Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija proti odločitvi o pravdnih stroških se zavrže, v ostalem pa se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v skupnem znesku 721.900 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti stroške pravdnega postopka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo kot neutemeljen.

Pritožbeno sodišče je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je odškodnino, prisojeno za strah, zvišalo na 180.000 SIT, spremenilo pa jo je tudi glede teka zamudnih obresti in v izreku o pravdnih stroških. V ostalem je pritožbi zavrnilo, v nespremenjenih izpodbijanih delih potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe pritožbenega sodišča je tožnik iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka vložil revizijo. Meni, da je pritožbeno sodišče pri določanju odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo in mu prisodilo prenizko odškodnino. Ob upoštevanju ugotovitev izvedenca medicinske stroke, ki jih v reviziji natančneje povzema ter njegove izpovedi, da ima v dimljah še vedno občasne bolečine, ki jih bo moral prestajal še dolgo, bi mu moralo pritožbeno sodišče prisoditi iz tega naslova tudi nadaljnjih 380.000 SIT odškodnine. Pritožbeno sodišče je imelo v izvedenskem mnenju zadostno podlago za prisojo celotne zahtevane odškodnine v višini 350.000 SIT tudi za strah, vendar pa je prestani strah prenizko vrednotilo. Neutemeljeno pa je zavrnilo tudi njegov zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Premalo je vrednotilo ugotovitev izvedenca, da mu je poškodba zapustila psihične posledice, ki se kažejo kot strah pred konji oziroma strah pred domačimi živalmi, zaradi česar je opustil dejavnosti, ki se jih je prej veselil. Zaradi nadaljnjih ugotovitev izvedenca, da pri njem ni podano trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, je izvedensko mnenje v nasprotju s samim seboj, pritožbeno sodišče pa ga je nekritično povzelo. Odločitev pritožbenega sodišča je v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca in s tožnikovo izpovedjo, da je prav zaradi posledic nezgode opustil jahanje, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Višje sodišče je tudi premalo vrednotilo njegovo izpoved, da ima od poškodbe dalje težave pri delu na terenu in pri delih doma okrog hiše in da je zaradi poškodbe moral opustiti jezdenje, judo in košarko. Ker vse do opisane nezgode ni imel nobenih težav s poškodovanimi deli telesa, pri njem psihološki, socialni ali celo biološki razlogi (starost), ki jih je kot razloge za opuščanje aktivnosti navedel izvedenec, niso vplivali na zmanjšanje njegove življenjske aktivnosti. Navedene težave so postale manifestne po opisani nezgodi, zato je po teoriji adekvatne vzročnosti njihov izključni vzrok le obravnavana nezgoda. Ker se bo moral z navedenimi trajnimi posledicami vsakodnevno srečevati še dolgo, bi mu moralo pritožbeno sodišče prisoditi odškodnino tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zgolj podrejeno navaja, da bi mu moralo zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti prisoditi višjo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti. Revizija izpodbija tudi odločitev pritožbenega sodišča o pravdnih stroških. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da toženki naloži v plačilo nadaljnjih 1.200.000 SIT odškodnine s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in vseh njegovih pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija proti odločitvi o pravdnih stroških ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Odločitev o pravdnih stroških se šteje za sklep, kar velja tudi v primeru, ko je izrek o stroških vsebovan v sodbi (peti odstavek 128. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3). Ker sklep o pravdnih stroških ni sklep drugostopenjskega sodišča, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP), revizija zoper ta sklep ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP). Na podlagi 377. člena jo je revizijsko sodišče zavrglo.

Pri ugotavljanju obstoja, trajanja in stopnje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu oškodovanca ne gre za pravno vprašanje kot zatrjuje revizija, ampak za ugotavljanje dejanskega stanja. Na ugotovitve nižjih sodišč o navedenih dejstvih pa je revizijsko sodišče vezano, saj z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih navedb, da ima tožnik še vedno občasne bolečine v dimljah, da ne more več narediti nekaterih gibov, da ima od poškodbe dalje težave pri delu na terenu in pri delih okrog hiše ter da je moral opustiti tudi posamezne športne aktivnosti. Iz ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja, da tožnik zaradi poškodbe v bodoče ne bo imel bolečin, da mu poškodba tudi trajnih psihičnih posledic ni zapustila in da trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti pri njem ni podano. Ker opuščanja življenjskih aktivnosti sodišči pri njem nista ugotovili, so brezpredmetna tudi revizijska sklepanja, da je treba za vzrok njegovih težav, ki so postale manifestne šele po poškodbi, šteti izključno obravnavano poškodbo.

Neutemeljen je revizijski očitek, da je odločitev pritožbenega sodišča v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca in z njegovo izpovedjo, da je zaradi posledic nezgode opustil jahanje. Sodišči sta glede obstoja tožnikovega strahu pred konji in jahanjem sledili ugotovitvam sodnega izvedenca. Ta je v prvotnem izvedenskem mnenju sicer dopustil, da je lahko poškodba pri tožniku zapustila strah pred konji, zaradi česar je tožnik opustil dejavnosti, ki se jih je prej veselil. V dopolnitvi svojega mnenja pa je zaključil, da je tožnik utrpel le začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in da se je glede na način in naravo poškodbe razmeroma dobro rehabilitiral. Ker tožnik dopolnitvi mnenja ni ugovarjal, niti ni predlagal postavitve drugega izvedenca, sta sodišči sledili dopolnitvi izvedenskega mnenja, tako da pri tožniku nista ugotovili obstoja takega strahu, ki bi vplival na njegovo življenjsko aktivnost. Sodišči sta pri tem pravilno povzeli ugotovitve izvedenca. Zgolj zato, ker sta na podlagi opravljene dokazne ocene sledili dopolnitvi izvedenskega mnenja, ne pa izpovedi tožnika, nista zagrešili zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pravilnosti te dokazne ocene in na njeni podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pa z revizijo ni mogoče več izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnika je pritožbeno sodišče ustrezno upoštevalo merila iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS št. 83/2001 in 40/2007). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Tožnik je pri padcu s konja 7.5.1998 utrpel poškodbo desnih dimelj - izliv krvi v podkožje desnih dimelj, mošnje in desnega stegna z zatrdlino v desnih dimljah. Trajanje in intenzivnost tožnikovih pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu so razvidni iz razlogov na četrti, peti in šesti strani prvostopenjske sodbe ter na tretji in četrti strani pritožbene sodbe. Za prestane bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem, v okviru katerih sta sodišči upoštevali tudi začasno zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti med enomesečnim bolniškim staležom, sta mu prisodili odškodnino v višini 620.000 SIT (sedaj 2.587,21 EUR). Za prestani primarni strah ob samem dogodku in pet tednov trajajoči sekundarni strah mu je prvostopenjsko sodišče prisodilo 100.000 SIT (sedaj 417,29 EUR) odškodnine, pritožbeno sodišče pa je odškodnino iz tega naslova zvišalo na 180.000 SIT (sedaj 751,13 EUR). Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa sta zavrnili, saj pri njem obstoja te oblike škode nista ugotovili. Sodišči sta ugotovljeno nepremoženjsko škodo tožnika ustrezno uvrstili v širši okvir s primerjavo prisoj za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Prisojena odškodnina v skupni višini 800.000 SIT (sedaj 3.338,34 EUR) pomeni v času izdaje prvostopenjske sodbe 5 povprečnih neto plač, ta znesek pa tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo revizijo v ostalem delu zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.