Jedro

Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov torej v davčnem zakonu (ZDavP-2) ni, temveč jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5. 2012 (ZUJF) dalje ni več. V obeh odločbah se pravilno ugotavlja tudi, da tožniku ni mogoče odobriti odloga in obročnega plačevanja akontacije dohodnine, saj je tako izrecno določeno v četrtem odstavku 102. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Kranj zahtevek tožnika (takrat še samostojnega podjetnika posameznika) za odlog oziroma obročno plačilo dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevkov za zdravstveno zavarovanje v znesku 27 320,41 EUR zavrgel. Njegov zahtevek za odlog plačila davčnega dolga iz naslova akontacije dohodnine, prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo v znesku 2 570,03 EUR pa je z odločbo zavrnil. 2. V obrazložitvi davčni organ pojasnjuje, da po določbi 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) v postopkih, ki jih davčni organ začne na zahtevo stranke, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče odpisati, delno odpisati ali dovoliti odloga plačila oziroma plačila v obrokih. Zato je v tem delu zahtevek tožnika zavrgel v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Glede dela zahtevka, ki se nanaša na odlog oziroma obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje pa pojasnjuje, da je dne 31. 5. 2012 stopil v veljavo Zakon za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki med drugim odpravlja pravno podlago za odlog (delni) odpis in obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje. 10. člen ZUJF-a je razveljavil prvi odstavek 60. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), ki je do uveljavitve ZUJF določal, da zdravstveni zavod določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje prispevek lahko zmanjša ali odpiše. ZUJF je v 203. členu določil tudi prenehanje Pravilnika o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju Pravilnik). Odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje tako niso več možni. Posledično je bilo potrebno zahtevek tožnika v tem delu, v skladu z določbo četrtega odstavka 65. člena ZUP zavreči. 3. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa davčni organ navaja razloge za zavrnitev zahteve tožnika za odlog plačila davčnega dolga iz naslova akontacije davka. Pri tem se sklicuje na četrti odstavek 102. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V zvezi z odlogom oziroma obročnim plačilom prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo pojasnjuje, da slednje predstavlja manj kot 0,3 % dolga oziroma 80,68 EUR, kar ne more vplivati na zatrjevani pojav hujše gospodarske škode pri tožniku. Zato je tudi v tem delu tožnikovo vlogo zavrnil. 4. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep in odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih ponovi, da z uveljavitvijo ZUJF in ZPIZ-2 ni več pravne podlage za ugodnejši način plačila prispevkov za zdravstveno oziroma pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Možnost odloga ali obročnega plačila akontacije dohodnine pa izključuje četrti odstavek 102. člena ZDavP-2. Davčni organ je tako lahko odločal le o odlogu plačila dolga, ki se nanaša na prispevke za zaposlovanje in za starševsko varstvo, vendar pa se glede na njihovo višino drugostopni organ strinja, da odlog tega dolga ne bi mogel preprečiti nastanka hujše gospodarske škode.

5. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). V tožbi navaja, da je prosil za odlog plačila davčnih obveznosti, saj ne pridobiva nobenih prihodkov, ker ima blokiran račun že več let. V nadaljevanju pojasnjuje, da po njegovem izpolnjuje vse pogoje iz 40. člena Pravilnika. Je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha. Z izvršitvijo odločbe bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. Glede na navedeno sodišču predlaga, da na podlagi dokaznega postopka, izvedenega na glavni obravnavi, njegovi tožbi ugodi tako, da izpodbijani akt ustrezno spremeni. Sodišču tudi predlaga, da opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču. 6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po pregledu spisov in izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je odločitev davčnih organov pravilna in utemeljena v določbah zakonov, na katerega se prvostopni in drugostopni organ v svojih odločbah sklicujeta. Zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

10. Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov torej v davčnem zakonu (ZDavP-2) ni, temveč jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5. 2012 (ZUJF) dalje ni več, zato je davčni organ vlogo tožnika v delu, ki se nanaša na odpis oziroma obročno plačilo teh prispevkov za leto 2014, utemeljeno zavrgel. V obeh odločbah se pravilno ugotavlja tudi, da tožniku ni mogoče odobriti odloga in obročnega plačevanja akontacije dohodnine, saj je tako izrecno določeno v četrtem odstavku 102. člena ZDavP-2. 11. Tožnik konkretnih ugovorov, ki bi vplivali na odločitev, ni podal. Sklicuje se le na 40. in 43. člen Pravilnika, glede katerega pa sta tožena stranka in pred njo prvostopni davčni organ navedla, zakaj na njegovi podlagi tožnikovemu predlogu ni mogoče ugoditi. Tožnik pa razen pavšalnih ugovorov, konkretnih navedb v zvezi s sporom niti ne daje, le splošno zatrjuje, da bi mu plačilo obveznosti povzročilo hujšo gospodarsko škodo. To pa že glede na višino dolgovanega zneska, ki je nižji od zneska sodne takse, ki ga je tožnik plačal v tem upravnem sporu, očitno ne drži. Tožnik prav tako ne pojasni, zakaj bi bilo potrebno opraviti glavno obravnavo, oziroma kateri dokazi naj bi se na njej izvedli. V tožbi dokazov namreč sploh ne predlaga.

12. Po povedanem je sodišče tožbo, potem ko tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. V zvezi s predlagano ustavnopravno presojo ZST-1 pa sodišče pripominja, da izpodbijana odločba ne temelji na določbah ZST-1, zato sodišče tožnikovih navedb v tej zvezi ni bilo dolžno presojati, saj niso predmet tega upravnega spora.

14. Odločitev o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.