Jedro

Ker tožeča stranka terjatve, ki je predmet izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, ni prijavila v stečajni postopek zoper toženo stranko, je njena terjatev do tožene stranke prenehala in je s sodbo, izdano v tem pravdnem postopku, tudi če bi bilo njeni pritožbi ugodeno, zoper toženo stranko ne bi mogla več uveljaviti. Tožeča stranka zato nima več pravnega interesa za pritožbo, ker pa je pravni interes predpostavka za dovoljenost pritožbe, je pritožba nedovoljena, zato jo je pritožbeno sodišče kot takšno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrže. Tožeča stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen.

Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka, sedaj v stečaju, je po stečajnem upravitelju v odgovoru na pritožbo sklicujoč se na sklep o preizkusu terjatev in temu priloženi končni seznam preizkušenih terjatev, navedla, da je bila terjatev tožeče stranke, ki jo vtožuje, v celoti priznana, s čemer da je tožeča stranka izgubila pravni interes za vodenje pravde o tej terjatvi skladno z osmim odstavkom 301. člena ZFPPIPP. Navedla je tudi, da v kolikor gre za kakšno drugo terjatev, ki ni bila prijavljena v stečajni postopek je ta terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala skladno s petim odstavkom 296. člena ZFPPIPP.

Pritožba ni dovoljena.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 251/2009 z dne 24. 9. 2009, torej po izdaji izpodbijane sodbe, začet stečajni postopek nad toženo stranko.

Tožeča stranka je bila zato po določbi prvega odstavka 296. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) dolžna svojo v tem postopku uveljavljano terjatev do tožene stranke v zakonsko postavljenem roku prijaviti v stečajni postopek, sicer njena terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika, torej v tem primeru tožene stranke, preneha (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP).

Pritožbeno sodišče je z vpogledom v prijavo terjatev tožeče stranke v stečajnem postopku z dne 24. 12. 2009 (v prilogi C 2) in v pravnomočni sklep St 251/2009 z dne 14. 4. 2010 Okrožnega sodišča v Celju o preizkusu terjatev s končnim seznamom preizkušenih terjatev z dne 12. 4. 2010, ki je sestavni del tega sklepa (v prilogi C 3 in B 4-5) ugotovilo, da tožeča stranka v tem postopku uveljavljane terjatve ni prijavila v stečajni postopek. Kot izhaja iz njene prijave terjatve in ločitvene pravice z dne 24. 12. 2009, je v stečajni postopek prijavila le terjatev iz naslova pravnomočnega izvršilnega sklepa 0052 In 321/2007 v znesku 32.916,75 EUR in terjatev na podlagi v prijavi navedenih računov v skupnem znesku 21.947,72 EUR, ki pa, kot izhaja iz številk računov in datumov teh, ni terjatev, ki jo tožeča stranka uveljavlja v tem postopku.

Ker tožeča stranka terjatve, ki je predmet z obravnavano pritožbo izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, ni prijavila v stečajni postopek zoper toženo stranko, je njena terjatev do tožene stranke prenehala in je s sodbo v tem pravdnem postopku, tudi če bi bilo njeni pritožbi ugodeno, zoper toženo stranko ne bi mogla več uveljaviti. Pritožba ji tako konkretne in neposredne pravne koristi ne bi mogla prinesti in ne bi mogla izboljšati njenega pravnega položaja. Tožeča stranka zato nima več pravnega interesa za pritožbo in ker je pravni interes predpostavka za dovoljenost pritožbe, je pritožba nedovoljena in jo je pritožbeno sodišče kot takšno zavrglo (člen 346/I v zvezi s členom 343 ZPP).

Pritožbeno sodišče še pripominja, da bi bila odločitev enaka tudi v primeru, če bi bilo slediti navedbam stečajnega upravitelja tožene stranke podanim v odgovoru na pritožbo in bi bila v tem postopku uveljavljana terjatev v celoti priznana v stečajnem postopku, kar pa glede na zgoraj obrazloženo ne drži. S priznanjem terjatve v stečajnem postopku namreč po določbi osmega odstavka 301. člena ZFPPIPP preneha upnikova pravna korist za vodenje pravde o tej terjatvi.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP).