Jedro

ZDSS-1 v 34. členu določa, da v primeru, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je tudi v individualnem delovnem sporu izvedba dokazov po uradni dolžnosti predvidena le izjemoma. V primeru spora o odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno upoštevati tudi določbo 84. člena ZDR-1 o obrnjenem dokaznem bremenu (to je, da mora v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstoj odpovednega razloga oziroma na sploh pogojev za zakonitost odpovedi dokazati delodajalec). Taka ureditev v teh sporih izključuje določbo ZDSS-1 o izvajanju dokazov po uradni dolžnosti zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v korist delodajalca oziroma v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka. V tem smislu bi določba o izvedbi dokaza po uradni dolžnosti lahko prišla v poštev le v primeru, če bi bil v zvezi s presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi prizadet tudi širši interes, ki bi presegal okvir razmerja med delavcem in delodajalcem. Tak interes pa v tem sporu ni podan.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek: da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, z dne 28. 8. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi (I/1. točka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter ga razporediti na delovno mesto „novinar - urednik“, mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 28. 10. 2015 dalje, do poziva nazaj na delo, priznati delovno dobo, ga prijaviti v matično evidenco ZPIZ, mu za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v obvezna socialna zavarovanja ter mu obračunati mesečna nadomestila plač v bruto znesku 1.896,73 EUR povečano za dodatke v primerih in v višini, določeni z zakonom in kolektivnimi pogodbami, ki velja za tožnika, in druge prejemke v zvezi z delom, kot da bi delal, ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo (I/2. točka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno štelo, da je tožena stranka uspela dokazati, da je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi resen in objektiven. Sodišče je sledilo izpovedi zastopnika tožene stranke A.A., da je zaradi slabšega poslovanja in negativnih trendov poslovanja tožene stranke, na podlagi sklepa upravnega odbora pripravil načrt prestrukturiranja družbe oziroma optimizacije poslovanja, v okviru katerega je bilo določeno, da se zmanjša število zaposlenih na posameznih delovnih mestih. Tožnik je bil na delovnem mestu „novinar - urednik“ na podlagi določil aktov tožene stranke in skladno z določili Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (Ur. l. RS, št. 31/91 s sprem. - KPNN) med najslabše ocenjenimi in sicer s 13. točkami, kar izhaja iz ocenjevalnega lista za ocenjevanje delovne uspešnosti, pri čemer je imel v primerjavi z ostalimi zaposlenimi najnižjo stopnjo izobrazbe. Sodna odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, tako da je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo zlasti do ugovora prekluzije. Tožena stranka ni dokazala, da je poslovni razlog, ki ga je navedla v izpodbijani odpovedi, v neposredni povezavi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ravno tožniku. Tožnik je opozoril, da navedbe tožene stranke o slabšem poslovnem izidu in negativnem denarnem toku niso obrazložene in podkrepljene s konkretnimi podatki o tem, za koliko se je zmanjšala naklada časnika. Navedbe v odgovoru na tožbo ne morejo nadomestiti navedb v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je bil po vročeni odpovedi onemogočen dostop do B. sistema (B.), ki je interni spletni portal, na katerem zaposleni dostopajo med drugim do arhiva lastnih tekstov in fotografij ter do sistema točkovanja oziroma nagrajevanja lastnega dela. Zakoniti zastopnik tožene stranke je na naroku 1. 2. 2016 izpovedal, da je vodji računalniškega oddelka naročil, da se onemogoči dostop tistim, ki niso vključeni v delovni proces. Delavec, ki je na čakanju na delo, je še vedno vključen v delovni proces, saj ga lahko delodajalec kadarkoli tekom čakanja na delo doma pokliče na delo. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je tožena stranka uspela dokazati obstoj objektivnega in resnega poslovnega razloga. Tožnik je v postopku navajal, da tožena stranka ni upoštevala kriterijev iz 17. člena KPNN, saj ni dokazala, da je v krog primerjanja zajela vse delavce zaposlene na delovnem mestu „novinar - urednik“. Sodišče je zaključilo, da si je tožena stranka postavila kriterije identično kot jih določa KPNN v 17. členu in sicer, da je temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve delovna uspešnost, in da imajo pri tem prednost novinarji, ki dosegajo večjo delovno uspešnost, v primeru enake delovne uspešnost, pa se kot prvi korekcijski kriterij za ohranitev zaposlitve upošteva strokovna izobrazba oziroma usposobljenost za delo. S sklicevanjem na poročilo odgovorne urednice, ki ne vsebuje zgoraj naštetih podatkove o zaposlenih na delovnih mestih „novinar - urednik“, se ne more šteti, da je tožena stranka dokazala, da je ravnala zakonito in pravilno odločila. Tožena stranka je ocenjevalne liste 6 „novinarjev - urednikov“ predložila po prvem naroku za glavno obravnavo. V pripravljalni vlogi je navedla, da na delovnem mestu „novinar - urednik“ ni zaposlenih 15 oseb, ampak 12 oseb. Tožena stranka je predložila ocenjevalne liste za 4 novinarje (C.C., D.D., E.E. in F.F.), ki so slabše ocenjeni od tožnika ter za katere veljajo določila o varstvu starejših delavcev. Na naroku 1. 2. 2016 je tožena stranka predložila ocenjevalne liste za še 6 „novinarjev - urednikov“. Tožnik je podal ugovor prekluzije in navedel, da ničesar, kar je tožena stranka v postopku navajala, ni vsebovano v obrazložitvi tožnikove odpovedi. Tožnik ocenjuje, da tožena stranka ni uspela dokazati, koliko novinarjev je zaposlenih na delovnem mestu „novinar - urednik“ in ni uspela dokazati, da je tožnik novinar, ki je najslabše ocenjen in ima obenem najnižjo izobrazbo. Sodišče se je sklicevalo na 34. člen ZDSS-1, pri čemer ni pozvalo toženo stranko k predložitvi ocenjevalnih listov. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Pri presoji poslovnega razloga ni bistveno, ali je bila ukinitev delovnega mesta smotrna in je oziroma bo v bodoče dejansko prispevala k zmanjševanju stroškov oziroma racionalizaciji poslovanja ali ne. Gre za avtonomno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati, res pa je, da poslovni razlog ne sme biti fiktiven ali prikrivati nekega drugega posla. Tako je zapisalo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 205/2014 z dne 15. 12. 2014. Tožena stranka je za dokazovanje poslovnih rezultatov predložila zapisnik upravnega odbora z dne 30. 6. 2015, letno poročilo tožene stranke za leto 2015 in predlagala za zaslišanje A.A., ki je bil takrat član upravnega odbora. Glede očitkov o nezadostni utemeljitvi odpovednih razlogov v sami pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 27/2014 z dne 2. 9. 2015, ko je v vsebinsko podobnem primeru sodišče zapisalo: „V drugem odstavku 86. člena ZDR je opredeljena dolžnost delodajalca, da pisno obrazloži odpovedni razlog. Tožena stranka je to storila, saj se v zvezi s splošnimi in negativnimi učinki ekonomske situacije sklicuje na reorganizacijo, to pa tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso predstavlja poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Ne zahteva pa navedena določba nadaljnje obrazložitve o tem, ali in kako je tožena stranka uporabila kriterije za določitev presežnih delavcev.“ Napotitev na čakanje na domu je bila zakonita. Tožena stranka je med postopkom obrazložila, zakaj šteje, da je KPNN ne zavezuje, pri čemer navaja razloge iz še trajajočega kolektivnega spora. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožniku podana na podlagi ugotovitev: „da je tožnik med najslabše ocenjenimi na delovnem mestu novinar - urednik, z oceno 13“, da so slabše od tožnika ocenjeni le redno zaposleni, ki so na temelju določil 114. člena ZDR-1, v povezavi z 226. členom ZDR-1 zaščiteni in da soglasja za odpoved pogodbe o zaposlitvi C.C., D.D., E.E., F.F., tožena stranka nima.

Odgovorna urednica je ocenila tožnika kot novinarja, ki je dobil mnogo priložnosti, pa nobene ni izkoristil v popolni meri. Kot poznavalec digitala je dobil priložnost razvijati svoj potencial na tem področju, za to dobil tudi vsa potrebna pooblastila in podporo, kolikor jo je hiša lahko dala, a napredka ni bilo. Tudi v avtorskem smislu ne. Več let so se sodelavci pritoževali, da je slabše zanesljiv, da mu je težko zaupati, da bo naloge izpeljal do konca, ne glede na to, kakšno večjo priložnost, ki mu je bila ponujena je šlo in ne glede na področje, ki se ga je dotikalo.

S tožnikom je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „novinarja - urednika“, za katero se zahteva VI/2. stopnja izobrazbe, čeprav je dosegal le V. stopnjo. Imel je sklenjeno pogodbo o zaposlitvi delavca na Fakulteti G. v H., po kateri se je obvezal diplomirati do 31. 10. 2005. Ta rok je bil večkrat podaljšan, nazadnje do 30. 9. 2015. Podatka, da je tožnik diplomiral, tožena stranka ni nikdar prejela.

Tožnik je bil ocenjen z oceno 13, ima V. stopnjo izobrazbe, čeprav se je zahtevala stopnja izobrazbe za novinarja VI/2. Tožena stranka je predložila letne ocene za vseh 11 zaposlenih na delovnem mestu tožnika. Tožena stranka je tudi pojasnila, da je na delovnem mestu novinar - urednik zaposlenih 11 oseb, da je pri zapisu številke 12 v odgovoru na tožbo prišlo do pisne napake s strani pooblaščenke tožene stranke. Predložitev letnih ocen je bila skladna s pozivom tožnika na naroku dne 14. 12. 2015 in z načelom ugotavljanja materialne resnice po 61. členu ZDSS-1 ter preiskovalnim načelom po 62. členu ZDSS-1. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovilo.

6. Tožeča stranka je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 28. 8. 2015. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tožeča stranka zaposlena na delovnem mestu „novinar - urednik“, tožena stranka pa ji je odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi ekonomsko organizacijskih razlogov na strani delodajalca. V postopku je bilo ugotovljeno, da je v letu 2015 prišlo do sprememb v lastniški strukturi tožene stranke, prav tako se je v letu 2015 I. d. d. preoblikovala iz delniške družbe v enoosebno družbo z omejeno odgovornostjo.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 89. členu ureja redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca in sicer v 1. alineji določa, da se delavcu lahko odpove pogodba o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog), pri čemer lahko po določilih 2. odstavka 89. člena ZDR-1 delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Obstoj poslovnega razloga mora dokazati delodajalec, kot to določa 84. člen ZDR-1. Ob navedenem so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca, sodišče tako presoja le, ali je odpoved morda navidezna. Sodišče je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke A.A. in tožnika.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, tako da naj bi bila podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v svoji obrazložitvi navedlo, da je določene dokaze izvajalo po uradni dolžnosti na podlagi določil 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 in nadalj. - ZDSS-1), ob tem pa zmotno tolmačilo navedeno določilo. ZDSS-1 v 34. členu določa, da če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. V zadevi opr. št. VIII Ips 154/2016 z dne 11. 10. 2016 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče „da je tudi v individualnem delovnem sporu izvedba dokazov po uradni dolžnosti predvidena le kot izjemna možnost sodišča. V primeru spora o odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno upoštevati tudi določbo (84. člena ZDR-1) o obrnjenem dokaznem bremenu, to je, da mora v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstoj odpovednega razloga oziroma na sploh pogojev za zakonitost odpovedi dokazati delodajalec. Taka ureditev v teh sporih praktično izključuje določbo ZDSS-1 o izvajanju dokazov po uradni dolžnosti zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v korist delodajalca oziroma v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka. V tem smislu bi določba o izvedbi dokaza po uradni dolžnosti eventualno prišla v poštev le v primeru, če bi bil v zvezi s presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi prizadet tudi širši interes, ki bi presegal okvir razmerja med delavcem in delodajalcem. Tak interes pa v tem sporu ni podan.“

9. Navedeno stališče bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevati in izvesti le tiste dokaze, ki so bili predlagani pravočasno po določilih ZPP. ZPP v 1. odstavku 286. člena določa, da mora stranka do prvega naroka za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku, kot to določa 4. odstavek 286. člena ZPP. ZPP tudi v 1. odstavku 286.a člena določa, da sodišče lahko strankam pred ali med glavno obravnavo s pisnim pozivom ali ustno na naroku naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, dopolnijo ali dodatno obrazložijo svoje predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, predložijo listine, na katere so se sklicevale, se izjavijo o izvedenskem mnenju ali drugih izvedenih dokazih, podajo pisne izjave prič, se izjavijo o navedbah nasprotne stranke, podajo svoja pravna naziranja ali predložijo sodne odločbe glede sodne prakse, na katero se sklicujejo. ZPP tudi v 5. odstavku 286.a člena določa, da se listine, posredovane na poziv sodišča po prvem ali drugem odstavku tega člena, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, in vloge, ki so predložene v nasprotju s 4. odstavkom tega člena, upoštevajo le, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bo zavlekla reševanja spora. Enako velja za strankine navedbe na naroku. Sodišče stranko na pozivu za predložitev vlog in listin opozori na posledice zamude, kot to določa 6. odstavek 286.a člena ZPP.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 355. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.