Jedro

Okoliščine, ki izkazujejo nastanek težko popravljive škode, mora vložnik v zahtevi konkretno pojasniti in ponuditi dokaze za svoja zatrjevanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 82/2001-21 z dne 14.6.2001.

Obrazložitev

V upravnem sporu je izpodbijana odločba z dne 19.2.2001, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank zoper odločbo Komunalno cestnega inšpektorata Občine R. na K. z dne 17.1.2001. S 1. točko izreka te odločbe je organ prve stopnje odredil, da morata tožeči stranki zaradi preprečitve neposrednega ogrožanja dela občinske javne poti R. - M. - M.m. strokovno sanirati brežino na zemljišču parc. št. 1231 in 1233/2, k.o. T. vrh ter s tega zemljišča strokovno urediti odvodnjavanje talnih in meteornih voda; neposredno nevarnost porušitve dotrajane betonske oporne stene in zemeljskega plazu ter nad njim stoječe opuščene stanovanjske hiše na občinsko javno pot morata odpraviti najkasneje do 15.2.2001, ureditev odvodnjavanja in brežine, ki jo morata tudi zatraviti, pa do 1.5.2001, z 2. in 3. točko izreka pa, da morata tožeči stranki pred začetkom gradbenih del pri občinskem upravnem organu pridobiti dovoljenje za začasno zaporo javne poti na odseku Z. - O. in soglasje za posege v varovalnem pasu občinske javne poti ter poskrbeti za zavarovanje javne poti in sosednjega zemljišča pod cesto, vključno s stanovanjsko hišo S. in gospodarskimi objekti stranke Z. pred morebitno samoporušitvijo oporne betonske stene in sprožitvijo zemeljskega plazu.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/79, 65/97, 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo zahtevo tožečih strank za izdajo začasne odredbe. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da zahteva, podana po 1. odstavku 69. člena ZUS, ni utemeljena, ker z njo tožeči stranki nista izkazali večje nepopravljive škode, ki bi jima grozila. Njune navedbe, da bi ta lahko nastala ter da bi bilo ogroženo življenje in zdravje ljudi, ker nista strokovno usposobljeni za cestno gradbena dela, so zgolj pavšalne. Že iz izpodbijane odločbe je razvidno, da mora biti odrejena sanacija opravljena strokovno in ob soglasjih pristojnega organa. Konkretne škode, ki bi jima nastala zaradi financiranja odrejene sanacije, pa ne navajata niti ne dokazujeta. Neutemeljeno tudi ugovarjata, da bi bila izvedba odrejene sanacije v njuni režiji v nasprotju z javnim interesom. Nesporno je namreč v javnem interesu, da se sanacija opravi, da se prepreči morebitni vdor nabrežine na cesto, saj bi takšen vdor dejansko lahko povzročil prekinitev prometa in tudi resno ogrozil varnost udeležencev v prometu. Ugovor, da bi bila odrejena sanacija v nasprotju z 8. in 13. členom Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97, v nadaljevanju ZJC) ni utemeljen, ker navedena člena ZJC izvedbe sanacije pod zahtevanimi pogoji ne prepovedujeta, prav tako tega ne prepovedujejo drugi predpisi.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ponovno odločilo po sprejetem sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 443/2001-2 z dne 11.5.2001, s katerim je to sodišče ugodilo pritožbi tožečih strank in razveljavilo sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 82/2001-12 z dne 6.4.2001 ter zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek z napotilom, da naj v novem postopku sodišče prve stopnje zahteva od tožene stranke, da mu dostavi navedeno odločbo organa prve stopnje z dne 17.1.2001, saj bo lahko le na podlagi te odločbe odločilo o zahtevi tožečih strank za izdajo začasne odredbe.

V pritožbi tožeči stranki uveljavljata pritožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njuni zahtevi za izdajo začasne odredbe. Navajata, da so navedbe v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v nasprotju z veljavno zakonodajo, ki določa, da lahko dela na javni cesti opravlja le za to usposobljena javna gospodarska služba. V skladu z veljavno zakonodajo je lastnik sporne nabrežine Občina R. na K., ki je tudi zadolžena za sanacijo. Z ravnanjem po navedeni odločbi organa prve stopnje bi zaradi nepooblaščenega posega v cestišče bili lahko celo odškodninsko in kazensko odgovorni.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Stališče, da z njo tožeči stranki nista izkazali zakonskega pogoja nastanka težko popravljive škode, je pravilno.

Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe se namreč presoja le njena utemeljenost glede na zakonsko določene pogoje. Pri zahtevi, predlagani po 1. odstavku 69. člena ZUS, so ti podani, če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev izvršbe pa ne nasprotuje javni koristi, in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Okoliščine, ki izkazujejo nastanek težko popravljive škode, mora vložnik v zahtevi konkretno pojasniti in ponuditi dokaze za svoja zatrjevanja. V obravnavani zadevi pa tožeči stranki takšnih okoliščin v zahtevi ne zatrjujeta, saj se sklicujeta le na okoliščine, zaradi katerih v upravnem sporu izpodbijata odločbo tožene stranke. O zakonitosti odločbe, ki je izpodbijana v upravnem sporu, pa ni mogoče odločati v postopku za izdajo začasne odredbe. Pritožbeni ugovori, s katerimi tožeči stranki pravzaprav le ponavljata in dodatno pojasnjujeta sporna vprašanja, o katerih bo odločeno v upravnem sporu o tožbenem zahtevku, so zato neupoštevni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom in 5. odstavkom 69. člena ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.