Jedro

Določbe 22. in 23. člena ZTLR so urejale pridobitev lastninske pravice na originaren način zgolj na premičnih stvareh.

Pravilno je pravno stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru zastaralni rok lahko začel teči šele od tedaj, ko je bilo tožniku lahko jasno, da zapustnik ne bo izpolnil svoje obljube in „prenesel“ ustrezen solastniški delež nanj. Do tedaj pa je glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v tej smeri, še vedno upravičeno lahko štel, da bo vendarle postal solastnik spornih nepremičnin. Ker je bil očitno dogovor med njim in zapustnikom takšen, da je prenos lastninske pravice nanj odložen (do kdaj, sicer sodišče prve stopnje ni natančno in jasno pojasnilo), njegova pravica ni mogla nastati takoj oziroma prej, že ob samih vlaganjih oziroma njihovem zaključku, za kar se nepravilno zavzema tožena stranka. Zato je razumno prvostopno stališče, da je zastaralni rok začel teči šele v letu 2007, ko je zaradi konflikta z zapustnikom tožniku bilo jasno, da zapustnik prostovoljno ne bo izpolnil sklenjenega dogovora z izstavitvijo ustrezne zemljiškoknjižne listine, ali pa vsaj z ustreznim oporočnim razpolaganjem.

Izrek

I.Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem AB, roj. ..., umrlem ..., nazadnje stanujočem VD 1/a, J na D, ne spada nepremičnina parc. št. 498/14, vpisana v vl. št. 1932 k.o. x, do njemu solastnega deleža v višini ½. Nadalje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnik nepremičnine parc. št. 498/14, vpisane v vl. št. 1932 k.o. x, do ½. Zavrnjen je tudi stroškovni tožbeni zahtevek tožeče stranke. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku, po katerem je prvotožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 6.009,88 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.2009 dalje v petnajstih dneh, pod izvršbo. V preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. O stroških je odločilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.154,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila, v petnajstih dneh, pod izvršbo.

2.Tožeča stranka v pritožbi izpodbija zavrnilni del sodbe. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku oziroma da v celoti ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku ter podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Poudarja, da sodišče sicer pravilno ocenjuje, da je pred začetkom rušenja starih in obnove potrebnih gospodarskih objektov v neposredni bližini stare stanovanjske hiše med tožnikom in prvotožencem ter zapustnikom obstajal dogovor o obnovi teh objektov, pri katerih naj bi sodelovala s finančnimi sredstvi in delom tožnik in prvotoženec, ter nadalje, da je bilo to dejstvo očitno znano tudi drugotožencu. Sodišče ugotavlja, da je dogovor o vlaganjih bil, kar nedvomno izhaja iz pričevanja vseh treh pravdnih strank, zlasti pa so navedena dejstva potrdile številne priče, ki so po mnenju sodišča za več let nazaj prepričljivo izpovedale, da je zapustnik veliko govoril o svojih sinovih in tudi o tem, da je svoje premoženje razdelil mednje in kako ga je razdelil. Vse priče so omenjale, da naj bi tožnik dobil staro hišo, glede gospodarskega poslopja, pa naj ne bi vedele povedati, čigavo naj bi bilo. Priča DK je pojasnila, da je 13 let delala v trgovini v VD. Trgovina stoji v bližini stare hiše, v kateri sta živela starša pravdnih strank, vmes pa je le ena hiša. Priča je izpovedovala, da je velikokrat hodila k staršema, tudi dvakrat tedensko, poleg tega pa je njihova mama kupovala v trgovini in ji je velikokrat pomagala nesti stvari domov. Priča je brez kakršnegakoli interesa za izid v predmetnem postopku pojasnila, da je v trgovini delala od leta 1980 do 1993 in da se je v tem času obnavljala hiša, saj je bila znotraj precej vlažna. Poleg stare hiše so stali stari hlevi, ki so se podrli in je bil zgrajen nov objekt, kot neke garaže ali nekaj podobnega. Oče pravdnih strank je dejal, da je dal zgraditi to T. Pojasnila je tudi, da sta oba starša pravdnih strank rekla, da bo imel D hišo, ki si jo je naredil na vrtu in gre za brunarico, I si bo naredil novo hišo, T pa obnavlja staro hišo. Tedaj se je napravila kopalnica, fasada, prebelilo se je, napravila se je centralna in obnovila kuhinja, mama pa je povedala, da je T kupil lep štedilnik in da mora paziti, da ga ne bo zamazala. Sodišče je izpoved priče povzelo le delno, ko je priča izpovedovala, da je zapustnik jasno dejal, da je garaže gradil T, pa ne, in pri tem nepravilno zaključilo, da priče niso vedele povedati glede gospodarskega poslopja. Številne priče so potrdile navedbe pritožnika, da so se stari objekti porušili, nekatere priče so celo sodelovale pri izvedbi posameznih del, na tem mestu pa se je zgradilo novo gospodarsko poslopje – garaže. Na podlagi izpovedb, tako tožnika kot tudi prvotoženca in priče JB, izhaja, da sta se tožnik in prvotoženec dogovarjala o določenih okoliščinah v zvezi s podiranjem starih objektov in gradnjo novega gospodarskega objekta ter sklenila, da bosta pri tem finančno sodelovala oba. Sodišče zaključuje, da vsi izvedeni dokazi nedvomno kažejo na to, da je dogovor obstajal, saj če takšnega dogovora ne bi bilo in tožnik od teh vlaganj ne bi imel nobenih koristi, tudi ne bi bilo smiselno, da prispeva finančna sredstva za ta objekt, zato je nedvomno, da je tožnik financiral gradnjo. Sodišče tudi pravilno ugotavlja, kar je zatrjeval tožnik, da je med njim in zapustnikom obstajal ustni dogovor, prav tako pa je tak dogovor obstajal tudi s tožnikom in toženima strankama. Nadalje je sodišče tudi utemeljeno ter pravilno sledilo navedbam tožnika in kot nesporno ugotovilo, da je tožnik v financiranja izgradnje spornega gospodarskega objekta – garaž vložil najprej 25.000,00 frankov in potem še 15.000,00 frankov. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka pa je sodišče po prepričanju tožeče stranke napravilo zmoten materialnopravni zaključek, da tožnik s svojimi vlaganji ni ustvaril nove stvari glede na razmerje z vrednostjo celotnega gospodarskega objekta, pri čemer je kot nesporno ugotovilo obstoj ustnega dogovora tožnika z zapustnikom, da bo njemu pripadal delež zapustnika. Materialnopravno zmotno je tudi naziranje sodišča, da bi moralo biti tožniku znano, glede na to, da je imel ustni dogovor, da bo njegovo le od zapustnika in da mu je bilo nedvomno znano, da gre le za obljubo oziroma takšen dogovor, na podlagi katerega ne more pridobiti lastninske pravice na nepremičninah. Tožeča stranka nadalje opozarja, da je sodišče kot nesporno ugotovilo obstoj dogovora med tožnikom in zapustnikom glede dejstva, da bo tožnik financiral oziroma sofinanciral novogradnjo gospodarskega objekta – garaž in da bo na ta način postal lastnik zapustnikovega deleža, obstoj dogovora med tožnikom in prvotožencem, s katerim je bil seznanjen tudi drugotoženec, da bosta skupaj podrla star objekt in zgradila nov gospodarski objekt (pri čemer je celo prvotoženec potrdil, da sta se dogovarjala glede skupnega „biznisa“ tako, da bi tožnik uvažal motorje iz B in vodil posle „gor“, prvotoženec pa doma), nadalje dejstvo, da se je star in dotrajan objekt v celoti podrl ter zgradil popolnoma nov objekt (kar je razvidno tudi iz fotografij, ki jih je priložil tožnik in da je tožnik tožencu izročil 25.000,00 frankov in nato še 15.000,00 frankov. Zato bi sodišče moralo uporabiti določbo 23. člena ZTLR, saj je z gradnjo nedvomno nastala nova nepremičnina, tožnik pa je s sofinanciranjem gradnje in v dogovoru z zapustnikom in prvotožencem na njej pridobil tudi solastniški delež do ½. Stališče sodišča, da naj tožnik s svojimi vlaganji ne bi ustvaril nove stvari (glede na razmerje z vrednostjo celotnega gospodarskega objekta skupaj z zemljiščem), je pravno zmotno, poleg tega pa je sodišče tudi napačno izračunalo, za koliko je bil toženec na račun tožnika obogaten. Sodišče je tako z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo, razen tega je kršilo določbo pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov, zlasti glede izpovedi priče DK, ki pa je sicer potrdila pravnorelevantno dejstvo, da je zapustnik izrecno poudaril, da bo lastnik garaž postal T – tožnik. Kljub temu je sodišče nato štelo za dokazan obstoj zatrjevanega ustnega dogovora. Tudi pri presoji podredno postavljenega tožbenega zahtevka je sodišče napačno zaključilo, za koliko je bil prvotoženec na račun tožnika obogaten. Sodišče kot nesporno ugotavlja, da je tožnik tožencu za financiranje gospodarskega poslopja – garaž izročil 25.000,00 frankov in nato še 15.000,00 frankov. Ker je to nesporno, sodišču ni treba ugotavljati vrednosti vlaganj tožnika v obravnavani gospodarski objekt, kot je to storilo s pomočjo izvedencev gradbene stroke, temveč bi moralo glede na dejstvo, da je bil toženec na račun tožnika obogaten, slednjemu naložiti, da je dolžan tožniku vrniti prejeti znesek. Sodišče je na povsem nerazumljiv in nepreverljiv način izračunalo vrednost gospodarskega objekta, ki je po oceni izvedenca vredno do prve plošče 9.797,19 EUR in nato glede na izvedeni dokazni postopek ocenilo, da je tožnik s 25.000,00 franki prispeval k vrednosti gospodarskega objekta do prve plošče, zmanjšani za vrednost zemeljskih del, v skupnem znesku 7.512,35 EUR. Povsem irelevantno je, čeprav je tudi ta izračun nelogičen, da bi tožnik prvotožencu izročil 25.000,00 frankov za izgradnjo prve plošče, ki bi bila nato vredna znatno manj od vloženih sredstev za njeno izgradnjo. Sodišče ne bi smelo presojati, koliko je sedaj vredna prva plošča, temveč je za odločitev glede postavljenega zahtevka zaradi obogatitve relevantno zgolj vprašanje, koliko denarja je tožnik izročil prvotožencu, ki bi na podlagi oporoke v celoti postal lastnik gospodarskega objekta, zato je odločitev tudi glede podredno postavljenega zahtevka pravno zmotna. Je tudi v nasprotju z načelom pravičnosti, kot temeljnim načelom civilnega prava. Iz ugotovitev sodišča nedvomno izhaja, da je zahtevek tožnika utemeljen in da mu na tej podlagi pripada celotni znesek, ki ga je tožnik vložil v izgradnjo tega objekta oziroma izročil toženi stranki za izgradnjo objekta.

3.Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe. Prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tudi podredni tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter toženi stranki prisodi vse na prvi in drugi stopnji zaznamovane stroške, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odločilo, da je ugovor zastaranja, ki ga je uveljavljala tožena stranka, neutemeljen. Kot je sodišče samo ugotovilo, se je sporni gospodarski objekt podiral in začel graditi v letu 1990, kar je pred več kot 20-timi leti, to pa pomeni, da je glede na to, da je 5-letni rok za uveljavljanje obogatitvenega zahtevka že zdavnaj potekel, podredni tožbeni zahtevek, ki ga je tožnik postavil šele dne 16.9.2009, zastaral in ga je potrebno že zgolj iz tega razloga zavrniti. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje, ko je sodišče odločilo, da ni nobenega dvoma o tem, da je tožnik določena sredstva vložil v obnovo strehe in še v določena druga dela na stanovanjski hiši ter, da je bil zapustnik z vlaganji tožnika v njegov solastniški delež obogaten, kot njegov pravni naslednik pa tudi prvotoženec, kateremu je zapustnik z oporoko nepremičnine namenil. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo izpovedbe tožnika v delu, ko je izpovedal, da mu je oče dvakrat poslal denar v Š, enkrat 600,00 EUR, enkrat 650,00 EUR, pri čemer mu je razložil, da se mu zdi, da hiša ne bo pod njegovim imenom in da fasada ni več vredna, kot je bil poslani znesek. Ta vlaganja in ti zneski so se nanašali na staro hišo in ne na obravnavano nepremičnino. Sodišče prve stopnje torej ugotavlja, da naj bi bil prvotoženec obogaten zaradi vlaganj tožnika v solastniški delež prvtoženčevega očeta, po katerem je prvotoženec podedoval sporno nepremičnino, kar pa ni logično. Prvotoženec pa ni podedoval v celoti solastniškega deleža po svojem očetu. V nepremičnino, ki je predmet tega postopka in katero je prvotoženec podedoval od svojega četa, tožnik ni nikoli vlagal, tega tudi ni nikoli zatrjeval. Kolikor pa je vlagal v staro hišo, katere prvotoženec ni podedoval, pa mu je oče vrnil, sploh pa to ni bistveno, saj zatrjevana vlaganja v staro hišo niso predmet tega postopka. Da je tožnik resnično vlagal v staro hišo in ne v gradnjo garaže, je potrdil tudi prvotoženec, ko je izpovedal, da je tožnik v stari hiši prispeval za radiatorje in za fasado, nato pa mu je oče v Š nakazal 1.300,00 do 1.400,00 EUR za fasado, v letu 2007 pa sta tožnik in oče pravdnih strank že imela konflikt, ker je tožnik očeta napadel, da mu je dolžan za obnovo stare hiše. Iz navedenega torej jasno izhaja, da tožnik za gradnjo garaže ni prispeval ničesar, zaradi česar prvotoženec ne more biti sedaj obogaten, kakor napačno ugotavlja sodišče. V preveliki meri je sodišče sledilo izpovedbi priče FŠ, ki je povedal, da se je po vasi govorilo, da objekt gradi tožnik in da bo v njem trgovina. Ta priča živi v vasi K in ne v VD, kjer se nahaja obravnavani gospodarski objekt, zaradi česar o gradnji spornega objekta ne ve nič, niti ne more vedeti nič. Prav tako živijo v Koritnem priče DB, BB in SB, kar pomeni, da tudi te priče ne vedo ničesar o gradnji spornega objekta, razen tistega, kar jim je oziroma bi jim lahko povedal tožnik. Sicer pa so priče DB, BB in SB izpovedale, da o tem, kdo točno je gradil sporno garažo in gospodarski objekt in kdo je to financiral, ne vedo ničesar, kar bi moralo sodišče upoštevati v večji meri. Zaslišane priče RO, SS in CF pa so izpovedale, da so delale na tožnikovih vikendih na H. RO je izrecno povedal, da ga je najel prvotoženec, objekt je bil tožnikov, tožnik pa je tudi to preko prvega toženca v celoti plačal. Prav tako je CF izpovedal, da je na počitniških objektih na H delal instalacije. Za to delo ga je najel prvotoženec in mu tudi plačal. To je bilo pred letom 1990, na objektih v C in NV so adaptirali in na novo uredili kopalnico. To pa pomeni, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je denar, ki je bil dvignjen iz računa tožeče stranke, bil dejansko porabljen izključno za urejanje vikendov na morju, ki so v lasti tožnika, in ne za gradnjo spornega objekta. Priča SS je jasno izpovedal, da je pomagal graditi sporni objekt in da je gradnjo spornega objekta financiral tudi tast, ki je dajal prvotoženčevi ženi C denar za gradnjo. Prav tako je drugi toženec povedal, da si je oče od njega izposojal denar za gradnjo garaže. Prvotoženec pa je v svoji izpovedbi natančno ter prepričljivo obrazložil, kako, kdaj in s čigavim denarjem so se delala vlaganja v obravnavano nepremičnino in bi tako moralo prvostopenjsko sodišče ob izvedbi ostalih dokazov v celoti upoštevati njegovo izpovedbo. Sodišče prve stopnje je tako neutemeljeno verjelo tožnikovi izpovedbi ter ocenilo, da je bil med pravdnimi strankami sklenjen ustni dogovor in da je tožnik določena sredstva vložil tudi v obnovo spornega objekta – garaže. Do takšnih ugotovitev pa sodišče prve stopnje ni moglo priti na podlagi zaslišanih prič, saj priče glede samega financiranja spornega gospodarskega objekta niso vedele ničesar konkretnega, prav tako niso vedele nič konkretnega o tem, kdo je ta objekt dejansko gradil. Iz izvedenega dokaznega postopka tako nedvomno izhaja, da tožnik ni ničesar vložil v obravnavani gospodarski objekt ter garažo in ne obratno, kot je napačno ocenilo sodišče. Kolikor pa je vlagal v staro hišo, pa to ni predmet tega postopka, poleg tega pa prvotoženec te stare hiše ni podedoval in tako zaradi takšnih vlaganj tožnika v staro hišo, ne more biti obogaten. Napačno je ocenjena vrednost zatrjevanih tožnikovih vlaganj v gospodarski objekt, ki jih sploh ni bilo. Ne bi smelo biti upoštevano izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke, saj je bila tožeča stranka s tem dokaznim predlogom prekludirana. Ker je sodišče kljub prekluziji upoštevalo izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke, je s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je predvsem napačno ocenilo, da bi naj tožnik za gradnjo spornega gospodarskega objekta plačal kar 40.000,00 frankov, pri čemer sodišče ni upoštevalo izpovedbe prič in izpovedbe toženih strank, temveč je v tem delu neutemeljeno v celoti verjelo izpovedbi pritožnika. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da naj bi tožnik v te nepremičnine vlagal glede na ustni dogovor z zapustnikom, da bo to njegovo, saj to ne izhaja niti iz zaslišanja prič niti iz zaslišanja toženih strank. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč jasno izhaja, da tožnik ni ničesar vlagal v sporne nepremičnine, kar pa je vlagal v staro hišo, pa za ta postopek ni pomembno. Razen tega je obrazložitev sodišča v delu, ki se nanaša na oceno vrednosti zatrjevanih vlaganj tožnika v gospodarski objekt, nerazumljiva in nejasna, ter se je ne da preizkusiti. Predvsem sodišče glede višine domnevnih vlaganj ni upoštevalo vseh izvedenih dokazov, temveč je podalo svojo oceno le na podlagi izpovedbe tožnika ter na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke, ki ga ne bi smelo upoštevati zaradi prekluzije, zaradi česar je napačno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Moralo bi biti upoštevano, da je drugi toženec glede na postavljeni primarni in podredni tožbeni zahtevek v celoti uspel v tem postopku, in ne samo v 84 %-ih. Sodišče je prav tako napačno priznalo le eno nagrado za narok, kljub temu, da je bilo v predmetnem postopku kar pet narokov. Takšna odločitev sodišča je v nasprotju z Zakonom o odvetniški tarifi. Pri izračunu uspeha ni upoštevano, da je bil primarni tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen in je v tem delu tožena stranka v celoti uspela, prav tako pa ni upoštevano, da je tožena stranka tudi pri podrednem zahtevku uspela skoraj v celoti.

4.Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke

5.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopno sodišče storilo po uradni dolžnosti upoštevno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi izpodbijane sodbe v medsebojnem nasprotju, zaradi česar ni mogoč pritožbeni preizkus. Prvostopno sodišče namreč po eni strani ugotavlja obstoj dogovora med tožnikom in zapustnikom glede dejstva, da bo tožnik financiral oziroma sofinanciral novogradnjo gospodarskega poslopja – garaže in da naj bi na ta način celo postal lahko lastnik zapustnikovega deleža. Nadalje ugotavlja obstoj dogovora med tožnikom in prvotožencem, s katerim je bil seznanjen tudi drugotoženec, da bosta skupaj podrla star objekt in zgradila nov gospodarski objekt, pri čemer je celo prvotoženec potrdil, „da sta se dogovarjala glede skupnega poslovnega sodelovanja tako, da bi tožnik uvažal motorje z Belgije in vodil posle zgoraj, prvotoženec pa doma“. Tako prvostopno sodišče celo ugotavlja, da naj bi šlo za nekakšno družbeno pogodbo v smislu pravnega pravila 1175 paragrafa ODZ o skupnem vlaganju v predmetne nepremičnine, pri čemer pa iz razlogov izpodbijane sodbe tudi – sicer nejasno – izhaja, da naj bi se zaradi opravljenih skupnih vlaganj spreminjali tudi dotedanji solastninski deleži na predmetnih nepremičninah, torej tudi v korist tožnika. Nato pa prvostopno sodišče v nasprotju s tem dokaznim in pravnim zaključkom ugotovi, da tožnik z vlaganji ni ustvaril nove stvari, upoštevaje razmerje z vrednostjo celotnega gospodarskega objekta z zemljiščem. V zvezi s tem nadalje zaključi, da naj bi šlo le za zapustnikovo obljubo oziroma takšen dogovor, na podlagi katerega tožnik ne more pridobiti lastninske pravice na nepremičninah in naj bi mu bilo zato tudi znano, da vlaga v tujo nepremičnino. Zato na podlagi vlaganj po določbah ZTLR ni mogel pridobiti stvarne pravice na polovici obravnavanih nepremičnin in tudi ne na manjšem solastninskem deležu. Razen tega pa se sodišče prve stopnje – sicer zgolj na kratko – sklicuje tudi na določbo 22. člena ZTLR, na podlagi katere je pridobil tisti, ki je s svojim materialom in svojim delom izdelal novo stvar, na njej lastninsko pravico. Sklicuje se tudi na določbo prvega odstavka 23. člena ZTLR, ki ureja pridobitev lastninske pravice pri spojitvi oziroma pomešanju stvari, ki pripadajo različnim lastnikom. Te določbe sicer urejajo režim originarnega načina pridobitve lastninske pravice na premičnih stvareh in ne na nepremičninah, vendarle pa navedba teh zakonskih določb izkazuje prepričanje sodišča, da naj bi tožnik vendarle lahko pridobil lastninsko pravico še na tej pravni podlagi. V nasprotju z opisanimi zaključki pa sodišče prve stopnje zavrne stvarnopravni – primarni tožbeni zahtevek in delno ugodi podrejenemu tožbenemu zahtevku na plačilo denarne vrednosti ugotovljenih vlaganj tožnika v izgradnjo garaže. Gre torej za vsekakor medsebojno protislovne razloge, ki so delno tudi v nasprotju z izrekom, ki izkazujejo zgoraj opisano procesno kršitev. Enako procesno kršitev pa pritožbeno sodišče ugotavlja tudi na podlagi nejasne ugotovitve prvostopnega sodišča, da vlaganja v stanovanjsko hišo niso predmet tega pravdnega postopka. Ko namreč povzema trditve tožnika v tožbi in pripravljalnih vlogah, ugotavlja, da je predmet tožbenega zahtevka tudi stanovanjska hiša oziroma vlaganja vanjo. Tudi glede tega dejstva so tako razlogi izpodbijane sodbe nejasni, pa tudi medsebojno protislovni, kar prav tako onemogoča preizkus izpodbijane sodbe.

6.V zvezi z odločitvijo o podrejenem tožbenem zahtevku pritožbeno sodišče na podlagi pritožbenih očitkov prav tako ugotavlja enako procesno kršitev. Nerazumljiv oziroma nepreverljiv je način izračuna vrednosti gospodarskega objekta, saj sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, kakšen naj bi bil denarni vložek tožnika pri izgradnji tega objekta (25.000,00 švicarskih frankov in nato še 15.000,00 švicarskih frankov), po drugi strani pa v nasprotju s tem, na podlagi nelogičnega in nerazumljivega izračuna, ugotovi zgolj znesek 12.019,76 EUR oziroma upoštevaje solastniški delež zapustnika – 6.009,88 EUR. Tudi v tem delu so razlogi izpodbijane sodbe protislovni, pa tudi nejasni, s čimer se onemogoča pritožbeni preizkus in je zato prav tako storjena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predvsem sodišče prve stopnje tudi ne pojasnjuje, zakaj naj ne bi bil celotni vloženi denarni znesek porabljen za izgradnjo predmetnega objekta oziroma, če že ni bil porabljen v celoti, za kakšen namen naj bi bil prispevan preostanek omenjenih denarnih zneskov. Če se je sodišče prve stopnje že odločilo, da morda ne verjame tožniku, da je bil sklenjen zgoraj opisani dogovor (pa čeprav ga po eni strani kljub temu ugotavlja), pa bi moralo v tem primeru ob presoji obligacijskega tožbenega zahtevka utemeljenega na neupravičeni pridobitvi kot uveljavljani pravni podlagi, jasno ugotoviti, ali so bila vendarle vsa ugotovljena finančna sredstva vložena v predmetni objekt in če so bila, ugotoviti njihovo vrednost preračunano v EUR. V nasprotnem primeru pa pojasniti, za kakšen namen naj bi morebitni preostanek finančnih sredstev bil porabljen. Le na takšen način bi zagotovilo obstoj konsistentnih in trdnih sodbenih razlogov. Le na ta način bi tudi lahko zagotovilo pravilno uporabo materialnega prava v izpodbijani sodbi.

7.Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi tožeče stranke in razveljaviti izpodbijane dele prvostopne sodbe ter v teh delih vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 354. člena ZPP).

8.Sodišče druge stopnje je namreč tudi ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostalo nepojasnjen oziroma nepravilno presojen dejansko – pravni sklop odločilnih spornih vprašanj in je zato potrebno presojati oziroma ugotavljati cel sklop dejstev ter izvesti ali vsaj ponoviti ter na novo oceniti vse tiste dokaze, ki pojasnjujejo okoliščine v opisanih smereh. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo teh vprašanj in okoliščin, oziroma samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi se tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe iz 133. člena Ustave RS (1).

9.V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje jasno in neprotislovno opredeliti, ali je bil v spornem primeru vendarle sklenjen takšen dogovor, na podlagi katerega je tožnik upravičen terjati ugotovitev solastninske pravice tako na do sedaj obravnavanem gospodarskem objektu – garaže, kot tudi na stanovanjski hiši. V tej smeri bo moralo predvsem tudi ugotavljati (česar do sedaj ni bilo storjeno) ali je obstajalo soglasje pogodbenih volj za sklenitev takšnega eventuelnega dogovora v smeri, da tožnik pridobi lastninsko pravico še v času zapustnikovega življenja, ali pa je šlo zgolj za obljubo oporočnega razpolaganja v njegovo korist, kar pa bi tožniku onemogočalo uveljavitev stvarnopravnega zahtevka in zgolj v tem primeru le možnost uveljavitve podrejeno postavljenega obligacijsko pravnega zahtevka. V tem slednjem primeru pa bo moralo sodišče ubrati drugačen pristop oziroma na drug način ugotavljati vrednost tožnikovih vlaganj v oba sporna objekta (glej gornje usmeritve pritožbenega sodišča).

K pritožbi tožene stranke

10.Pritožbeno sodišče najprej pritrjuje pravnemu stališču sodišča prve stopnje, da obligacijsko pravni – podrejeni tožbeni zahtevek ni zastaral do vložitve tožbe. Sodišče druge stopnje soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru zastaralni rok lahko začel teči šele od tedaj, ko je bilo tožniku lahko jasno, da zapustnik ne bo izpolnil svoje obljube in „prenesel“ ustrezen solastniški delež nanj. Do tedaj pa je glede na sicer skope dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v tej smeri, še vedno upravičeno lahko štel, da bo vendarle postal solastnik spornih nepremičnin. Ker je bil očitno dogovor med njim in zapustnikom takšen, da je prenos lastninske pravice nanj odložen (do kdaj, sicer sodišče prve stopnje ni natančno in jasno pojasnilo), njegova pravica ni mogla nastati takoj oziroma prej, že ob samih vlaganjih oziroma njihovem zaključku, za kar se nepravilno zavzema tožena stranka. Zato je razumno prvostopno stališče, da je zastaralni rok začel teči šele v letu 2007, ko je zaradi konflikta z zapustnikom tožniku bilo jasno, da zapustnik prostovoljno ne bo izpolnil sklenjenega dogovora z izstavitvijo ustrezne zemljiškoknjižne listine, ali pa vsaj z ustreznim oporočnim razpolaganjem. V tem delu je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

11.Pritožbeno sodišče nadalje tudi za sedaj pritrjuje sprejeti dokazni oceni glede samih vlaganj tožnika v obravnavani gospodarski objekt. Natančneje v tem delu sicer ne odgovarja na pritožbene očitke, ki merijo na izpodbijanje takšne dokazne ocene, saj – kot je razvidno iz nadaljnjih razlogov te pritožbene odločbe – je treba izpodbijani del sodbe razveljaviti iz drugih razlogov.

12.Sodišče druge stopnje tudi soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s predlogom za postavitev izvedenca ni bila prekludirana iz razlogov, ki so opisani v izpodbijani sodbi in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju pritožbeno sodišče zgolj sklicuje na te razloge sodišča prve stopnje.

13.Pritožbeno sodišče pa je vendarle moralo ugoditi tudi pritožbi tožene stranke zoper ugodilni del v delu, ki se nanaša na podrejeni obligacijski tožbeni zahtevek. Tudi v tem delu namreč tožena stranka – podobno kot tožeča stranka očita nejasnost razlogov v zvezi z izračunom višine tega tožbenega zahtevka. Zato se pritožbeno sodišče zgolj sklicuje na gornje razloge. Pritožbi tožene stranke je bilo zato prav tako treba ugoditi, ter razveljaviti tudi ugodilni del izpodbijane sodbe ter vrniti tudi v tem delu sodišču prve stopnje v novo odločanje (drugi odstavek 354. člen ZPP).

14.Posledično je bilo treba ugoditi tudi pritožbi zoper stroškovni del prvostopne odločbe ter tudi v tem delu razveljaviti sodbo ter vrniti zadevo v novo sojenje (drugi odstavek 354. člena ZPP).

15.Glede na do sedaj povedano, natančnejši napotki za delo sodišča prve stopnje v novem postopku niso potrebni.

16.O razlogih, zakaj se sodišče druge stopnje ni odločilo za pritožbeno obravnavo tudi kar zadeva pritožbo tožene stranke, pa veljajo enaki razlogi kot glede pritožbe tožeče stranke.

(1) Glej o tej izjemni izpustitvi pritožbene obravnave: dr. Lojze Ude in drugi; „Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga (305.a – 503. člen)“ Ur. list in GV Založba, Ljubljana 2009, stran 390 in 391; v tem delu avtor komentarja: Jan Zobec