Jedro

1. Če sodišče v dveh podobnih primerih ne pride do enakega rezultata, ker stranki na različen način dokazujeta svoje trditve in je različna odločitev posledica različne ugotovitve dejanskega stanja, ni podana kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic.

2. Zahtevek za izplačilo odpravnine zaradi podane redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga je denarni zahtevek, ki ga delavec lahko uveljavlja direktno pred sodiščem.

3. Zahtevek za izplačilo odškodnine zaradi napačno odmerjenega odpovednega roka je vezan na predhodno ugotovitev, da je delodajalec delavcu nepravilno zaključil delovno razmerje, ker mu ni pravilno določil odpovednega roka. Zato mora delavec najprej izpodbijati odločitev o prenehanju delovnega razmerja, sicer začne podana redna odpoved PZ iz poslovnega razloga glede določitve odpovednega roka učinkovati in delavec ne more uspešno uveljavljati protipravnosti odpovedi PZ kot enega od elementov odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v 1. tč. izreka delno spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za odpovedni rok v znesku 273.809,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dne 21.12.2004 do plačila in v tč. 3 izreka tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici, znižajo z zneska 169.200,00 SIT na 76.258,81 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (v 1. tč. glede plačila razlike v odpravnini, v 3. tč. glede povračila stroškov postopka v višini

76.258,81 SIT SIT) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica je toženi stranki dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 23.946,57 SIT v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Glede zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine za odpovedni rok v višini 273.809,40 SIT se revizija dopusti, ne dopusti pa se revizija glede zavrnitve pritožbe tožene stranke zoper odločitev o plačilu razlike v odpravnini.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici plača odškodnino za odpovedni rok v znesku

273.809,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dne 21.12.2004 do plačila ter razliko v odpravnini v znesku

839.009,89 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.2004 dalje do plačila (1. tč. izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek iz naslova odpravnine, in sicer za znesek 66.704,00 SIT (2. tč.

izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 169.200,00 SIT v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. tč. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnici delovno razmerje v družbi Modna konfekcija IDEAL d.o.o. prenehalo 29.5.1990 zaradi uvedbe stečajnega postopka in da je delo pri toženi stranki nastopila s 30.5.1990. Tožnici je tako delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu prenehalo na podlagi zakona, ne glede na to, da je že z naslednjim dnem lahko nadaljevala z delom v enakih delovnih razmerah pri novoustanovljeni družbi. Zaradi navedenega ne more vzdržati stališče sodišča prve stopnje, ki je bilo tudi osnova za izračun odpravnine, da je šlo za neprekinjeno zaposlitev pri zadnjem delodajalcu. Tudi iz sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 17/2004 izhaja, da ne gre za kontinuirano delovno razmerje. Tožena stranka je odpravnino in odpovedni rok pravilno izračunala glede na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02) in sicer glede na delovno dobo pri zadnjem delodajalcu. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj tožena stranka vse do vložitve pritožbe ni navajala ničesar o prenehanju delovnega razmerja tožnice pri prejšnjem delodajalcu zaradi uvedbe stečajnega postopka. Tudi iz listin, ki sta jih obe stranki do izdaje izpodbijane sodbe vložili v spis, kaj takšnega ne izhaja.

Nasprotno, v delovni knjižici tožnice (priloga A3) je vpisan zgolj en delodajalec in sicer Damska konfekcija IDEAL Nova Gorica, pri čemer je kot datum nastopa zaposlitve naveden

10.8.1971 in kot datum prenehanja zaposlitve 6.11.2004. Vmesna prekinitev delovnega razmerja zaradi uvedbe stečajnega postopka v delovni knjižici ni zabeležena, čeprav je pri pečatu firme z roko pripisano "v stečaju". Vendar na podlagi tega pripisa sodišče prve stopnje ni moglo sklepati, da je vmes, med obema navedenima datumoma prišlo do prenehanja delovnega razmerja, zlasti še, ker je v delovni knjižici kot trajanje zaposlitve pri istem delodajalcu navedeno obdobje 33 let, 2 mesecev in 27 dni.

Tožena stranka je šele v pritožbi navedla, da je bil nad družbo Modna konfekcija IDEAL p.o. uveden stečajni postopek in da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri tej družbi. Prav tako je tožena stranka šele s pritožbo v spis vložila sklep Temeljnega sodišča v Novi Gorici o začetku stečajnega postopka nad delovno organizacijo Modna konfekcija IDEAL Nova Gorica, p.o.. Navedeno pomeni, da je tožena stranka v pritožbi navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze, vendar pri tem z ničemer ni izkazovala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če bi bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. čl. ZPP.

Navedbe tožene stranke o trajanju delovnega razmerja tožnice pri njej ter v zvezi s tem predloženi dokaz zato predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

Res je sicer, da se je pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 17/2004 z dne 21.4.2005 postavilo na stališče, da je zaradi stečaja delovne organizacije Modna konfekcija IDEAL, p.o., Nova Gorica prišlo do prekinitve delovnega razmerja, zaradi česar tožnici v tistem sporu jubilejna nagrada pripada samo z upoštevanjem delovne dobe pri toženi stranki, ki je povsem druga pravna oseba v primerjavi s prejšnjim delodajalcem. Vendar je v tistem sporu tožena stranka že v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da je delavki delovno razmerje v podjetju, v katerem se je leta 1968 zaposlila, prenehalo 29.5.1990 (pravilno 1989) zaradi uvedbe stečajnega postopka in da je potem sklenila novo delovno razmerje pri toženi stranki. Za takšne trditve je tožena stranka v tistem sporu očitno predložila tudi ustrezna dokazila, zato je pritožbeno sodišče lahko odločilo, kakor je razvidno iz pritožbi priložene sodbe.

V tem individualnem delovnem sporu pa tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni dokazovala, da se je tožnica pri njej zaposlila šele s 30.5.1989 ter da ji je delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu prenehalo zaradi stečaja. Ni podana kršitev ustavne pravice enakega varstva pravic, če sodišče v dveh podobnih primerih ne pride do enakega rezultata, ker stranki na različen način dokazujeta svoje trditve in je različna odločitev posledica različne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče tako ne more posegati v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica pri toženi stranki oz. njenih pravnih prednikih brez prekinitve zaposlena 33 let, 2 meseca in 27 dni, zaradi česar je pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede trajanja odpovednega roka in višine odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga lahko presojalo le ob predpostavki, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena 33 let, 2 meseca in 27 dni.

Tožena stranka je do vložitve pritožbe tožničin zahtevek prerekala, češ da bi tožena stranka morala izpodbijati odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kolikor se ni strinjala z odpravnino in odpovednim rokom, ki sta bila navedena v tej odpovedi in da je tožbo potrebno zavreči, ker je tožnica ni vložila v roku 30 dni od prejema odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na prvem naroku za glavno obravnavo pa je tožena stranka navajala, da je tožnica upoštevala napačno osnovo za izračun odpravnine, saj je povprečna plača v zadnjih treh mesecih, ko je tožnica dejansko delala, znašala 111.868,00 SIT. To povprečje pa je sodišče prve stopnje potem tudi dejansko upoštevalo, ko je odločalo o tožbenem zahtevku.

Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi določila takšen odpovedni rok in takšno odpravnino, kot bi tožnici v resnici šla, če bi se za čas njene zaposlitve pri toženi stranki v resnici štelo samo obdobje od 30.5.1989. Vendar pa tožena stranka v postopku do izdaje izpodbijane sodbe ni navajala, da tožnica pri njej dela šele od 30.5.1989, da pa je prej delala pri drugi družbi, kjer ji je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja, čeprav je tožnica v tožbi ves čas zatrjevala, da je pri toženi stranki neprekinjeno zaposlena od 10.8.1971. Navedb in dokazov, ki jih je tožena stranka prvič podala šele v pritožbenem postopku, pa pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, kakor je to že obrazloženo zgoraj.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v skladu s 3. alineo drugega odstavka 109. čl. ZDR tožnici dosodilo razliko med že prejeto odpravnino in odpravnino, ki tožnici gre za 33 let dela pri toženi stranki. V skladu s citirano določbo delavcu, ki je pri delodajalcu zaposlen nad 15 let, pripada odpravnina v višini ene tretjine povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih, za vsako leta dela pri delodajalcu.

Ob podatku, da je povprečna mesečna plača tožnice v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo znašala 111.868,00 SIT, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnici pripadala odpravnina v višini 1,230.547,89 SIT, zaradi česar ji je tožena stranka ob upoštevanju že plačane odpravnine dolžna plačati še razliko v višini 839.009,89 SIT.

Zahtevek za plačilo odpravnine, ki jo je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, dolžan izplačati delodajalcu, je denarni zahtevek, zato se je tožnica z njim lahko obrnila neposredno na sodišče. Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi napačno odmerjenega odpovednega roka je sicer tudi denarni zahtevek, ki pa je vezan ne predhodno ugotovitev, da je delodajalec delavcu nepravilno zaključil delovno razmerje, kar pomeni, da mora delavec predhodno izpodbijati odločitev delodajalca, da mu delovno razmerje preneha po izteku nepravilno določenega odpovednega roka. Tožnica odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijala v delu, s katerim je bilo odločeno, da odpovedni rok znaša 45 dni in da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga začne veljati 45. dan od prejema odpovedi. Navedeno pomeni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi v tem delu pričela učinkovati in da tožnica za to ne more uspešno uveljavljati protipravnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot enega od elementov odškodninske odgovornosti. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava zahtevek za plačilo odškodnine za odpovedni rok moralo zavrniti, ker pa tega ni storilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč.

prvega odstavka 358. čl. ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nepravilno določenega oz. prekratkega odpovednega roka zavrnilo kot neutemeljen.

Zavrnitev dela tožbenega zahtevka pa pomeni, da se je spremenil uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, zato je pritožbeno sodišče v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP, spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašeni stroški tožnice znašajo 169.200,00 SIT. Tožnica je uspela z 71,13% svojega zahtevka, kar pomeni, da je upravičena do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih stroškov postopka, kar znaša 120.351,96 SIT.

Obenem je tudi tožena stranka upravičena do povrnitve 28,87% utemeljeno priglašenih stroškov postopka, saj je s takšnim deležem zmagala v tem sporu. Utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke znašajo 400 točk za tožbo, 400 točk za zastopanje na prvem naroku, 200 točk za zastopanje na drugem naroku, 40 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko; skupno torej 1040 točk, kar ob vrednosti 110,00 SIT znaša 114.400,00 SIT. K temu je potrebno prišteti še 20 % DDV v višini 22.880,00 SIT,

6.900,00 SIT potnih stroškov in 8.550,00 SIT takse za odgovor na tožbo. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke tako znašajo 152.730,00 SIT, tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 28,87% tega zneska, kar znaša 44.093,15 SIT.

Po medsebojni kompenzaciji zneskov, ki sta jih stranki dolžni povrniti druga drugi, se pokaže, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti pred sodiščem prve stopnje nastale stroške postopka v znesku 76.258,81 SIT. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. prvega odstavka 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških spremenilo tako, da je dosojene stroške z zneska 169.200,00 SIT znižalo na 76.258,81 SIT.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu, to je v odločitvi o plačilu razlike odpravnine v znesku 839.009,89 SIT in glede plačila znižanih stroškov postopka potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe. Ugotovilo je namreč, da glede tega dela izpodbijane sodbe nista podana s pritožbo uveljavljana pritožbena razloga, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je izpodbijala ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in odločitev o stroških postopka, zato je njen uspeh potrebno presojati glede na seštevek vseh treh dosojenih zneskov, to je 1,282.019,29 SIT. Tožena stranka je s pritožbo ta znesek uspela znižati za 366.850,59 SIT, kar pomeni, da njen uspeh v pritožbenem postopku znaša 28,61% in je zato upravičena do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Za sestavo pritožbe je tožena stranka utemeljeno priglasila nagrado v višini 375 točk oz. 41.250,00 SIT, k temu je potrebeno prišteti 20% DDV v višini 8.250,000 SIT in takso za pritožbo v višini 34.200,00 SIT. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožene stranke tako znašajo 83.700,00 SIT, tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 28,61% tega zneska, kar znaša 23.946,57 SIT.

Na podlagi 1. alinee prvega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS št. 2/04, 10/04) je pritožbeno sodišče dopustilo revizijo glede tistega dela drugostopenjske sodbe, s katerim je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za odpovedni rok v znesku 273.809,40 SIT. Pomembno pravno vprašanje, glede katerega je mogoče pričakovati odločitev vrhovnega sodišča v tem sporu je, ali se v primeru odškodninskega zahtevka zaradi nepravilno odmerjenega odpovednega roka, vprašanje protipravnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot enega od elementov odškodninske odgovornosti, lahko obravnava le kot predhodno vprašanje v okviru odločanja o odškodninskem zahtevku, ali pa je delavec predhodno v tem delu dolžan izpodbijati odpoved pogodbe o zaposlitvi. O tem vprašanju se vrhovno sodišče doslej še ni izreklo, zato je pritožbeno sodišče glede tega dela dopustilo reviziijo. Glede odločitve o plačilu razlike v odpravnini pa je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti, saj od določitve vrhovnega sodišča glede spornih vprašanj v zvezi s tem delom zahtevka ni mogoče pričakovati odločitve o pomembnem pravnem vprašanju. Sodba sodišča prve stopnje ne odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. Za odločitev bistveno vprašanje je namreč, ali stranka v pritožbi lahko navaja nova dejstva, ne da bi pri tem izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že prej.

Glede tega vprašanja je enotnost tudi v praksi sodišč druge stopnje, o tem vprašanju pa je večkrat odločalo tudi vrhovno sodišče.