Jedro

Tožnica je bila edina presežna delavka in je opravljala delo delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ki ga je delodajalec ukinil. Njeno delo ni bilo primerljivo z deli drugih delavcev, zaradi česar toženi stranki ni bilo potrebno izvajati postopka primerjave med delavci in sprejeti programa razreševanja presežkov delavcev po 35. členu ZDR (1990). Ponudba drugega delovnega mesta delavcu (ki to ponudbo sicer odkloni) dalj časa pred začetkom postopka ugotovitve obstoja trajnega prenehanja potreb po delu tega delavca, ne more predstavljati izpolnitve delodajalčeve dolžnosti po 36.a členu ZDR (1990). Ukrepi, predvideni po tem členu, namreč glede na opredelitev zakona predpostavljajo najprej ugotovitev trajnega prenehanja potreb po delu delavca.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenita tako, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 6.3.2002 in z dne 25.4.2002 (ki je bil sprejet dne 18.4.2002) o prenehanju delovnega razmerja tožnici in se toženi stranki naloži, da tožnico sprejme nazaj na delo ter ji v delovno knjižico vpiše delovno dobo od 26.10.2002 dalje, v osmih dneh.

V preostalem delu se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sklepov direktorja tožene stranke z dne 6.3.2002 in sklepa komisije za pritožbe tožene stranke z dne 18.4.2002 o prenehanju delovnega razmerja tožnice. V posledici tega je zavrnilo tudi zahtevke za reintegracijo in reparacijo ter povrnitev stroškov postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka dne 19.12.2001 ukinila vodstveno delovno mesto računovodje. Kljub temu, da ni sprejela programa razreševanja presežnih delavcev, je zaključilo, da je spoštovala določbe 35. in 36.a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990), Uradni list RS, št. 14/90 - 71/93). Tožena stranka ni razpolagala z delovnim mestom, na katero bi lahko razporedila tožnico glede na njeno stopnjo strokovne izobrazbe. Nadalje je štelo, da je bila tožnica seznanjena z reorganizacijo in je vedela, da je edini način za ohranitev njene zaposlitve sprejem ponujene zaposlitve na delovnem mestu knjigovodje I, za katero se sicer zahteva nižja stopnja izobrazbe, kot jo tožnica ima, vendar razporeditve na to delovno mesto ni sprejela. Prav tako ni sprejela ponudbe direktorja, da bi prevzela računovodske posle kot samostojna podjetnica.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je tožena stranka ugotovila samo eno trajno presežno delavko - tožnico, ni bilo potrebno sestaviti posebnega programa za razreševanje trajno presežnih delavcev. Sprejelo je zaključke sodišča prve stopnje, da je tožnici ponudila delovno mesto knjigovodje I, ki pa mu je slednja ugovarjala, zaradi česar je tožena stranka sklep razveljavila. Tožnici je bilo znano, da je razporeditev posledica tega, da tožena stranka področje računovodstva prenaša s pogodbo na zasebni računovodski servis, ker je to zanjo bolj racionalno.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo več kot 20 delavcem, torej bi morala le-ta v skladu s 35. členom ZDR (1990) sprejeti program razreševanja trajno presežnih delavcev, še pred tem pa v skladu s 34. členom ZDR (1990) obvestiti predstavniški organ delavcev ter sindikate. Tožena stranka tega ni storila, torej je bil postopek določanja presežnih delavcev, med njimi tožnice, nezakonit. Prvostopenjsko sodišče se o tem ni izreklo, drugostopenjsko sodišče pa je pritožbene navedbe v zvezi s tem zavrnilo z ugotovitvijo, da je tožena stranka ugotovila le eno trajno presežno delavko, to je tožnico. Zaključek sodišča prve stopnje pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Če je drugostopenjsko sodišče menilo, da do prenehanja delovnega razmerja tožnice ni prišlo znotraj celotne reorganizacije tožene stranke, ki se je začela v letu 2000, je bilo dolžno to utemeljiti. Tožnica je v svojih navedbah in nazadnje v pritožbi izpostavila, da je bilo ob izdaji prvostopenjskega sklepa o prenehanju delovnega razmerja nezasedeno delovno mesto vodje stroškovnega mesta 26 z izobrazbo, ki jo ima. Prav tako je bilo nezasedeno delovno mesto vodje trženja, zaradi česar skrajni ukrep prenehanja delovnega razmerja ni bil potreben. Zmotna je tudi presoja sodišča druge stopnje, da neobrazložen sklep o razporeditvi tožnice na delovno mesto knjigovodje I, za katero se zahteva nižja izobrazba od tožničine, ne predstavlja bistveno kršenega postopka. S tem v zvezi opozarja na 103. člen ZDR (1990) in Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94 in nadalj.), ki v 14. členu napotuje na ZPP, ta pa določa, kaj so absolutne bistvene kršitve določb postopka. Šteje, da zaradi absolutno kršenega postopka ta sklep sploh ni bil izdan, prav zato pa so tudi nesprejemljivi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je zavrnila zaposlitev na delovnem mestu knjigovodja I, oziroma ti zaključki predstavljajo nadaljnjo bistveno kršitev določb postopka.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je pri presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje.

Predmet spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončnega sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici zaradi trajnega prenehanja potreb po njenem delu. Če postane delo delavcu zaradi nujnih operativnih razlogov pri delodajalcu trajno nepotrebno (za dalj kot šest mesecev), mu delovno razmerje preneha na način in pod pogoji, ki jih določa zakon (33. člen ZDR (1990)). Za nujne operativne razloge se štejejo tehnološki, organizacijski ali strukturni razlogi, ki prispevajo k večji učinkovitosti delodajalca, ekonomski razlogi in ukrepi družbenopolitične skupnosti (29. člen ZDR (1990)).

Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu računovodja, ki je bilo opredeljeno kot delovno mesto s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Ukinitev tega delovnega mesta je bila predvidena že po sklepu nadzornega sveta tožene stranke z dne 13.6.2000, vendar kasneje očitno ni bila uresničena, glede na to, da je tožena stranka tožnico razporedila na delovno mesto vodje stroškovnega mesta 26 (sklep o razporeditvi z dne 29.6.2000) in je kasneje ta sklep razveljavila, tako da je tožnica ostala na delovnem mestu računovodja. Naknadno je tožena stranka razporedila tožnico na delovno mesto knjigovodja I (sklep z dne 1.11.2001), ki mu je tožnica ponovno ugovarjala, tožena stranka pa njenemu ugovoru ugodila in ta sklep razveljavila (sklep o razveljavitvi z dne 19.12.2001). Nato je nadzorni svet tožene stranke dne 19.12.2001 sprejel ponovni sklep o ukinitvi delovnega mesta računovodja, odločil, da z zunanjim izvajalcem V., d.d. sklene pogodbo o izvajanju knjigovodsko-računovodskih storitev, to pogodbo kasneje res sklenil (pogodba z dne 1.3.2002) in tožnici izdal sklep o trajnem prenehanju potreb po njenem delu (sklep z dne 6.3.2002), ki ga je po njenem ugovoru potrdila tudi komisija za pritožbe tožene stranke (sklep z dne 25.4.2002, sprejet na seji dne 18.4.2002).

Dne 19.12.2001 je bilo ukinjeno le delovno mesto, na katerem je bila zaposlena tožnica. Nasprotne revizijske navedbe, češ da je zaradi reorganizacije tedaj delovno razmerje prenehalo pri toženi stranki več kot 20 delavcem, niso utemeljene. Od leta 2000 je pri toženi stranki sicer res prenehalo delovno razmerje več delavcem, vendar ne v postopku določanja trajno presežnih delavcev, temveč s prevzemom na delo k drugim delodajalcem, tako da so nekateri delavci začeli opravljati delo kot samostojni podjetniki, ipd., vse pa v sporazumu s toženo stranko. Glede na to je potrebno pritrditi zaključku pritožbenega sodišča, da je v začetku leta 2002 v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev tožena stranka kot takšno opredelila le tožnico.

Na to ugotovitev se veže tudi pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna izvesti celotnega postopka določanja trajno presežne delavke, tako da bi sprejela tudi program razreševanja presežkov delavcev po 35. členu ZDR (1990). Vrhovno sodišče je takšno stališče že sprejelo. Tako je v sodbi, opr. št. VIII Ips 82/95 z dne 12.3.1996, navedlo, da v primeru, ko je trajni presežek le en delavec na specifičnem delovnem mestu, s specifično strokovno izobrazbo, materialno pravo ni napačno uporabljeno, če se določbe ZDR (1990), ki urejajo prenehanje delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov, uporabijo smiselno; torej v takšnem primeru ni nujno pripraviti posebnega programa razreševanja presežkov delavcev po 35. členu ZDR (1990). Enako je tudi v sodbi, opr. št. VIII Ips 186/2001 z dne 11.6.2002, navedlo, da v primeru, če delodajalec ne sprejme programa razreševanja presežkov delavcev, dejansko pa presežnemu delavcu - enako kot drugim presežnim delavcem - ponudi eno izmed pravic, katerih namen je omiliti posledice prenehanja delovnega razmerja, ni razloga za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Tudi v sklepu, opr. št. VIII Ips 155/2003 z dne 17.2.2004, je zavzelo stališče, da ni potrebno sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev, če je le en delavec presežek. Poudarilo pa je, da mora delodajalec v takem primeru vendarle zadostiti vsebinskim pogojem iz 35. člena ZDR. Zato se revizijsko sodišče tudi v tej zadevi, zlasti glede na dejstvo, da je bila tožnica edina presežna delavka, da je opravljala delo na delovnem mestu delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ki ga je tožena stranka ukinila, pridružuje stališčem nižjih sodišč o tem, da poseben program ni bil potreben. Njeno delo ni bilo primerljivo z deli na drugih delovnih mestih, zaradi česar toženi stranki ni bilo potrebno izvajati postopka primerjave za določanje trajno presežnih delavcev.

Izpolnitev vsebinskih zahtev za določanje trajno presežnega delavca brez programa razreševanja presežkov delavcev pomeni predvsem to, da je delodajalec dolžan upoštevati in izbrati omilitvene ukrepe za preprečitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja, kot so določeni v 35. in 36.a členu ZDR.

S tem v zvezi so neutemeljene revizijske navedbe o prostih delovnih mestih, za katero se zahteva enaka izobrazba, ki jo tožnica ima. To naj bi po navedbah tožnice predstavljalo nezasedeno delovno mesto vodje stroškovnega mesta 26 in delovno mesto vodje trženja. V zvezi s stroškovnim mestom 26 tožnica spregleda, da jo je tožena stranka na to delovno mesto že razporedila dne 29.6.2000 glede na predvideno reorganizacijo z dnem 13.6.2000, ko je ukinila profitne centre in nameravala ukiniti tudi delovno mesto računovodja, prav zaradi tega pa tožnico ter vodje posameznih profitnih centrov razporedila na delovna mesta vodij stroškovnega mesta. Do te razporeditve zaradi nasprotovanja tožnice ni prišlo. Ob kasnejši dokončni ukinitvi delovnega mesta računovodje in prevzemu računovodskih opravil s strani zunanjega izvajalca zato ni mogoče ugotoviti potreb po ponovnem razporejanju tožnice na to delovno mesto. Glede delovnega mesta vodje trženja se je že sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, da so to delovno mesto predvideli, da zanj sicer še niso pripravili konkretnega opisa del in nalog in da bo to delovno mesto lahko zaživelo šele po združitvi funkcij trženja, trenutnih potreb za delo na tem delovnem mestu pa ni.

Revizijsko sodišče pa se strinja z revizijo glede nepravilnosti v postopku omilitve oz. preprečitve škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja. S tem v zvezi se revizija sicer neustrezno sklicuje na bistvene kršitve postopka, saj sodna presoja nepravilnosti pri delodajalcu v postopku določanja trajno presežnih delavcev predstavlja presojo uporabe materialnega prava, na kar revizijsko sodišče pazi že po uradni dolžnosti.

1. alineja 1. odstavka 36.a člena ZDR (1990) določa, da delovno razmerje delavcu, katerega delo postane trajno nepotrebno, ne preneha tudi v primeru, če je mogoče v okviru organizacije oziroma pri delodajalcu delavca razporediti na drugo delovno mesto, ki ne ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, če delavec s tako razporeditvijo soglaša. Nižji sodišči sta v zvezi s tem sprejeli dokazno oceno (na katero je revizijsko sodišče vezano), da je bila tožnica seznanjena s postopkom reorganizacije tožene stranke, da ji je kljub neobrazloženemu sklepu o razporeditvi na delovno mesto knjigovodja I (sklep z dne 1.11.2001, ki je bil kasneje razveljavljen s sklepom z dne 19.12.2001), tožena stranka že v postopku reorganizacije ponudila možnost razporeditve na tem delovnem mestu. S tem, ko je tožnica to razporeditev odklonila, je tožena stranka zadostila zahtevam ZDR za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu. Nižji sodišči nista upoštevali, da je delodajalec razporedil tožnico na delovno mesto z neustrezno izobrazbo - knjigovodja I že v mesecu novembru 2001, to je že pred ukinitvijo njenega delovnega mesta (ukinitev dne 19.12.2001), še pred tem, ko se je odločil, da sploh sklene pogodbo izvajanju knjigovodsko računovodskih storitev z novim zunanjim izvajalcem in še preden je to pogodbo dejansko sklenil (pogodba z dne 1.3.2002). Zato je kljub sprejemanju dokazne ocene o tem, da je tožnica (ki je bila dalj časa odsotna zaradi bolniškega staleža in starševskega dopusta) vedela za postopek reorganizacije tožene stranke, odločilnega pomena, ali je tožena stranka z neuspelo razporeditvijo tožnice na drugo delovno mesto en mesec in pol pred ukinitvijo njenega delovnega mesta, štiri mesece pred pogodbo o opravljanju knjigovodsko računovodskih storitev z zunanjim izvajalcem in štiri mesece pred prvostopenjskim sklepom o prenehanju delovnega razmerja, zadostila vsebinskim pogojem omilitve škodljivih posledic trajnega prenehanja potreb po njenem delu v skladu s 1. alinejo 36.a člena ZDR. Temu ni mogoče pritrditi, saj v času izvedbe poskusa razporeditve tožnice na drugo delovno mesto, razen splošnega vedenja o reorganizaciji tožene stranke, le ta še ni niti pričela postopka določitve tožnice za presežno delavko in v tej smeri še ni sprejela nobene odločitve. Ponudba drugega delovnega mesta delavcu (ki to ponudbo sicer odkloni) dalj časa pred začetkom postopka ugotovitve obstoja trajnega prenehanja potreb po delu tega delavca, ne more predstavljati izpolnitve delodajalčeve dolžnosti po 36.a členu ZDR (1990). Ukrepi, predvideni po tem členu, namreč glede na opredelitev zakona predpostavljajo najprej ugotovitev trajnega prenehanja potreb po delu delavca. Za odločitev v tem sporu je torej odločilnega pomena, da tožena stranka ni zadostila določbam ZDR (1990) o omilitvi škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja, saj je tožnici že pred ukinitvijo njenega delovnega mesta, sklenitvijo pogodbe za opravljanje njenega dela z zunanjim izvajalcem in začetkom postopka opredelitve za trajno presežno delavko, ponudila drugo zaposlitev (za katero se je zahtevala nižja stopnja strokovne izobrazbe), ki jo je takrat tožnica lahko utemeljeno zavrnila. Tožena stranka je delovno mesto po 1. alineji 1. odstavka 36. a člena ZDR imela in bi ga morala tožnici ponuditi po opredelitvi za trajno presežno delavko. Tožnica je izpovedala, da bi v takšnem primeru razporeditev tudi sprejela.

V skladu s 1. odstavkom 380. člena ZPP je zato revizijsko sodišče delno spremenilo sodbi nižjih sodišč in ugodilo zahtevku za razveljavitev prvo in drugostopenjskega sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnice ter zahtevku za reintegracijo in vpis delovne dobe v delovno knjižico od 26.10.2002 dalje.

Ker sta nižji sodišči zavrnili te zahtevke, posledično nista ugotavljali nadaljnjih dejstev in zavzeli stališča do zahtevka za plačilo nadomestila plače. Sodišče prve stopnje je ta zahtevek celo napačno povzelo (glej tožničino pripravljalno vlogo z dne 5.2.2003 in vlogo z dne 20.2.2003). Glede na to je revizijsko sodišče v skladu z 2. odstavkom 380. člena ZPP v tem delu razveljavilo sodbi nižjih sodišč in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem opozarja na določbo 2. odstavka 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Uradni list RS št. 5/91 in nadalj.). Posledica delne razveljavitve je tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka in odločitev, da se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP).