Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe o hrambi statuta sindikata ni razvidno, da je tožena stranka opravila preizkus v smislu prvega odstavka 4. člena ZRSin, zato preizkus materialne zakonitosti take odločbe ni mogoč. Za preizkus materialne zakonitosti odločbe je namreč med drugim potrebno (poleg jasnega izreka), da so v obrazložitvi dovolj natančno navedene materialnopravne določbe, na katere se odločitev opira, ter da je dejansko stanje v vseh materialnopravno bistvenih točkah opisano. Teh zahtev pa po navedenem izpodbijana odločba ne izpolnjuje, zato se je ne da preizkusiti, kar je absolutno bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti 10100-2/2014-37 z dne 1. 12. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva za povrnitev stroškov stranke z interesom A., se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo odločilo, da se statut A. hrani pri tem organu, ter da je vpisan v evidenco statutov sindikatov dne 21. 11. 2014 pod zap. št. 216. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je A. 15. 11. 2014 podala zahtevo za hrambo statuta sindikata. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je Upravno sodišče RS s sodbo I U 2054/2014-15 z dne 12. 11. 2015 odločbo tožene stranke z dne 21. 11. 2014 odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek z navodilom, da se opravi preizkus v smislu prvega odstavka 4. člena Zakon o reprezentativnosti sindikatov (v nadaljevanju ZRSin) in v tem okviru presodi navedbe B. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je A. k vlogi priložila zapisnik ustanovitvenega sestanka, akt o ustanovitvi sindikata ter statut sindikata, katerega hramba se zahteva. Po pregledu evidence sindikatov, ki ga vodi ministrstvo in v okviru navedb B., tožena stranka ugotavlja, da se ime A. bistveno in nedvoumno razlikuje od imena B., ki je že vpisan v evidenco statutov sindikatov. V času odločanja je bilo v evidenci sindikatov kot skrajšano ime B. navedeno B.B., kar je tudi razvidno iz statuta iz leta 1991. Konfederacija slovenskih sindikatov kot skrajšano ime uporablja „A.A.“, kar se prav tako nedvoumno in bistveno razlikuje od kratice sindikata B. Tožena stranka je zaključila, da se znak, ki ga uporablja A. bistveno in nedvoumno razlikuje od znakov drugih sindikatov, katerih statute že ima v hrambi. Ker je bila zahteva za hrambo statuta vložena v skladu s prvim odstavkom 3. člena ZRSin in ker so izpolnjeni vsi pogoji za hrambo, je statut shranjen pri pristojnem organu in vpisan v evidenco statutov sindikatov.

3. Tožnik v tožbi navaja, da mu izpodbijana odločba ni bila vročena, prav tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, ali je tožena stranka opravila preizkus v smislu prvega odstavka 4. člena ZRSin, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V zadevi je kršeno načelo kontradiktornosti, saj tožniku, ki izkazuje pravni interes (katerega je ugotovilo tudi Upravno sodišče RS) ni bila dana možnost sodelovanja v postopku ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe. Tožnik v tožbi poudarja, da zahteva za hrambo statuta A. ni utemeljena in krši pravice tožnika, saj se ime, kratica in znak stranke z interesom bistveno in nedvoumno ne razlikujejo od imena, kratice in znaka tožnika, saj je ime zelo podobno tožnikovemu ter brez primernega razlikovalnega učinka. Zamenjana je zgolj besedna zveza „X.Y.“ v „X.Y.“ brez dodanega razlikovalnega elementa. V imenu ni določen noben bistven razlikovalni učinek in je preveč splošen in podoben drugim sindikalnim imenom. Ker tožena stranka ni sledila napotkom sodišča, ampak je izdala nov upravni akt, ki je v nasprotju s stališči sodišča, tožnik predlaga, da sodišče meritorno odloči tako, da zahtevo predlagatelja zavrne, oziroma podredno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa tudi naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da je odločitev sprejeta na podlagi vseh podatkov in dokumentacije, ki so bili v spisu, zato po mnenju tožene stranke dodatno zaslišanje tožnika ni bilo potrebno.

5. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi ponovil navedbe iz tožbe ter dodal, da je že sodišče v sodbi I U 2054/2014-15 z dne 12. 11. 2015 v 11. točki obrazložitve pojasnilo, da ima pravni interes, zato bi tožena stranka morala tožnika pritegniti v postopek.

6. V odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika tožena stranka prereka navedbe tožnika in ponovno navaja, da meni, da dodatno zaslišanje ni bilo potrebno in da bi bilo to v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, ker bi se postopek po nepotrebnem zavlačeval. 7. V drugi pripravljalni vlogi tožnik še dodatno obrazloži tožbene ugovore in ugovore iz prve pripravljalne vloge.

8. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor tudi A. kot stranki z interesom. V odgovoru na tožbo navaja, da se njeno ime, tako polno kot kratko, bistveno in nedvoumno razlikuje od tožnikovega, in sicer tako oblikovno kot tudi pomensko. Meni, da tožnik pri utemeljevanju podobnosti imen v tožbi pretirava. Prereka tožbene navedbe ter predlaga, naj sodišče v dokazne namene zasliši predsednika A. C.C. in sekretarko A. D.D. ter člane A. ter vpogleda v izpise AJPES. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne ter tožniku naloži v plačilo njene priglašene stroške.

9. V tretji pripravljalni vlogi tožnik navaja, da naziv B. in kratico B.B. že dolgo uporablja, ter da ime A. povzroča zmedo, saj ne vsebuje nobenega razlikovalnega elementa.

10. Tožba je utemeljena.

11. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku, po sodbi Upravnega sodišča RS I U 2054/2014-15 z dne 12. 11. 2015. Odločitev v ponovljenem postopku temelji na stališču, da je bila zahteva za hrambo statuta vložena v skladu s prvim odstavkom 3. člena ZRSin, da se znak, ki ga uporablja A. bistveno in nedvoumno razlikuje od znakov drugih sindikatov, katerih statute že ima v hrambi in da so za hrambo statuta izpolnjeni vsi pogoji.

12. Tožena stranka je glede na četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Upravno sodišče RS je s sodbo toženi stranki naložilo, da mora v ponovnem postopku opraviti preizkus v smislu prvega odstavka 4. člena ZRSin ter v tem okviru presoditi navedbe tožnika (ki jih bo ta podal, ko ga bo organ pritegnil v postopek) oziroma po potrebi v postopek pritegniti še morebitne druge osebe, ki imajo pravni interes ter nato ponovno odločiti v zadevi, odločitev pa tudi obrazložiti v skladu z zahtevami 214. člena ZUP. V konkretnem primeru tožena stranka temu stališču ni sledila, zato je zagrešila bistveno kršitev določb upravnega postopka, kar narekuje odpravo odločitve. Enako stališče je Upravno sodišče RS zavzelo tudi v sodbah I U 715/2013 z dne 10. 9. 2013, I U 921/2014 z dne 1. 7. 2014 in I U 1559/2014 z dne 3. 2. 2015. Sodišče namreč v upravnem sporu skrbi za zakonitost delovanja izvršilne veje oblasti. Odločitev, nasprotna stališču sodišča, pa tudi ni v funkciji varovanja načela pravne države in pravne varnosti ter načela delitve oblasti (povzeto po sodbi Upravnega sodišča RS U 2420/2002 z dne 23. 2. 2005). Iz prakse Vrhovnega sodišča RS sicer izhaja, da vezanost organa na stališče sodišča ni absolutna, vendar pa morajo biti po mnenju Vrhovnega sodišča RS podani utemeljeni razlogi za takšno odločanje po načelu zakonitosti, kar mora organ tudi navesti v svoji odločitvi (glej npr. sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 1095/2004 z dne 11. 4. 2007 in X Ips 519/2007 z dne 14. 11. 2007). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je tožena stranka le ponovila svoje stališče iz prvotne odločitve z dne 21. 11. 2014 in dodala, da se znak, ki ga uporablja A. bistveno in nedvoumno razlikuje od drugih znakov, katerih statute že ima v hrambi. Takšna obrazložitev pa za odstop od izrecnega stališča sodišča ne zadostuje, saj odločitev temelji na isti pravni podlagi in istih razlogih kot v prvem postopku, to pa že prvič ni zadostovalo za potrditev odločitve. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe o hrambi statuta sindikata ni razvidno, da je tožena stranka opravila preizkus v smislu prvega odstavka 4. člena ZRSin, zato preizkus materialne zakonitosti take odločbe ni mogoč. Za preizkus materialne zakonitosti odločbe je namreč med drugim potrebno (poleg jasnega izreka), da so v obrazložitvi dovolj natančno navedene materialnopravne določbe, na katere se odločitev opira, ter da je dejansko stanje v vseh materialnopravno bistvenih točkah opisano. Teh zahtev pa po navedenem izpodbijana odločba ne izpolnjuje, zato se je ne da preizkusiti, kar je absolutno bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Pri tem sodišče dodaja, da tožena stranka te pomanjkljivosti ne more odpraviti s pojasnili v odgovoru na tožbo in v pripravljalnih vlogah. Predmet presoje je zakonitost izpodbijanega akta, zato razlogov, ki jih tožena stranka ni navedla v obrazložitvi izpodbijanega akta, in jih navaja šele v odgovoru na tožbo in v pripravljalnih vlogah, sodišče ne more upoštevati.

13. Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker so bila kršena pravila postopka. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka opraviti in obrazložiti preizkus v smislu prvega odstavka 4. člena ZRSin ter v tem okviru presoditi navedbe tožnika, ki jih bo ta podal, ko ga bo tožena stranka pritegnila v postopek oziroma po potrebi v postopek pritegniti še morebitne druge osebe, ki imajo pravni interes ter nato ponovno odločiti v zadevi, odločitev pa tudi obrazložiti v skladu z zahtevami 214. člena ZUP. Glede na to, da je bil razlog za ugoditev tožbi kršitev pravil postopka, se sodišče do ostalih navedb tožnika v postopku ni opredeljevalo.

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, toženo stranko pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

15. Stroškovni zahtevek stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (stranka z interesom je v tem upravnem sporu nastopala na strani toženke, ki odločbe ni uspela ubraniti) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 16. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.