Jedro

Pri identičnem dejanskem stanju je civilno sodišče vezano na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v obsodilnem delu za nepremoženjsko škodo (3.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in stroškovnem delu razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nerazveljavljenih delih potrdi sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine iz škodnega dogodka z dne 24.8.2004, zaradi katerega je bil toženec s pravnomočno kazensko sodbo istega sodišča, opr. št. K 49/2005 z dne 27.5.2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Kp 134/2006 z dne 8.1.2006, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/1 Kazenskega zakonika (KZ) na škodo tožeče stranke.

Tožbenemu zahtevku je delno ugodilo, in sicer tako, da je tožencu naložilo v plačilo 3.200,00 EUR (od zahtevanih 4.700,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.5.2005 naprej za nematerialno škodo, celotno zahtevano odškodnino za premoženjsko škodo v višini 10,01 EUR in pravdne stroške v višini 1.501,95 EUR, oboje s pripadajočimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi se laično pritožuje toženec. Pritožbenih razlogov ne navaja, pač pa pravi, da jo vlaga zaradi krive obdolžitve lahkih telesnih poškodb in plačila odškodnine zanje. Predlaga razveljavitev sodbe. Sklicuje se na zaslišanje dr. L. in trdi, da zvin čeljustnega sklepa ni posledica udarca v ličnico, za katerega tožnik trdi, da mu ga je prizadejal toženec. Tožnik je 24.8.2004 v Zdravstvenem domu B. pokazal poškodbe, ki niso mogle nastati z udarcem, ki ga navaja tožnik. Zato so neresnična dejstva, zapisana v ovadbi, tožbi in sodbi, kar naj sodišče preveri v dokumentaciji. Sam bo uporabil vsa pravna sredstva, da bo dokazal svojo nedolžnost. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnik navaja, da se pritožuje zoper sodbo v celoti. Vendar ima zanjo interes le v delu, v katerem ni uspel (v obsodilnem in stroškovnem delu), ne pa tudi v delu, kjer je bil tožbeni zahtevek delno zavrnjen. Zato je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo v navedenem obsegu ter z vidika uradno upoštevnih pravil pravdnega postopka ter pravilne uporabi materialnega prava, na kar mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Iz trditvene in dokazne podlage strank in ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bil toženec pravnomočno kazensko obsojen za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ na škodo tožeče stranke, ker jo je 24.8.2004 s pestjo udaril v desno stran obraza, s čimer mu je povzročil obtolčenino na desni strani obraza in zvin desnega čeljustnega sklepa (sodba Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. K 49/2005 z dne 27.5.2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 134/2006 z dne 8.11.2006). Že prvo sodišče je pravilno poudarilo, da je bilo glede na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo nanjo vezano, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Vezanost na kazensko sodbo preprečuje, da bi smela sodba pravdnega sodišča glede civilnopravne obveznosti storilca kaznivega dejanja do oškodovanca vsebovati ugotovitve, ki bi bile nasprotne z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe. Pri identičnem dejanskem stanju je civilno sodišče vezano tudi na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. To v konkretnem primeru pomeni, da je bilo prvo sodišče vezano na ugotovitve kazenskega sodišča o tem, da je prav toženec odgovoren za telesne poškodbe, ki jih je 24.8.2004 utrpel tožnik: obtolčenino na desni strani obraza in zvin desnega čeljustnega sklepa, kar je bilo povzročeno z udarcem s pestjo v desno stran obraza. Tožnikova laična izpovedba, ko je opisoval prejeti toženčev udarec kot udarec v ličnico, kar v pritožbi izpostavlja toženec (pri čemer pa ne v pritožbi ne v svojem zaslišanju sploh ne zanika, da je tožnika v resnici udaril), za odločanje v civilnem postopku ni več pomembna.

Prvo sodišče je pravila o vezanosti na obsodilno kazensko sodbo povsem pravilno upoštevalo. S pravilnimi razlogi je že samo pritožniku pojasnilo, da bi moral svoje pomisleke o pravilnosti v kazenskem postopku ugotovljenega nastanka, obstoja poškodb in vzročne zveze med njimi in njegovim ravnanjem izpodbijati že v kazenskem postopku s pritožbo zoper tamkajšnjo sodbo. Po ugotovitvi prvega sodišča, ki ima oporo v podatkih priloženega kazenskega spisa in je zato pravilna, pa tega ni storil. V tem postopku ne more več izpodbijati kazenske sodbe oziroma po njegovih pritožbenih navedbah krive obdolžitve lahkih telesnih poškodb. Prav tako se ne more več sklicevati na to, da tožniku ni povzročil ugotovljenih poškodb. Prvo sodišče je vezano tudi na opis dejanja, za katerega je bil toženec obsojen. Na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo vzročno zvezo med toženčevim protipravnim ravnanjem in tožnikovimi poškodbami. Zato je pritožba v tem delu v celoti neutemeljena.

Delno ji je bilo treba ugoditi iz drugih razlogov. Pavšalno graja tudi odločitev o plačilu odškodnine. Uradni preizkus sodbe je pokazal, da je v tem delu ta obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero je treba paziti po uradni dolžnosti, in materialnopravno zmotna.

Pri odločanju o zahtevani odškodnini za nepremoženjsko škodo je namreč prvo sodišče prezrlo, da je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek za posamezne vrste škode modificirala. Po prejemu izvedeniškega mnenja je znižala svoj prvotni zahtevek za telesne bolečine in nevšečnosti, ki je prvotno vseboval tudi zahtevek za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, na 2.100,00 EUR, na novo postavila samostojen zahtevek za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (1.800,00 EUR) in znižala zahtevek za strah na 800,00 EUR (list. št. 39). Ne glede na to je sodišče obravnavalo tožbeni zahtevek kot je bil prvotno postavljen (enotno zahtevana odškodnina za telesne bolečine in začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti - 3.200,00 EUR, za strah 1.500,00 EUR.

Razlogi sodbe o odškodninah za posamezne vrste škode kot odločilnih dejstvih za odmero pravične denarne odškodnine zanje, so zato nerazumljivi in nejasni. Sodbe se ne da preizkusiti z vidika pravilne uporabe 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) kot relevantnega materialnega prava.

To je terjalo razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti v obsodilnem delu za nematerialno škodo (za dosojenih 3.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.5.2005 naprej) ter posledično za dosojene pravdne stroške. Gre namreč za kršitev postopka, ki je zaradi njene narave ne more odpraviti pritožbeno sodišče samo (1. odstavek 354. člena ZPP).

V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti zbrano dokazno gradivo in o nepravnomočnem delu tožbenega zahtevka (do višine 3.200,00 EUR) ter v mejah postavljenih zahtevkov za posamezne vrste nepremoženjske škode ter o pravdnih stroških ponovno odločiti. Za svojo odločitev bo moralo podati jasne, pregledne in popolne razloge.

Odločitev o premoženjski škodi ter o zavrnilnem delu tožbenega zahtevka pa je pravilna v materialnopravnem in procesnem pogledu. Zato je v teh delih pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločanje o pritožbenih stroških je odpadlo, ker jih pritožnik ni priglasil.