Jedro

Navedba toženke, da izvršba pravilno poteka na podlagi veljavnega izvršilne naslova, je preuranjena. To nenazadnje izhaja tudi iz tožbe v tem upravnem sporu in priloženih listin, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da želi tožnik v izvršilnem postopku uveljavljati, da izvršba poteka v širšem obsegu, kot izhaja iz pravnomočne sodbe, torej (deloma) celo brez izvršilnega naslova. Vendar pa ugotavljanje in presoja teh dejstev ni stvar upravnega spora, temveč bi to morala v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe storiti toženka, ob upoštevanju prej omenjenega pravnega standarda očitnosti tožnikove možnosti za uspeh.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2067/2014 z dne 22. 8. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje ter oprostitev plačila stroškov v izvršilnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. In 1730/2014, zaradi izterjave 4.172,93 EUR s pp. Iz obrazložitve izhaja, da izvršba poteka na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe, kar je toženka preizkusila z vpogledom v vpisnik, in po zakonu overjene prodajne pogodbe med Mestno občino ... in upnikom v izvršilnem postopku. Pravnomočna in izvršljiva sodba predstavlja veljaven izvršilni naslov, na katerega je sodišče v izvršilnem postopku vezano. Tožnika je v pravdnem postopku zastopal odvetnik, zoper izvršilni naslov pa je bilo vloženo tudi pravno sredstvo, ki je bilo dne 13. 8. 2008 zavrženo. Toženka zato meni, da tožnik z udeleževanjem postopka in vlaganjem pravnih sredstev nima verjetnega izgleda za uspeh, kar je po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pogoj za dodelitev BPP.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi najprej opozarja, da se izvršilni postopek ne nanaša na izterjavo denarnega zneska, kot to navaja toženka, temveč na izpraznitev posameznega dela stavbe. Toženka ga v zvezi z zadevo ni pozvala na dodatna pojasnila, temveč je brez ugotovitve dejstev in okoliščin, ki bi bile pomembne za presojo, zadevo prejudicirala, ko je menila, da tožnik nima možnosti za uspeh. S tem je zagrešila absolutno bistveno kršitev postopka. Tožnik že ves čas postopka navaja, da del nepremičnine, ki naj bi ga izpraznil, ne predstavlja posameznega dela stavbe, ampak nerazdeljeni del etažne lastnine, pri čemer je bilo med Mestno občino ... in tožnikom jasno, da je mestna občina lastnica oziroma solastnica le ene sobe, tožnik pa lastnik stanovanja in sobe ter skupnih prostorov. Tožnik zato meni, da ima pravno relevantne ugovore, s katerimi lahko prepreči izvršbo, vendar mu toženka ni dala možnosti, da jih predstavi bodisi na zaslišanju, bodisi z dopolnitvijo vloge. Sodišču zato smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o prošnji za BPP oziroma podrejeno, naj zadevo vrne organu, ki je izpodbijano odločbo izdal, v ponovni postopek. Poleg tega zahteva tudi povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Pri presoji upravičenosti prosilca do BPP je po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP kot pogoj treba upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP (objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma če ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati (...) (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je (med drugim) pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Povzeta zakonska ureditev, na katero je toženka oprla izpodbijano odločbo, torej omogoča zavrnitev BPP le v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari v okviru veljavne zakonske ureditve nima možnosti za uspeh.

ZBPP organu, ki odloča o dodelitvi BPP, ne nalaga podrobnega vsebinskega preizkusa zadeve. Vendar pa mora, če je razlog za zavrnitev prošnje za BPP neizpolnjevanje iz 24. člena ZBPP, pojasniti, v čem je zadeva ali pričakovanje prosilca v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Glede na zakonsko besedilo mora iz razlogov, ki jih organ navede, izhajati tudi, zakaj je to nesorazmerje oziroma nasprotje očitno, kar pomeni, da mora biti spoznavno na prvi pogled.

Po obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, na primer zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je doseg navedenega zakonskega besedila brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da opravi tudi vsebinski preizkus zadeve, čeprav v omejenem obsegu, v skladu s prej omenjenim pravnim standardom „očitnosti“.

V obravnavani zadevi toženka svoje stališče, da tožnik v izvršilnem postopku nima verjetnih izgledov za uspeh, opira izključno na presojo, da izvršilno sodišče pravilno vodi izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, tožnik pa ni niti zatrjeval, da želi uveljaviti katerega od razlogov za ugovor, ki jih predvideva Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

V zvezi s tem pa sodišče opozarja, da je toženka svojo odločitev oprla na dejansko stanje, ki ga v upravnem postopku sploh ni ugotavljala. Obrazec, na katerem je tožnik zaprosil za BPP (zaporedna številka 1 v upravnem spisu) namreč ne zahteva in tudi dejansko ne vsebuje nobenih navedb o tem, katere ugovore želi tožnik uveljavljati. Teh podatkov ne vsebuje niti nobena druga listina v spisu, tako da toženka za svojo ugotovitev o tem, katere ugovore tožnik namerava oziroma ne namerava uveljavljati v izvršilnem postopku, ni imela nikakršne podlage.

Glede na navedeno je tudi navedba toženke, da izvršba pravilno poteka na podlagi veljavnega izvršilna naslova, preuranjena. To nenazadnje izhaja tudi iz tožbe v tem upravnem sporu in priloženih listin, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da želi tožnik v izvršilnem postopku uveljavljati, da izvršba poteka v širšem obsegu, kot izhaja iz pravnomočne sodbe, torej (deloma) celo brez izvršilnega naslova. Vendar pa ugotavljanje in presoja teh dejstev ni stvar upravnega spora, temveč bi to morala v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe storiti toženka, ob upoštevanju prej omenjenega pravnega standarda očitnosti tožnikove možnosti za uspeh.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da so bila v upravnem postopku dejstva, pomembna za odločitev, v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Zato je v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je odpravljeno odločbo izdal, v ponoven postopek.

Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) z zahtevanim 22 % DDV. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

V skladu z drugim odstavkom 313. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je rok za izpolnitev obveznosti povračila stroškov 15 dni.