Jedro

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Dublinski uredbi III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. To pomeni, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča. Podobno je tudi SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se I. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1759/2023-14 z dne 13. 12. 2023 razveljavi ter zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS- 1) tožnikovi tožbi ugodilo tako, da je sklep št. 2142-5983/2023/9 (1221-12) z dne 23. 11. 2023 s katerim je Ministrstvo za notranje zadeve zavrglo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito z obrazložitvijo, da je Republika Slovenija ne bo obravnavala, ker bo tožnik v tam navedenem roku predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III1, odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. S sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) pa je ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe in izvršitev prej navedenega sklepa zadržalo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

2. V obrazložitvi je pojasnilo, da ni sporno, da je hrvaška policija tožniku odvzela prstne odtise ter da je upoštevaje (b) točko člena 18(1) Uredbe Dublin III toženka pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška, ki je odgovornost za to pisno prevzela. V zvezi z ugotavljanjem obstoja ovir za predajo Hrvaški v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III pa je ugotovilo, da je toženka opustila to dolžnostno ravnanje, saj se ni opredelila do okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja (ni presojala aktualnih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema v zvezi s prosilci, ki so Republiki Hrvaški predani v dublinskem postopku). Zaradi odsotnosti teh odločilnih dejstev izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Navedlo je, da se je toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v zvezi z upoštevnimi podatki o stanju v tej državi sicer sklicevala na sodbe Upravnega sodišča, vendar pa okoliščin obravnavane zadeve ni ustrezno primerjala z okoliščinami navedenih zadev. Na odločilne nove dejanske okoliščine (da osebe po predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku niso ovirane pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in da se zanje v zvezi z nastanitvijo spoštujejo minimalne zahteve v skladu s 4. členom Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU)), ki jih je dokazovala z aktualnim poročilom AIDA, pa se je prepozno sklicevala šele v odgovoru na tožbo. Zato je izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženki v nov postopek.

3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) zoper I. točko izreka sodbe in sklepa vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne; podrejeno, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi oporeka stališču sodišča prve stopnje, da bi morala po uradni dolžnosti pridobiti aktualne informacije o stanju hrvaškega azilnega sistema in poudarja, da v konkretnem primeru tožnikove izjave na osebnem razgovoru, takšne kot so bile, niso v ničemer nakazovale na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu v Republiki Hrvaški. Zato tudi ni zbirala informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema. Informacije, ki jih je navedla v odgovoru na tožbo (aktualno poročilo AIDA), pa je uporabila zgolj kot odgovor na informacije, ki so bile s strani svetovalke za begunce predložene v postopek pred sodiščem.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo in v pripravljalni vlogi z dne 5. 3. 2024 pritrjuje razlogom in odločitvi sodišča prve stopnje. Meni, da pravilnost odločitve prve stopnje izhaja tudi iz sodbe Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) C-392/22 z dne 29. 2. 2024. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je pritožnica opustila dolžnostno ravnanje v zvezi z ugotavljanjem obstoja ovir za predajo Republiki Hrvaški v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III s tem, ko po seznanitvi s tožnikovimi izjavami, podanimi v postopku, ni po uradni dolžnosti presojala aktualnih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema v zvezi s prosilci, ki so Republiki Hrvaški predani v dublinskem postopku.

7. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine EU, Konvencije o statusu beguncev, podpisane v Ženevi 28. julija 1951, in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Ta domneva pa je izpodbojna.2

8. Izpodbiti jo je mogoče na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, to je v primeru utemeljene domneve, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi za prosilca lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU oziroma, kot je poudarilo SEU v zadevi Jawo (87. točka obrazložitve), v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen takšni nevarnosti.

9. Za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine EU, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.3

10. Tako tudi iz sodbe SEU C-392/22, na katero se sklicuje tožnik v pripravljalni vlogi z dne 5. 3. 2023, izhaja, da so države članice zavezane, da prosilca ne predajo v odgovorno državo članico, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v tej državi članici pomenijo resne in utemeljene razloge za domnevo, da bo prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali poniževalno ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.

11. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Očitek, da je pritožnica vedela ali bi morala vedeti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, a se nanje ni ustrezno odzvala, se v izpodbijani sodbi namreč ne pojavi. Očitano opustitev dolžnostnega ravnanja je sodišče prve stopnje oprlo na tožnikove izjave v upravnem postopku, da so hrvaški policisti z njim slabo ravnali.4

12. Pritožnica pa meni, da tožnikove izjave o slabem ravnanju policije, ki jih je podal v upravnem postopku, po svoji vsebini niso bile take narave, da bi pomenile izpodbijanje domneve o varnosti druge države članice. Že v odgovoru na tožbo, še prej pa v sklepu z dne 23. 11. 2023, je očitke o slabem ravnanju hrvaške policije na meji ocenila kot nekonkretizirane in pravno nepomembne, ker ni šlo za ravnanja pristojnih organov v okviru postopka za mednarodno zaščito, v katerega bo tožnik vrnjen.

13. V primeru kot je obravnavani, je torej o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici.5 Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je v izpodbijani sodbi povsem izostala vsebinska presoja o tem, zakaj iz povzetih tožnikovih izjav izhaja, da se nanašajo na sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrvaškem oziroma, zakaj take izjave vzbujajo dvom, da bo med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

15. Kolikor je iz napotkov, ki jih je sodišče prve stopnje dalo v 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, mogoče sklepati, da je pritožničino dolžnostno ravnanje utemeljilo na tožnikovih trditvah o ravnanju hrvaške policije neposredno po njegovem nezakonitem vstopu na hrvaško ozemlje in pred namestitvijo v azilni dom, pa presoja ni pravilna, saj to ravnanje, kot je pravilno navedla pritožnica (že v sklepu z dne 23. 11. 2023, nato pa tudi v v odgovoru na tožbo in v pritožbi), na odločitev o predaji Republiki Hrvaški nima vpliva. Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Dublinski uredbi III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji.6 To pomeni, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča.7 Podobno je tudi SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico.8

16. Ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, na čem temelji glavni očitek sodišča prve stopnje pritožnici, sodbe ni mogoče preizkusiti in je zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zaradi ugotovljenih kršitev pravil postopka upravnega spora, ki so vplivale na odločitev, pritožbi ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (77. člen ZUS-1). V njem bo moralo sodišče prve stopnje pravno odločilne tožnikove navedbe presoditi v skladu z navedenimi izhodišči. Če bo ugotovilo, da je za pritožnico nastopila dolžnost, da s pomočjo aktualnih poročil o stanju preveri delovanje hrvaškega azilnega sistema, bo moralo s tem povezano morebitno kršitev tožnikove pravice do izjavljanja odpraviti samo na glavni obravnavi (druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

18. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku, če bo upoštevalo tožbene navedbe glede sistemskih pomanjkljivosti, pritožnici omogočiti, da se o njih izjavi, saj bo v navedbenem in dokaznem pogledu šlo za odgovor na tožnikove nove navedbe.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Sodba SEU C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo, 80. - 84. točka obrazložitve. 3 Sodba SEU C-392/22 z dne 29. 2. 2024, 76. - 78. točka obrazložitve. 4 Glej 31. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 V zvezi s tem, kakšen prag resnosti morajo dosegati zatrjevane pomanjkljivosti, glej npr. sodbo ESČP z dne 21. 1. 2011 v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji, 252. do 263. točka obrazložitve. Tudi SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve). 6 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 in odločbo Ustavnega sodišča Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023 (31. točka obrazložitve, o zavrnitvi ustavne pritožbe zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča). 7 Glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023. 8 Sodba SEU C-392/22 z dne 29. 2. 2024, 64.-65. točka obrazložitve.