Jedro

Tožniku so dodeljeni prostori na D. po svojem izgledu in funkcionalnosti pisarniški prostori. Prostori so razdeljeni v eno večjo pisarni in dve manjši, strop je tak, kot je običajno za pisarniški prostor, torej bistveno nižji od stropov v ateljejih na A. in v B. Poleg tega ne gre za pritlični prostor, temveč je prostor v drugem nadstropju stavbe, do njega se dostopa po stopnišču ali preko precej majhnega in ozkega dvigala. Z izpodbijano odločbo dodeljeni prostori tožniku za opravljanje kiparske dejavnosti niso primerni in zato toženka z izpodbijano odločitvijo ni izpolnila navodila tukajšnjega sodišča, danega v sodbi I U 367/2018-30 z dne 9. 1. 2019.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se odločba Mestne občine Ljubljana št. 3528-328/2016-20 z dne 22. 6. 2020 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.V ponovljenem postopku mora organ v roku 30-ih dni od prejema te sodbe ponovno odločiti o dodelitvi primernega kiparskega ateljeja tožniku (to je prostora, ki je po izgledu in namembnosti kiparski atelje, kot so to primeroma ateljeji na A. in B.) ter pri tem upoštevati tudi tožnikov položaj na prednostni listi in dejstvo, da bi tožnik ob normalnem poteku stvari atelje pridobil že leta 2017. Postopek izbire mora organ voditi transparentno in v sodelovanju s tožnikom. Primeren atelje je atelje na A. v Ljubljani, ki ga je uporabljal pokojni C. C. Zato naj organ v postopku najprej preveri možnost dodelitve tega ateljeja, drug atelje pa naj izbere v primeru razumnih pravnih ovir za dodelitev tega ateljeja, vse v transparentnem postopku in v sodelovanju s tožnikom.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku za izvajanje kiparske dejavnosti dodelila prostore v 2. nadstropju stavbe na D., in sicer poslovni prostor 211, ki obsega prostore št.: 220, 221, 222, 223 in skupne prostore v skupni bruto površini 110,38 m² oziroma 86,83 m² neto površine Odločila je še, da z izdajo te odločbe preneha veljati odločba št.: 3528-328/2016-15 z dne 1. 3. 2019 in da posebni stroški postopka niso nastali.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka objavila Javni razpis za ugotavljanje javnega interesa pri oddaji umetniških ateljejev in oddaji prostorov v uporabo za kulturne in mladinske dejavnosti (v nadaljevanju Javni razpis). Tožnik se je prijavil na področje A., sklop II tega Javnega razpisa - izvajanje umetniške dejavnosti v prostorih, ki bodo na razpolago od objave razpisa do 31. decembra 2017. Toženka je tožnikovo vlogo od možnih 175 točk ocenila s 150. točkami. V času ocenjevanja je bil na razpolago atelje na A. (pritličje) in ta prostor je komisija, po pojasnilih toženke, dodelila prijavitelju, ki je dosegel višje število točk od tožnika, njega pa je uvrstila na prednostno listo.

3.V obrazložitvi je tudi pojasnjeno, da je toženka sledila navodilom tukajšnjega sodišča v sodbi opr. št. I U 614/2019-15 z dne 14. 5. 2020 in je tožniku dodelila primeren atelje, obenem pa je z izpodbijano odločbo nadomestila svojo prejšnjo odločbo, s katero je zavrnila njegovo vlogo na Javnem razpisu.

4.Tožnik vlaga tožbo, s katero sodišču predlaga, da odločbo o dodelitvi prostora na A. kiparju E. E. izreče za nično in samo odloči o stvari tako, da se ta atelje dodeli tožniku. Predlaga tudi povrnitev stroškov.

5.Na prvem naroku za glavno obravnavo je tožnik svoj tožbeni predlog spremenil v 2. točki (torej v točki, da se mu dodeli atelje, ki ga uporablja kipar E. E.), in sicer tako, da sodišče odloči, da se tožniku dodeli ustrezen prostor, to je takšen, kot je prostor na A., torej prostor v pritličju, v izmeri vsaj 144 m² z višino stropa vsaj 4 m z ustrezno velikimi dvokrilnimi vhodnimi vrati, ki je primeren za izvajanje tožnikove umetniške dejavnosti. Toženka je spremembi tožbenega predloga nasprotovala, vendar je sodišče spremembo na podlagi prvega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku ( v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), dopustilo, saj je ocenilo, da je predlagana sprememba smotrna za rešitev spora med strankama, ki traja že od leta 2017 in je tožnikova zadeva že četrtič obravnavana pri tukajšnjem sodišču. Ob ogledu prostora na A. je tožnik ponovno predlagal spremembo tega dela tožbenega predloga, in sicer tako, da bi sodišče odločilo, da se tožniku dodeli prostor na A., ki ga je uporabljal pokojni kipar C. C. Toženka je temu ponovno nasprotovala in sodišče ponovne spremembe tožbenega predloga ni dopustilo (iz razlogov, zaradi katerih tudi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije in so pojasnjeni v nadaljevanju).

6.V tožbi se uvodoma opisuje potek Javnega razpisa ter že sprejete odločitve tukajšnjega sodišča v tej zadevi, s katerimi je sodišče tožbam tožnika vsakič ugodilo. Z zadnjo sodbo opr. št. I U 614/2019-15 z dne 14. 5. 2020 je sodišče toženki naložilo, da tožniku dodeli primeren atelje glede na njegov položaj na prednostni listi.

7.Tožnik meni, da dodeljeni mu prostori niso primerni za kiparski atelje, kaj šele, da bi bili takšni, da bi upoštevali tožnikov prvo mesto na prednostni listi. Tožnik vztraja, da bi mu moral biti dodeljen atelje na A. Dodeljeni prostor je obremenjen z nesorazmerno visokimi stroški v primerjavi z ateljeji na A. in B. Toženka bi navodilo Upravnega sodišča pravilno izpolnila tako, da bi najprej ugotovila, da je odločba št. 3528-218/2016-3 z dne 28. 9. 2016, s katero je bil dodeljen prostor na A., izdana v posledici neenake obravnave tožnika, torej s kršitvijo njegovih ustavno zagotovljenih pravic do enakega obravnavanja in do svobodnega umetniškega ustvarjanja. Posledično je ta odločba nična, zato sodišču predlaga, da se jo v okviru tega upravnega spora razglasi za nično. Sodišču predlaga ogled kiparskega ateljeja na A., ki je bil dodeljen kiparju E. E., ter dveh prav tako oddanih ateljejev v B., zaslišanje tožnika ter postavitev izvedenca, ki bo ocenil primernost prostora na D. Predlaga tudi več listinskih dokazov, iz katerih izhaja predvsem dosedanji potek postopka.

8.Toženka v odgovoru na tožbo ugovarja predlogu, da se odločba o dodelitvi prostora E. E. izreče za nično in meni, da je potrebno tožbo v tem delu kot nedovoljeno in kot nesklepčno zavreči. Neutemeljen je tudi tožbeni predlog za dodelitev prostora na A., ki ga uporablja E. E., tožniku, saj bi to bil poseg v izdano upravno odločbo. Toženka meni, da je v celoti sledila navodilu tukajšnjega sodišča in z izpodbijano odločbo dodelila primeren atelje, tožnik pa nima pravice, da si sam izbere atelje. Prereka tožbene navedbe o neprimernosti dodeljenega ateljeja kot pavšalne in z ničemer izkazane.

Dokazni postopek

9.Sodišče je izvedlo tri naroke za glavno obravnavo, dva tudi z ogledom tožniku dodeljenih prostorov in treh zgoraj navedenih kiparskih ateljejev na A. v Ljubljani in v B. Kot dokaz je sprejelo listine, priložene k tožbi, in so v sodnem spisu označene pod A3 - A14, to so sodba UPRS, I U 614/2019-5 z dne 14. maja 2020, sodba UPRS I U 367/2018-30 z dne 9. januarja 2019, odločbi toženke z dne 1. 3. 2019 in z dne 18. 1. 2018 ( A4 in A7), sodba UPRS, I U 263/2017-24 z dne 20. decembra 2017, sklep o popravi pomote v odločbi (A8), odgovor MOL na dopis z dne 8. 1. in 10. 1. 2017 (A9), prednostna lista (A10), odločba toženke o dodelitvi prostora E. E. (A11), odločba toženke o uvrstitvi tožnika na prednostno listo (A12), obvestilo toženke o obvestilu o rezultatih Javnega razpisa E. E. (A13) ter besedilo Javnega razpisa (A14). Sodišče je na naroku 17. 11. 2023 zaslišalo tožnika, kot nepotrebnega za odločitev sodišča pa je zavrnilo dokaz z izvedencem. Sodišče tudi ni sledilo tožniku v njegovem predlogu, da se od toženke pridobi seznam prostih ateljejev in podatke o višini mesečnih stroškov prostorov na D., saj je razsodilo, da tega za odločitev, po izvedenem dokaznem postopku, ne potrebuje.

10.Tožba je utemeljena.

Ugotovitve Upravnega sodišča v prejšnjih (pravnomočnih) sodbah

11.Upravno sodišče v tem sporu odloča že četrtič. Tudi v vseh prejšnji postopkih je tožnik pred tukajšnjim sodiščem uspel, sodišče je njegovim tožbam vsakič ugodilo. V zadnji sodbi I U 614/2019-15 z dne 14. 5. 2020 je sodišče ugotovilo, da bi bila toženka na podlagi točkovanja po kriterijih iz Javnega razpisa dolžna najprej oblikovati in objaviti prednostno listo ter šele nato na podlagi liste odločati o dodelitvi umetniških ateljejev. Toženka ni ravnala tako in je istočasno z oblikovanjem prednostne liste z odločbo št. 3528-328/2016-4 z dne 28. 9. 2016, na kateri je bil tožnik na prvem mestu, z odločbo 3528/218/2016-3 z dne 28. 9. 2016 dodelila kiparski atelje na A., Ljubljana E. E., kar predstavlja netransparentno ravnanje toženke pri tej odločitvi.

12.Nadalje je tukajšnje sodišče v navedeni sodbi ugotovilo, da se toženka pri dodelitvi dveh ateljejev v B., katera je dodelila po oblikovanju prednostne liste, nezakonito in v nasprotju s pravili Javnega razpisa sklicuje na to, da je tožnik v svoji vlogi napisal, da potrebuje prostor v velikosti vsaj 100 m² in da mu zato ni bil dodeljen eden od teh ateljejev. Sodišče je ugotovilo, da potrebe oziroma želje prijaviteljev glede prostorov v Javnem razpisu niso bile določene kot kriterij za odločanje, zato toženka ateljejev ne bi smela dodeljevati na podlagi te okoliščine. Ta argument (torej, da naj bi toženka s svojimi odločitvami pravzaprav sledila tožnikovi želji po določeni kvadraturi prostora) se pojavlja tudi v tem sporu pri utemeljevanju odločitve o izbiri prostora na D., ki pa ga sodišče iz enakih razlogov, kot so bili podani že v prejšnjih dveh sodbah, ponovno zavrača kot nepravilnega.

13.Kot je prav tako že bilo razsojeno, se, glede na v prejšnjih sodbah ugotovljene kršitve pravil postopka in zmotno uporabo materialnega prava, zaradi katerih toženka tožniku doslej še ni dodelila primernega ateljeja, slednja pri svojih odločitvah ne more sklicevati na to, da naj bi bila razpis in prednostna lista veljavna le do 31. 12. 2017. Ker toženka o tožnikovi vlogi za dodelitev ateljeja ni odločala zakonito, iztek veljavnosti prednostne liste ne more biti v njegovo škodo.

Odločitev glede primernosti prostora

14.Preden je sodišče odločilo o dokaznem predlogu za postavitev izvedenca, ki bi sodišču pomagal pri odločitvi o primernosti spornega prostora za opravljanje kiparske dejavnosti, si je samo ogledalo tako sporni prostor, kot tudi atelje na A. in dva ateljeja v B. Tožnikova trditev v postopku je namreč bila, da je razlika med temi prostori tako očitna, da jo bo sodišče lahko zaznalo že brez imenovanja izvedenca, katerega je predlagal zgolj iz previdnosti. Po izvedenih ogledih sodišče tožniku v tej trditvi v celoti pritrjuje. Prostori na A. in v B. so po svoji zasnovi prostora drugačni od prostorov na D. Prostori na A. in v B. so takšni, kot bi si po splošnem poimenovanju stvari posameznik predstavljal, da bo izgledal kiparski atelje. Kiparski atelje na A. je sicer bistveno večji od ateljejev v B. in ima, poleg glavnega prostora, še več manjših prostorov, vsem trem ateljejem pa je skupno, da gre v ključnem delu prostora za večji prostor v pritličju stavbe, ki ima visok strop in ima tudi široka vrata na dvorišče, ki jih kipar lahko uporablja za dostavo materialov v atelje in iznos dela iz ateljeja. Neposrednega dostopa iz dvorišča v atelje nima le manjši atelje v B., vendar pa je tudi ta v pritličju in ima tak dostop iz hodnika, preko katerega se dostopa v atelje.

15.Drugače od opisanega pa so tožniku dodeljeni prostori na D. po svojem izgledu in funkcionalnosti pisarniški prostori (kot navedeno tudi v izreku izpodbijane odločbe). Prostori so razdeljeni v eno večjo pisarni in dve manjši, strop je tak, kot je običajno za pisarniški prostor, torej bistveno nižji od stropov v ateljejih na A. in v B. Poleg tega ne gre za pritlični prostor, temveč je prostor v drugem nadstropju stavbe, do njega se dostopa po stopnišču ali preko precej majhnega in ozkega dvigala. Tožnik je svojo odločitev, da ne prevzame te prostore, utemeljeval tudi s tem, da ga višina stropov in dostopnost (ozko stopnišče, majhno dvigalo) omejujejo pri tem, kakšne, kako velike izdelke in iz katerih materialov bi ustvarjal v teh prostorih. Temu razlogu sodišče sledi, čeprav ni mogoče povsem zavrniti tudi razlago toženke, da bi se tudi v teh prostorih dalo kaj ustvariti. Vendar pa sodišče pri svoji odločitvi ni tehtalo, ali, kako velike kipe in iz kakšnih materialov bi tožnik v teh prostorih teoretično lahko ustvaril, temveč je sledilo vtisu, ki ga je dobilo ob ogledu in glede katerega lahko v celoti pritrdi tožnikovemu stališču, da so prostori na A. in v B. kiparski ateljeji, medtem ko so prostori na D. pisarniški prostori. Gre za, laično povedano, za drug tip prostorov, z drugačno namembnostjo in "energijo" prostora in tudi celotne okolice vseh teh treh stavb.

16.Toženka je dodelitev spornega prostora utemeljevala tudi s pojasnilom, da nima na razpolago neomejeno število takšnih kiparskih ateljejev. Sodišče lahko ta argument v splošnem razume, ne more pa mu slediti v povezavi s presojo zakonitosti izbire spornega prostora pri tožniku, ki je bil na prednostni listi uvrščen na prvo mesti. Toženka je izvedla Javni razpis za dodelitev javne infrastrukture v uporabo, kar samo po sebi kaže na obstoj določene infrastrukture v ta namen in vsekakor dovolj nje, da bo prijavitelj, ki je po točkah zasedel prvo mesto na listi, lahko prišel do primernega prostora.

17.Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka (ogleda vseh opisanih prostorov) pa tudi zaslišanja tožnika, sodišče kot sklepno ugotavlja, da z izpodbijano odločbo dodeljeni prostori tožniku za opravljanje kiparske dejavnosti niso primerni in zato toženka z izpodbijano odločitvijo ni izpolnila navodila tukajšnjega sodišča, danega v sodbi I U 367/2018-30 z dne 9. 1. 2019. V posledici te dokazne ocene je sodišče kot nepotrebnega za odločitev zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca, prav tako tudi ni ugotavljalo višine stroškov v zvezi z rabo posameznih prostorov, saj ta okoliščina (višina stroškov) na odločitev sodišča ne bi vplivala.

Spor polne jurisdikcije in navodilo toženki glede načina izvršitve te sodbe

18.Tožnik sodišču predlaga odločitev v sporu polne jurisdikcije, v katerem bi sodišče tožniku dodelilo kiparski atelje. Skladno s 65. členom ZUS-1 sme sodišče samo odločiti o stvari, če dajejo podatki spisa za to zanesljivo podlago, še zlasti če bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo ali če izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek. Po ustaljeni sodni praksi sodišče na tožbeni zahtevek za odločanje v sporu polne jurisdikcije ni vezano in mu lahko ugodi tudi tako, da zgolj odpravi izpodbijani upravni akt in vrne zadevo v odločanje davčnemu organu v ponovni postopek.

19.Ob tehtanju te odločitve je sodišče imelo v uvidu dolgotrajnost tega spora in dejstvo, da so bile pravnomočno ugotovljene nepravilnosti v postopanje toženke v tem Javnem razpisu. Kljub temu se za odločitev v sporu polne jurisdikcije ni odločilo, saj bi izbira prostora podaljšala postopek upravnega spora, verjetno preko roka za ponovno odločitev toženke. Sodišče tudi še vedno meni, da bosta stranki postopka v ponovljenem postopku lažje in hitreje rešili zadevo in s tem dosegli, da bo tožnik pridobil pravico do uporabe kiparskega ateljeja, ki bi jo po normalnem teku stvari moral pridobiti že v letu 2017.

20.Je pa sodišče uporabilo tretji odstavek 64. člena ZUS-1 in s to sodbo toženki daje navodilo za izvršitve odločitve sodišča, po kateri mora tožniku dodeliti primeren kiparski atelje (druga točka izreka). Toženka je skladno s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 dolžna slediti temu navodilu, drugačno ravnanje v ponovljenem postopku bi pomenilo nezakonito ravnanje toženke.

21.V ponovljenem postopku mora toženka v roku 30-ih dni od prejema te sodbe ponovno odločiti o dodelitvi primernega kiparskega ateljeja (to je prostora, ki po svojem izgledu in namembnosti predstavlja kiparski atelje, kot so to ateljeji na A. in v B.) ter pri tem upoštevati tudi tožnikov položaj na prednostni listi in dejstvo, da bi tožnik ob normalnem poteku stvari atelje pridobil že leta 2017. Postopek izbire mora toženka voditi transparentno in v sodelovanju s tožnikom, torej tako, da bo spoštovano načelo zaslišanja stranke, tožnikova pravica do izjave in njegova pravica sodelovanja v postopku, kot te pravice določata 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 146. člen ZUP. Kot primeren atelje sodišče ugotavlja atelje na A. v Ljubljani, ki ga je uporabljal pokojni C. C., in ki trenutno ni še nikomur dan v uporabo. Zato naj toženka v postopku v sodelovanju s tožnikom najprej preveri možnost dodelitve tega ateljeja, drug atelje pa naj izbire v primeru razumnih pravnih ovir za dodelitev tega ateljeja, vse v transparentnem postopku in v sodelovanju s tožnikom.

Ugotovitev glede ničnosti

22.Ugotovitev glede ničnosti

23.Tožnik je sodišču predlagal, da v tem postopku ugotovi tudi ničnost odločbe toženke o dodelitvi prostora na A. E. E., št. 3528-218/2016-3 z dne 28. 9. 2016. Glede tega dela tožbenega predloga sodišče ponovno, kot že v sodbi I U 367/2018-30 sodi, da ni pogojev za poseg v to odločbo, posledično tudi ni presojalo ugovora toženke glede (ne)sklepčnosti tega dela tožbenega predloga.

Stroški postopka

24.Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej 469,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1Upravno sodišče je s sodbo I U 263/2017-24 z dne 20. decembra. 2017 akt toženke odpravilo že na podlagi 37. člena ZUS-1, ker je imel takšne pomanjkljivosti, da se ga ni dalo niti preizkusiti. S sodbo I U 367/2018-30 z dne 9. januarja 2019 je ugotovilo, da iz nje ne izhajajo razlogi za odločitev, da se tožniku prostori ne dodelijo. Tudi v tretji sodbi I U 614/2019-15 z dne 14. maja. 2020 je sodišče ugotovilo nezakonitost odločitve toženke in ji je naložilo, da tožniku dodeli primeren atelje, upoštevajoč tudi tožnikov položaj na prednostni listi, kjer je tožnik zasedel prvo mesto.

2Sodba UPRS I U 614/2019-15 , točke 19 - 21.

3Točka 25.

4Točka 27.

5Točka 29.

6Glej VSRS, Sklep I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, točka 18.

7Točka 28.

Zveza

Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (2002) - ZUJIK - člen 78

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.