Jedro

Ob upoštevanju zlasti okoliščine, da se je zapuščinski postopek, kateremu tožnika očitata prekomerno trajanje, pravnomočno zaključil šele 12. 7. 2007, revizijsko sodišče zaključuje, da je od začetka uporabe ZVPSBNO 1. 1. 2007 presoja dovoljenosti in utemeljenosti zahtevkov tožnikov v celoti - z materialnopravnega in s procesnopravnega vidika - podvržena določbam ZVPSBNO.

To stališče je ključno tudi za odločitev revizijskega sodišča. Vodi namreč k zaključku, da revizija ni dovoljena. Po sedmem odstavku 20. člena ZVPSBNO je v sporih za povrnitev škode po ZVPSBNO revizija izključena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo 5.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi ter razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 500,00 EUR z zamudnimi obrestmi. Kar je zahteval več, je zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnikov in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Pritožbi toženke je ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem ugodilnem delu in glede odločitve o stroških postopka spremenilo tako, da je zavrnilo tudi zahtevek tožnika za plačilo 500,00 EUR z zamudnimi obrestmi ter odločilo, da sta tožnika dolžna povrniti toženki odmerjene pravdne stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka.

3. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da sta zahtevka tožnikov neutemeljena ob uporabi splošnih pravil odškodninskega prava in da z njima ne moreta uspeti niti po določbah Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), saj predhodno nista izčrpala pospešitvenih pravnih sredstev, ki jih ZVPSBNO določa kot predpostavko za odškodninsko tožbo. Tožnika nista ne zatrjevala ne dokazala, da sta vložila nadzorstveno pritožbo ali rokovni predlog.

4. S sklepom II DoR 186/2009 z dne 19. 5. 2010 je Vrhovno sodišče v tej zadevi dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta tožbena zahtevka utemeljena ob uporabi določb ZVPSBNO o merilih za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter o višini in določitvi pravičnega zadoščenja.

5. Proti sodbi pritožbenega sodišča sta tožnika vložila revizijo zaradi kršitve Ustave, bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, pri čemer so revizijski stroški nadaljnji stroški postopka. Sklicujeta se na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010. Upoštevaje v njej ugotovljeno pravno praznino menita, da je treba kot pravno podlago za presojo utemeljenosti njunih zahtevkov uporabiti določbe Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), Ustave ter upoštevati sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Poudarjata pomen 8. člena Ustave in 41. člena EKČP, ki sta podlaga za določitev pravičnega zadoščenja, saj je prav to definicija načina povrnitve nepremoženjske škode. Trdita, da je pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je izpodbijana sodba nezakonita in nepravilna. Glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in glede višine ter določitve pravičnega zadoščenja je potrebno po navedeni odločbi Ustavnega sodišča uporabiti določbe ZVPSBNO. Pritožbeno sodišče teh določb ni uporabilo, ker se v ta vprašanja sploh ni spuščalo. V tem delu se izpodbijanih sodb ne da preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni dovoljena.

8. Tožnika s tožbo, ki sta jo vložila 27. 6. 2008, zahtevata od toženke plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jima nastala s kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku in kršitvijo pravice do učinkovitega pravnega sredstva v trinajst let trajajočem zapuščinskem postopku. Ta se je zaključil s sklepom o dedovanju z dne 25. 5. 2007, ki je postal pravnomočen 12. 7. 2007. Od toženke zahtevata plačilo odškodnine za škodo, ki jima je nastala le do 31. 12. 2006. 9. V zvezi z zatrjevanji tožnikov o pravni podlagi njunih zahtevkov revizijsko sodišče poudarja, da je ZVPSBNO v okviru pravnih sredstev za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja omogočil uveljavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je posledica prekomernega trajanja tudi tistih sodnih postopkov, ki so se začeli pred 1. 1. 2007, pa ob začetku uporabe ZVPSBNO 1. 1. 2007 še niso bili pravnomočno zaključeni. ZVPSBNO predstavlja pravno podlago za uveljavljanje odškodnine za vso nepremoženjsko škodo, ki je posledica prekomernega trajanja takega sodnega postopka, vključno z nepremoženjsko škodo, ki je posledica njegovega prekomernega trajanja pred 1. 1. 2007. V okviru te odškodnine je prizadetim zagotovljena tudi odškodnina zaradi kršitve pravice do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku (prim. 13. člen EKČP in četrti odstavek 15. člena Ustave), saj kršitev prve pravice pogojuje kršitev druge pravice in z njo nastale škode.

10. Tožnika se zmotno sklicujeta na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010, po kateri je treba v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati določbe ZVPSBNO. Iz navedene odločbe sicer izhaja, da pri odločanju o odškodninskih zahtevkih, kakršne odločba obravnava - z izjemo določb ZVPSBNO, ki jih odločba omenja - ni treba uporabljati ZVPSBNO, niti tistih njegovih določb ne, ki kot predpostavko za odškodninsko tožbo predpisujejo vložitev pospešitvenih pravnih sredstev (prvi odstavek 15. člena ZVPSBNO). Vendar ob tem ne gre prezreti, da se omenjena odločba Ustavnega sodišča nanaša le na zahtevke oškodovancev, katerim je bila pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kršena v sodnih postopkih, ki so bili končani pred 1. 1. 2007 (prim. 17. točko navedene odločbe). Tožnika pa v to skupino oškodovancev ne sodita, saj je bil postopek, kateremu očitata prekomerno trajanje, pravnomočno zaključen po 1. 1. 2007. Njun odškodninskopravni položaj je zato v celoti zajet z določbami ZVPSBNO. Za ta zaključek ni pomembno, v katerem delu sodnega postopka – pred ali po 1. 1. 2007 je prišlo do nepotrebnega odlašanja. Nanj pa tudi ne more vplivati omejitev tožbenega zahtevka na povrnitev škode, nastale le do 31. 12. 2006. 11. Tudi ESČP razume določbe ZVPSBNO tako, da nudi odškodninsko pravno varstvo tudi strankam sodnih postopkov, ki so se začeli pred 1. 1. 2007, a ob začetku uporabe ZVPSBNO še niso bili pravnomočno zaključeni. Od strank teh postopkov zato zahteva, da se ravnajo po določbah ZVPSBNO in da pospešitvena in odškodninsko pravna sredstva, ki jih je uvedel ZVPSBNO, uveljavljajo pred vložitvijo pritožbe na ESČP (prim. odločitve ESČP v zadevah Nezirović proti Sloveniji, št. 16400/06 z dne 25. 11. 2008, Sobota proti Sloveniji, št. 36597/06 z dne 30. 8. 2011, Weiss proti Sloveniji, št. 37169/03 z dne 14. 2. 2012, Trgoagent d.o.o. proti Sloveniji, št. 3260/07 z dne 14. 2. 2012, Markovič in drugi proti Sloveniji, št. 3272/07 z dne 10. 7. 2012 ter tudi sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-37/11, Up-215/11 z dne 1. 7. 2011). Zahtevo po izčrpanju pospešitvenih pravnih sredstev, s katero ZVPSBNO v prvem odstavku 15. člena pogojuje dovoljenost odškodninske tožbe, je ESČP obšlo le v nekaterih zadevah prehodnega značaja. Po stališču ESČP pospešitvenih pravnih sredstev po ZVPSBNO strankam ni treba uveljavljati, če se je sodni postopek, kateremu očitajo prekomerno trajanje, končal v prvih štirih mesecih po začetku uporabe ZVPSBNO. V teh primerih po oceni ESČP postopek s pospešitvenimi pravnimi sredstvi najverjetneje ne bi bil v celoti izpeljan pred zaključkom prekomerno trajajočega sodnega postopka (prim. sodbe ESČP v zadevah Maksimovič proti Sloveniji, št. 28662/05 z dne 22. 6. 2010, Mramor proti Sloveniji, št. 31391/05 z dne 18. 1. 2011, Simončič proti Sloveniji, št. 7351/04 z dne 18. 1. 2011, Maksimovič proti Sloveniji (št. 2), št. 31675/05 z dne 1. 2. 2011 ter tudi z zadnjo novelo ZVPSBNO-B, Uradni list RS, št. 38/12, dodani tretji odstavek 25. člena ZVPSBNO).

12. Ob upoštevanju navedenega in zlasti okoliščine, da se je zapuščinski postopek, kateremu tožnika očitata prekomerno trajanje, pravnomočno zaključil šele 12. 7. 2007, revizijsko sodišče zaključuje, da je od začetka uporabe ZVPSBNO 1. 1. 2007 presoja dovoljenosti in utemeljenosti zahtevkov tožnikov v celoti - z materialnopravnega in s procesnopravnega vidika - podvržena določbam ZVPSBNO.

13. To stališče je ključno tudi za odločitev revizijskega sodišča. Vodi namreč k zaključku, da revizija ni dovoljena. Po sedmem odstavku 20. člena ZVPSBNO je v sporih za povrnitev škode po ZVPSBNO revizija izključena. Na podlagi 377. člena ZPP jo je zato revizijsko sodišče zavrglo.