Jedro

Z navedenim in uvodno trditvijo, da si razlogi sodbe nasprotujejo, nasprotujejo pa tudi izreku sodbe, zagovornik očitno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar z razlogi, s katerimi jo utemeljuje, graja pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Ne soglaša namreč z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da si je obdolženi na način in v okoliščinah, kot je to opisano v prvostopnem obsodilnem izreku, z dejanjem, ki ga je storil na škodo gospodarske družbe R. P., d.o.o. (in ne A. J. S., s.p., kot to napačno navaja zagovornik v pritožbi), protipravno prilastil denar, ki mu je bil zaupan pri opravljanju poslovne dejavnosti v tej gospodarski družbi, katere direktor je bil, v znesku 11.255,59 EUR, ker navedena sredstva ni posredoval na transakcijski račun ali blagajno družbe, niti jih ni izročil podizvajalcu del A. J. S. s.p..

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega B. E. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 52940/2012 z dne 30. 1. 2018 obdolženega B. E. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen pet mesecev zapora. Ob tem je odločilo, da se pogojna obsodba, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 18022/2015 z dne 26. 10. 2017, ki je postala pravnomočna istega dne, v skladu z drugim odstavkom 60. člena KZ-1 ne prekliče. V izrečeno kazen zapora pa se po prvem odstavku 56. člena KZ-1 všteje čas odvzema prostosti in pripora obdolženca od 2. 2. 2015 od 11.25 ure do 5. 2. 2015 do 15.30 ure in od 12. 4. 2017 od 8.30 ure do 12. 5. 2017 do 15.25 ure. V skladu z drugim odstavkom 75. člena v zvezi z drugim odstavkom 74. člena KZ-1 se obdolžencu naloži, da mora plačati 11.255,59 EUR, kar ustreza pridobljeni premoženjski koristi in je ta znesek obdolženi dolžan poravnati v 12 mesečnih obrokih, pri čemer vsak posamezni obrok zapade vsakega prvega dne v mesecu po izvršljivosti sodbe. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa se ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika pa po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun.

2. Po 1. točki 358. člena ZKP pa je prvostopno sodišče obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 in po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

3. Zoper obsodilni del prvostopne sodbe je podal pritožbo obdolženčev zagovornik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, obdolžencu pa prizna pritožbene stroške.

4. Na pritožbo je podala odgovor višja državna tožilka, ki pa je rok za odgovor zamudila. Pritožba je bila državnemu tožilstvu vročena dne 22. 3. 2018, odgovor na pritožbo pa je bil podan po preteku 8-dnevnega roka, in sicer dne 13. 4. 2018. Zato pritožbeno sodišče prepoznega odgovora na pritožbo ni presojalo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Zagovornik v pritožbi navaja, da si razlogi sodbe nasprotujejo, nasprotujejo pa tudi izreku sodbe. Navedeno utemeljuje s tem, da je po pritožbi neugotovljeno ostalo dejstvo (in v tej zvezi je obdolženi predlagal ter vztrajal pri zaslišanju priče R. P.in po pridobitvi dokumentacije naročnika G. in R. GmbH o višini plačil opravljenih za dela družbe R. P., d.o.o. za naročnika v Nemčiji), ali se vsi računi za znesek 20.805,59 EUR, ki ga je obdolženi od naročnika prejel v gotovini „na roko“ nanašajo na dela na gradbišču v kraju P. Račun 00-2011, z dne 22. 8. 2011, v znesku 4.224,00 EUR se nanaša na dela v kraju B., ki jih je opravil izvajalec R. P., d.o.o. sam in ne oškodovanec S. s.p. . Na podlagi nobenega dokaza ni mogoče sklepati, da je takšna trditev obdolženca neresnična. Navedeno okoliščino sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ne ocenjuje kot bistveno (prvi odstavek stran 10 sodbe), ker je iz blagajniških prejemkov razvidno, da je navedena plačila prejel v kraju R. v Nemčiji, kot se mu očita v opisu dejanja. Ugotovitvi, da je prejel (le) večino plačil za dela v P., protipravno bi si pa naj prilastil vsa plačila (oziroma 11.255,59 EUR) in za vse bil odgovoren, sta protislovni. Prav tako ni pravilen zaključek, da to ni bistveno vprašanje. Odločilno je namreč za višino prilastitve. Razlogi sodbe v tem delu so nejasni.

7. Z navedenim in uvodno trditvijo, da si razlogi sodbe nasprotujejo, nasprotujejo pa tudi izreku sodbe, zagovornik očitno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar z razlogi, s katerimi jo utemeljuje, graja pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Ne soglaša namreč z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da si je obdolženi na način in v okoliščinah, kot je to opisano v prvostopnem obsodilnem izreku, z dejanjem, ki ga je storil na škodo gospodarske družbe R. P., d.o.o. (in ne A. J. S., s.p., kot to napačno navaja zagovornik v pritožbi), protipravno prilastil denar, ki mu je bil zaupan pri opravljanju poslovne dejavnosti v tej gospodarski družbi, katere direktor je bil, v znesku 11.255,59 EUR, ker navedena sredstva ni posredoval na transakcijski račun ali blagajno družbe, niti jih ni izročil podizvajalcu del A. J. S. s.p.. Kot bistveno okoliščino ocenjuje, da gre za sredstva, ki mu jih je naročnik del družba G. in R. GmbH izročil v gotovini na roke za objekt v P., s čemer ne soglaša, prezre pa, da se obdolženemu v opisu dejanja očita, da je v mesecu avgustu 2011 v kraju R. v Nemčiji od naročnika G. in R. GmbH na podlagi izstavljenih računov družbe R. P., d.o.o., ki so navedeni v opisu kaznivega dejanja, prejel skupno znesek 20.805,59 EUR, torej točno tak znesek, za katerega pritožnik sam navaja, da ga je obdolženi nesporno prejel od naročnika. V izreku sodbe ni zapisano, da se inkriminirana izplačila nanašajo na objekt v P., pa so zato pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zašlo v nasprotje z izrekom, ko je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je večino plačil dejansko prejel za dela v P. (stran 10 točka 17 sodbe), neutemeljene. Bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje je namreč, da od navedenega zneska 20.805,59 EUR, 11.255,59 EUR obdolženi ni posredoval na transakcijski račun oziroma v blagajno družbe, prav tako pa tega denarja ni izročil podizvajalcu del A. J. S. s.p., temveč si ga je protipravno prilastil. Ti razlogi sodbe (stran 10 točka 17) so povsem skladni z opisom kaznivega dejanja, kjer se prav to očita obdolžencu. Neutemeljen je tudi očitek, da so razlogi sodbe v tem delu nejasni in da si med seboj nasprotujejo, ker pritožnik kot podlago za tak očitek jemlje drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar je razvidno iz obrazložitve pritožbe, kjer vztraja, da obdolženi kaznivega dejanja ni storil, ker je kot direktor družbe R. P., d.o.o. oškodovancu in podizvajalcu S. s.p. plačal vsa dela opravljena na gradbišču v kraju P. Ne samo, da izhaja iz drugačne dokazne ocene, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ob navedenem prezre bistveno okoliščino, in sicer, da je oškodovanec obdolžencu očitanega kaznivega dejanja družba R. P., d.o.o., katere direktor je bil obdolženi, kot je to razvidno iz opisa kaznivega dejanja in ne samostojni podjetnik A. J. S. s.p. ki je kot oškodovanec naveden pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, za katero pa je bil obdolženec s prvostopno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP oproščen obtožbe.

8. Z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje brez utemeljenega razloga zavrnilo dokazni predlog obrambe z zaslišanjem priče P. ker bi ta edini lahko potrdil, da je oškodovancu izročil znesek 16.300,00 EUR ter da dejansko stanje zaradi tega ni bilo dovolj pojasnjeno, zagovornik smiselno zatrjuje, da je bila obdolžencu kršena pravica obrambe v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP. Z navedenim ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je zavrnilo navedeni dokazni predlog zagovornika, kakor tudi zagovornikov predlog po pridobitvi dodatne dokumentacije od družbe G. in R. GmbH, tako svojo odločitev pa je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo, (točka 6 obrazložitve). Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi prvostopne sodbe, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje zavrnitev dokaznih predlogov obrambe ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje glede na to, da zagovornik v pritožbi ne navaja v zvezi z navedenim nič novega. Priča J. M. S. je pojasnil, da je predložil sodišču vso dokumentacijo, ki jo ima družba G. in R. GmbH na razpolago v zvezi s posli z družbo R. P. d.o.o. in zneski, ki so bili izročeni na roke obdolžencu, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je z izpovedbami navedene priče ter prič M. K. in D. F. dejansko stanje bilo razjasnjeno do take mere, da izvedba novih dokazov ne bi v ničemer vplivala na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja iz prvega odstavka 209. člena ZK-1. Z navedenim pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Pri vztrajanju za izvedbo predlaganih dokazov pritožba izhaja iz drugačne ocene izpovedi prič S., F.in K., kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa zato pritožbenim izvajanjem, ker pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ocene dokazov prvostopnega sodišča, ni mogoče pritrditi.

9. Z enakimi že povzetimi navedbami zagovornik graja tudi pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja kaznivega dejanja poneverbe ali neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Pri tem dodaja, da se obdolženi ni mogel zavedati protipravnosti in kaznivosti prilastitve zneska 11.255,59 EUR v škodo oškodovanca, saj ni prejel celotnega zneska za plačilo storitev oškodovanca, temveč le večino, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Navaja tudi, da obdolženi ni mogel predložiti dokumentacije, ki se nanaša na obe gradbišči v Nemčiji, in sicer v krajih P. in B., ker z njo razpolaga priča F., ki pa je sodišču ni želela predložiti. Znesek 4.224,00 EUR je po računu R. P., d.o.o. št. 00-2011 z dne 22. 8. 2018 obdolženi prejel od družbe G. in R. GmbH za dela na gradbišču v kraju B., ki jih ni izvajal podizvajalec S. s.p. pa je zato sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno. Izpovedba priče F. ni prepričljiva in priča ni verodostojna, ker se želi maščevati obdolžencu, kateremu osebno zameri za poslovni neuspeh družbe R. P. d.o.o., razbremenilno izpovedbo pa je priča pogojevala obdolžencu s plačilom 5.000,00 EUR, vendar se obdolženi ni pustil izsiljevati in take ponudbe ni sprejel. Razen tega sodišče obdolženemu ni dalo možnosti sodelovanja pri postopku ob ponovnem - dodatnem zaslišanju priče F., čeprav je izrecno izrazil željo po prisotnosti na tem naroku. Obdolženi se naroka dne 19. 1. 2018 ni udeležil iz objektivnih zdravstvenih razlogov, sodišču pa je predložil potrdilo osebnega zdravnika. Okoliščina, da to ni bilo izdano na posebnem za to predvidenem obrazcu je nerelevantna ob nespornem in dokazanem dejstvu, da obdolženi ni bil sposoben za udeležbo na naroku. Ni pomembna oblika listine, temveč njena vsebina. Obdolženi pa ima pravico sodelovanja pri vseh procesnih dejanjih, še posebej, ko se izvajajo dokazi, ki bi lahko odločilno vplivali na izid sojenja. Zaradi nenavzočnosti na naroku, ki je bil opravljen brez obdolženca, ne da bi zato bili izpolnjeni zakonski pogoji, pa je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

10. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. V obrazložitvi napadene sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek in pritožbeno sodišče jih sprejema kot pravilne, ne soglaša pa niti s trditvijo pritožbe, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka s tem, ko je glavno obravnavo dne 19. 1. 2018 opravilo v odsotnosti obdolženega. Pravilno je namreč ugotovilo, da obdolženec svojega izostanka iz zdravstvenih razlogov ni ustrezno opravičil, ko je predložil sodišču „sporočilo za podjetje“ (priloga B5), ne pa opravičilo na ustreznem obrazcu ZP, kot to narekuje Pravilnik o obrazcu zdravniškega potrdila o opravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem (Uradni list RS št. 118/2008). Iz potrdila, ki ga je predložil obdolženi izhaja da ni zmožen za delo, ne pa, da ni sposoben udeležbe na glavni obravnavi (kar ni nujno isto). Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni pogoji za sojenje v odsotnosti po tretjem odstavku 307. člena ZKP (obrazložena v točki 5 obrazložitve napadene sodbe) bila povsem pravilna, sodišče prve stopnje pa jo je tudi tehtno obrazložilo. Iz razlogov, ki jih navaja v obrazložitvi sodbe (točka 5) ni bila z ničemer okrnjena pravica do obrambe obdolženca. Zato nasprotnim trditvam v pritožbi ni mogoče pritrditi.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izpovedbe v kazenskem postopku zaslišanih prič S., F. in K., katerih izpovedbe se med seboj dopolnjujejo in so tudi skladne, prezrlo pa ni tudi listinske dokumentacije, ki jo je sodišču predložila priča S., iz katere izhajajo zneski, ki jih je ta priča v gotovini izročila na roke obdolžencu kot direktorju družbe R. P. d.o.o. za dela opravljena na gradbiščih v Nemčiji v skupnem znesku 20.805,59 EUR. Sodišče prve stopnje si je pridobilo tudi podatke NLB o prometu na transakcijskem računu omenjene družbe in ugotovilo, da na računu ni bilo nobenih nakazil, razen dveh zneskov od 2.500,00 do 4.440,00 EUR v dneh 29. 8. in 29. 9. 2011, vendar ne od naročnika posla družbe G. in R. GmbH (točka 18 obrazložitve). Zato utemeljeno ni podvomilo v okoliščino, ki se očita obdolžencu v opisu kaznivega dejanja, da v inkriminiranem obdobju od denarja, ki ga je prejel na roke od predstavnika družbe G. in R. GmbH, na transakcijski račun družbe R. P. d.o.o. ni nakazal ničesar. Na osnovi prepričljive izpovedbe priče K. pa tudi, da razen zneskov, ki so navedeni v opisu kaznivega dejanja, to je avansnega plačila v višini 4.550,00 EUR in zneska 5.000,00 EUR, ki ga je porabil za plačilo nastanitve delavcev, drugega denarja ni izročil podizvajalcu del A. J. S. s.p.. Pritožba razen ponavljanja zagovora obdolženca, ki mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, ker je bil v celoti ovržen z izvedenimi dokazi, ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Zato je pritožba, vložena zoper prvostopni obsodilni izrek, neutemeljena.

12. Pritožbi ni mogoče pritrditi niti, ko zatrjuje, da ni podana identiteta nemške in slovenske pravne norme, in da sodba v tem delu ni obrazložena ter je ni mogoče preizkusiti. Zagovornik prezre, da je bila identiteta pravne norme preverjena na glavni obravnavi dne 5. 1. 2018 (stran 3 zapisnika glavne obravnave) in da zagovornik v zvezi s tem ni imel nobene pripombe, sodišče prve stopnje pa je v napadeni sodbi identiteto norme obrazložilo (točka 22 obrazložitve). Zato z nasprotnimi izvajanji pritožbe ni mogoče soglašati.

13. Zagovornik v pritožbi graja tudi odločbo o kazenski sankciji. Navaja, da obsodba v Republiki Nemčiji za vožnjo brez vozniškega dovoljenja ni obremenilna okoliščina in da ne gre za istovrstni kaznivi dejanji ter da je tudi pri tem vprašanju potrebno upoštevati identiteto pravne norme, o čemer pa sodba nima razlogov. Petmesečna zaporna kazen pa je glede na okoliščine prestroga sankcija ter nepotrebna za dosego specialne in generalne prevencije.

14. Sodišče prve stopnje je obdolžencu za kaznivo dejanje iz prvega odstavka 209. člena KZ-1 izreklo po vrsti in višini primerno in pravično kazen zapora. Pravilno je ugotovilo in upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde ter vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazni (člen 49. KZ-1). Kot olajševalne okoliščine je upoštevalo obdolženčevo skrb za ostarele starše, dejstvo, da je invalidsko upokojen in da je dolžan skrbeti za dva nepreskrbljena otroka ter jim dalo ustrezno težo, pravilno pa ni prezrlo obteževalne okoliščine, to je obdolženčeve predkaznovanosti, pri čemer se je oprlo na podatke iz kazenske evidence, iz katerih ne izhaja le, da je bil obdolženec obsojen v Republiki Nemčiji zaradi namerne vožnje brez vozniškega dovoljenja ter mu je bila izrečena denarna kazen 1.200,00 EUR, kar problematizira pritožba, temveč da predkaznovan tudi za druga kazniva dejanja po sodbah, ki jih navaja v obrazložitvi (točka 23). Zato pritožba nima prav, ko graja pravilnost na prvi stopnji izrečene kazenske sankcije. Ta je po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilno izrečena.

15. Iz navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

16. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse (prvi odstavek 98. člena in četrti odstavek 95. člena ZKP).