tipkovnici alarmne naprave vnesel številko kode 5911, ki jo je ravno tako posedoval v istem svojstvu. Oba obtoženca sta torej vstopila v lokal s ključi, ki jih je obtoženemu M. izročil oškodovani lastnik lokala, pri čemer M. enako kot do ključa tudi do kode alarma ni prišel na nezakonit način ali proti volji lastnika lokala. Čeprav je z izvršeno tatvino zlorabil zaupanje delodajalca, ko je ukradel denar, soobtoženi P. pa istočasno mobilni telefon, v njunem ravnanju niso podani znaki očitanega, pač pa le kaznivega dejanja tatvine, opredeljenega v I. odst. 211. čl. KZ. Za takšno kaznivo dejanje pa je zagrožena kazen zapora do treh let ter je zato nova milejša pravna opredelitev ter nižja zagrožena kazen narekovala tudi ustrezno znižanje kazni obema obtožencema za to kaznivo dejanje.

Ker izpodbijana sodba razen ugotovljene, nima kršitev zakona iz I. odst. 383. čl. ZKP, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.