Jedro

Prvostopenjsko sodišče je (ex abudante cautela) pravilno obrazložilo, da morebitna okrnjena pojasnilna dolžnost sama po sebi ne vodi v iztoževano ničnost zadevnih pravnih poslov. Toženka namreč pri sklepanju kreditne pogodbe ni bila slaboverna in pogodbeni pogoj ni bil nepošten.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se delna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnika sta dolžna toženki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 930 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po dovolitvi spremembe tožbe v celoti zavrnilno primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti notarskega zapisa, sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in kreditne pogodbe (KP) za znesek 103.934,24 CHF, posojen prvemu tožniku, druga tožnica pa je porokinja te terjatve (II./1.). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je toženka dolžna plačati prvemu tožniku 30.502,16 EUR (II./2), ter zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižene hipoteke in zaznambe neposredne izvršljivosti (II./3.) in za povračilo pravdnih stroškov (II./4). Odločitev o podrednem zahtevku in o stroških postopka je pridržalo za kasneje.

2. Tožnika vlagata pritožbo, s katero izpodbijata sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlagata njeno razveljavitev ter opredeljujejo svoje pritožbene stroške. Očitata še kršitev Ustave in EKČP. V obsežni pritožbi ponavljata svoje navedbe, podane v tožbi in kasnejših vlogah pred sodiščem prve stopnje, ki so bile že povzete v izpodbijani sodbi in je nanje že izčrpno odgovorilo sodišče prve stopnje, zato bodo v nadaljevanju le kratko omenjene in posebej naslovljene bolj selektivno in po potrebi kasneje v ožji obrazložitvi.

Po mnenju pritožbe odločitev in razlogi sodbe odstopajo od Direktive Sveta 93/13/EGS (Direktiva) in od prakse Sodišča Evropske unije (SEU). Nasprotuje stališču, da je mogoča presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe le, če je ta določen nejasno. Meni, da si Vrhovno sodišče (VS RS) v svojih odločbah II Ips 137/2018 in II Ips 195/2018 Direktivo zmotno razlaga. Povzema člen 3(1) Direktive in jo razlaga s sklicevanjem na prakso SEU, po kateri mora nacionalno sodišče upoštevati vse okoliščine konkretne zadeve, zlasti znanje in strokovne izkušnje bank. Meni, da je treba na to gledati objektivno, če valutna klavzula povzroči znatno neravnovesje v škodo potrošnika. Glede na sklepanje KP je bila aprecijacija CHF pričakovana, s čimer pa toženka tožnikov ni seznanila. Navaja okoliščine, na podlagi katerih meni, da bi banki to moralo biti znano. Očita, da sodišče na to ni odgovorilo. Navaja, da je bil kredit za potrošnike visoko tvegan, za banke pa ne, da je šlo za igro na srečo, da je med banko in potrošnikom nastalo svetovalno razmerje, da je šlo za hudo zavajanje potrošnikov. Sodišče naj se ne bi opredelilo tudi do „predpostavke ničelnega tveganja“, in učinka „varnega zatočišča CHF“ kot specifične valute, ki ga pojasnjuje. Trdi, da so majhna nihanja pred sklenitvijo KP potrošnika zavedla, šlo je za znatno neravnotežje in za zavajanje. Dalje očita, da so ključna dejstva narobe ugotovljena, in sicer opozarja na zgibanko BS iz l. 2006 „Informacije o tveganjih pri kreditih v tuji valuti“ in na strokovne materiale guvernerja švicarske centralne banke za konferenco v l. 2009. Izpostavlja, da je bila strma apreciacija CHF realna in pogosta, med l. 1982 in 2001 jih je bilo sedem. Omenja zadeve SEU Kasler (2014), Andriciuc (2017) in Czako (2018) in trdi, da je sodišče odstopilo od ustaljene prakse SEU preko sklicevanja na zadevi VS RS II Ips 137/2018 in II Ips 195/2018. VS RS očita arbitrarnost in samovoljnost, meni, da je preseglo svoja pooblastila. Pritožba navaja, da je poseženo v ustavno pravico do lastnine, tveganje naj bi bilo za potrošnika nesorazmerno, kršeno pa naj bi bilo tudi načelo pravne države, saj ni več zaupanja pri poslovanju z bankami. Tudi naj bi bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom in enake obravnave. Na koncu pritožba graja še dokazno oceno, saj je izpovedbo tožnikov podkrepila cela vrsta prič, ki so pri toženki najeli enake kredite, pomembna pa je tudi dokazna presoja letaka. Priči A. B. in L. P. naj ne bi potrdila, da so bili kreditojemalcem predstavljeni grafi gibanja tečaja. Očita, da so priče toženke njeni tedanji uslužbenci.

3. Toženka je na pritožbo obrazloženo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter opredelila svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno in v zadostni meri pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

Dejanski okvir zadeve

6. Tožnik je s pogodbo št. ... ... 2005 o stanovanjskem kreditu (KP) pri toženki pridobili kredit v znesku 103.934,24 CHF, z rokom vračila v 180 mesečnih anuitetah (15 let), z valutno klavzulo v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan plačila obveznosti, in sicer prvih 179 anuitet po 740,21 CHF, z zapadlostjo zadnje anuitete 2. 3. 2020. 7. Za nesporno podlago svojega spora stranki jemljeta tudi gibanje evrskega tečaja nasproti švicarskemu franku ter dejstvo, da sta tožnika svoje dohodke prejemala v evrih. Zato je, dalje, nesporna posledica spremembe razmerja omenjenih valut dejstvo, da je kreditna obremenitev za tožnika hujša, če vrednost evra proti franku pade, saj morata za vračilo istega števila enot frankov izdati več evrov, torej večji delež svojih prihodkov.

8. Po podatkih Evropske centrale banke se je vrednost EUR v primerjavi s CHF gibala, kot prikazuje spodnji graf1: ****

9. Najvišja vrednost evra je na primer bila 31. julija 2008 - 1.6354 CHF, najnižja vrednost EUR pa je bila 23. januarja 2015 – 0.9816 CHF.

Pravna podlaga

10. Za presojo spornega pogodbenega razmerja je sodišče prve stopnje uporabilo ustrezno podlago, in sicer naslednje predpise: Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva), Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK) ter Obligacijski zakonik (OZ). Za razlago Direktive (in posledično institutov ZVPot) je še zlasti pomembna praksa Sodišča EU. Vse to je ustrezno upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče ter izčrpno in natančno navedlo na str. 12 - 17 obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Kot svojo zgornjo premiso je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča, zlasti sodbi II Ips 195/2018, II Ips 197/2018 in druge, ki jih ustrezno citira v tč. 15 in kasneje v obrazložitvi, temu pa pritožbeno sodišče dodaja še sodbo II Ips 32/2019, ki je zadnja objavljena revizijska odločba v seriji poenotene prakse.2 Iz nje velja povzeti le ključne poudarke glede pravne podlage, kot sledi:

12. Pri razlagi Direktive, ZVPot in ZVPotK je treba izhajati iz stališč, ki jih je zavzelo SEU v sodbi C-186/16 z dne 20. 9. 2017 v zadevi Ruxandra Paula Andriciuc idr. proti Banca Românească SA. Stališčem SEU je v svojih odločbah sledilo tudi Vrhovno sodišče. Prvostopenjsko sodišče je vse to ustrezno upoštevalo in obrazložilo. Kratko velja le poudariti bistvo sodbe v zadevi Andriciuc, ki je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, obenem pa so dana izhodišča, ki jih je treba pri tem upoštevati (ali gre za glavni predmet oziroma bistveno sestavino pogodbe, ali gre za splošne pogoje ali poseben dogovor, ali so pogoji jasni in razumljivi, in če ne, ali so nepošteni). Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank (1. odst. 3. čl. Direktive 93/13).

13. Šele če se izkaže, da banka potrošniku ni dala ustreznih pojasnil (torej če ni pravilno izpolnila pojasnilne dolžnosti) in zato pogodbene določbe ni mogoče šteti za jasno in razumljivo, je dopustna tudi presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe. V njenem okviru je treba predvsem presoditi, ali je banka ravnala v dobri veri ter ali obstaja znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank. In šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila vodi do ničnosti tega določila ali celotne pogodbe. Namen izrecnega določila o ničnostni sankciji je, naj potrošniki zaradi nepoštenih pogojev ne trpijo nikakršnih negativnih posledic in naj jih takšni pogoji ne zavezujejo. Če pa se izkaže, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti (le) za nejasno določilo, ki ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker slaba vera banke ali obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank ni izkazana), posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost (temveč morebiti kakšna druga pravna posledica, ki pa je tožnika v tej zadevi ne uveljavljata).

14. S tem, da se je sodišče prve stopnje oprlo na poenoteno prakso Vrhovnega sodišča in zgoraj povzeta temeljna izhodišča, ki jim pritrjuje, mu ni bilo treba posebej odgovarjati na vse podrobne in posamezne trditve oz. argumente, ki jih tožnika veliko preobsežno reproducirata v podkrepitev svojih osnovnih tez, ki jih je Vrhovno sodišče že presojalo in jih zavrnilo. To bi moralo storiti le, če bi pritožnika izkazala, da s kakšnim od teh argumentov Vrhovno sodišče ni bilo soočeno oz. da je z vidika njegovih že razčlenjenih stališč kakšen argument radikalno nov (kot takšnega npr. ni mogoče upoštevati nobenega, ki bi se bil že prej pojavil v instančni slovenski sodni praksi). V nasprotnem primeru se izkaže, da gre v bistvu samo za nestrinjanje, kar pritožnika izrecno tudi priznavata. Vendar pa to ne pomeni, da je storjena implicite očitana kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP (da bi sodba ne imela razlogov o odločilnih dejstvih) oz. iz 8. tč. istega določila (da bi pritožnikoma z opustitvijo odgovora na kakšno njuno navedbo ne bila omogočena pravica do kontradiktorne obravnave), ali pa kršitev ustavnih ali konvencijskih pravic.

Konkretni zaključki

15. Kakšnim standardom mora biti zadoščeno za oceno, da je pojasnilna dolžnost banke ustrezno opravljena, je sodišče prve stopnje pravilno navedlo v točkah 24. in 25. svoje obrazložitve na strani 15 in 16, česar pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo, ker golo ponavljanje nima nobenega pomena.

16. Pravilna pa je tudi ugotovitev in sklep, da je bila v konkretnem primeru ta dolžnost v redu izpolnjena. Dokazna ocena sodišče prve stopnje je prepričljiva in preverljiva, razgrnjena je v točkah 29. do 42., strnjena pa v tč. 36; tožnikoma so bile predstavljene možnosti kredita v EUR in CHF, dobila sta dva izračuna, opozorjena sta bila, da bo v slednjem obrok odvisen od gibanja tečaja EUR/CHF, predstavljeni so jim bili grafi tečajev, in že v kratkem obdobju od sklenitve pogodbe do izplačila kredita je prišlo do občutnega nihanja tečaja v korist tožnikov. Ocena izpovedi tožnikov in prič, tako A. B. in L. P., čeprav gre za toženkina uslužbenca, kot tudi prič, katerih zaslišanje sta predlagala tožnika, je korektna in življenjsko prepričljiva ter logična. Kljub temu, da sodišče ni podvomilo v subjektivno resnicoljubnost obeh tožnikov (tj. v njuno voljo vse povedati po resnici), pa se glede pravno odločilnega dogajanja v času sklepanja KP pred več kot desetletjem na verodostojnost njunih izpovedb o navedeni okoliščini utemeljeno ni bilo mogoče zanesti. Iz psihologije je znano, da spomin ni statičen, gerontološko dejstvo pa je tudi, da s časom peša. Nanj vplivajo in ga lahko tudi močno preobražajo človekovi nazori, čustvovanje in interesi. Vrzeli se zapolnjuje s tistim, kar je za osebo smiselno, razumno in prav. Pri tem lahko sklepanje, kako je nekaj „moralo biti“ (saj je tako „edino logično“), postane „spomin“, kako je bilo. Veliko večji interes za uspeh postopka kot priče pa imata seveda tožnika. Ustrezno težo je sodišče prve stopnje namenilo tudi dejstvu, da tožnika nista predlagala zaslišanja najbolj ključne osebe pri zatrjevanem „vsiljevanju“ CHF kredita, bančnega uslužbenca A. A. In končno je pravilno presodilo, da zatrjevanega zavajanja toženke ne morejo dokazovati letaki, ki jih v času sklepanja KP sploh še ni bilo.

17. Prvostopenjsko sodišče pa je poleg tega (ex abudante cautela) tudi pravilno obrazložilo, da tudi sicer morebitna okrnjena pojasnilna dolžnost sama po sebi v iztoževano ničnost zadevnih pravnih poslov ne vodi (tč. 48. do 56. izpodbijane sodbe). Kajti toženka pri sklepanju KP ni bila slaboverna, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, in pogodbeni pogoj ni bil nepošten. Čeprav mora biti že pojasnilna dolžnost opravljena pošteno (kakor „igra z odprtimi kartami“), na kar se opre in ustrezno povzema že sodišče prve stopnje, in gre za okoliščine, ki se vsaj deloma prekrivajo s presojo pojasnilne dolžnosti – pošteno opravljena pojasnilna dolžnost namreč pomeni dobrovernost banke, ne velja avtomatično tudi obratno.3 Toženka ni vedela niti ni mogla predvideti, da se bo tečaj CHF verjetno povečal tako, da bo v dobi odplačevanja zadevnega kredita dejansko močno obremenil tožnika (zlasti tako, da se bo trajno, ali pa tako, da se bo močno in nenadno povečal). Tega tožnika nista dokazala. KP, gledano s časovne perspektive njene sklenitve, tudi sicer ni vsebovala pravnorelevantnih znatnih neravnotežij med pravicami in obveznostmi v škodo kreditojemalca, potrošnika. Iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 195/2018 izhaja naslednje razlikovanje. Po eni strani so se banke in kreditojemalci morali in mogli zavedati valutnega tveganja, in sicer ne le njegove realnosti, temveč tudi tega, da se bo tveganje v dolgi dobi odplačevanja kredita vsaj deloma skoraj z gotovostjo uresničilo. […] Gre za običajno dinamiko ekonomskega cikla; natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja pa niso mogoče. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da (zlasti za strokovnjake) tudi ne gre za popolno nenapovedljivost gibanja tečaja – vpliv določenih dejavnikov je gotovo predvidljiv. Vendar pa vednosti banke o določenih konkretnejših okoliščinah in njihovih vplivih ni mogoče kar domnevati. V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep SNB v letu 2015, ki ni bil predvidljiv, še zlasti ne že pri sklepanju kreditnih pogodb v letu 2008. Za neutemeljene pa so se izkazale tudi trditve tožnikov, da naj bi konkretnejše napovedi o nedvomni prihodnji apreciaciji CHF izhajale iz Poročila BS 2005. Vrhovno sodišče je poudarilo, da je opozorila BS na pričakovano apreciacijo CHF treba razumeti kot splošna opozorila glede pričakovane valutne dinamike v ekonomskem ciklu (upoštevaje, da je bil CHF takrat na nizki ravni); edina konkretnejša napoved iz poročila se je nanašala na pričakovano kratkoročno apreciacijo CHF v prihodnjih dveh letih (2005–2007). Ta napoved se ni uresničila (prišlo je celo do depreciacije CHF).4

18. S tem so v bistvenem zavrnjeni vsi nakopičeni očitki tožnikov o toženkini slabovernosti; pravilen je torej tudi sklep sodišča prve stopnje, da ni šlo za znatno neravnotežje v škodo potrošnika v času sklepanja KP in da zato pogodba ni nepoštena in posledično nična.

19. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnika morata sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, toženki pa morata povrniti stroške odgovora, ki sta jih povzročila (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 1250 točk za sestavo pritožbe po Odvetniški tarifi, povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 930 EUR. Priznane stroške morata tožnika toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudita, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 https://www.ecb.europa.eu/stats/policy_and_exchange_rates/euro_reference_exchange_rates/html/eurofxref-graph-chf.en.html# 2 Pri predstavitvi relevantnih pravil se to sodišče v nadaljevanju poleg tega opira še na prikaz N. Zupan iz članka: Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o kreditnih pogodbah v tuji valuti, Pravosodni bilten št. 3/2019. 3 Prim. N. Zupan, zg. nav. članek, str. 146 in 151. 4 N. Zupan, zg. nav. delo, str. 147.