Jedro

Glede na podano izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je A. A. nevaren za okolico in da je nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor, prav tako da potrebuje varstvo in stalen nadzor. Kot je višje sodišče pojasnilo že v prejšnjem sklepu (sklep II Kp 29374/2021 z dne 13. 9. 2023), bi za odpravo varnostnega ukrepa, za kar se zavzema pritožba, bila ključna ugotovitev, da je pri A. A. odpravljena nevarnost, da bi na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, kar pa upoštevaje vse zgoraj navedeno, ni bilo ugotovljeno. Poudariti je, da je namen varnostnega ukrepa zdravljenje in varstvo storilca kaznivega dejanja in da je Enota za forenzično psihiatrijo na Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor pristojna tudi za varstvo, ne le za zdravljenje, obdolženega pa zaradi nevarnosti, da bi storil kakšno hudo kaznivo dejanje, ni mogoče namestiti v SVZ Hrastovec, kjer gre le za zdravstveni zavod, kot je to v mnenju poudarila tudi Komisija.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II.Obdolženca se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom III Ks 29374/2021 z dne 26. 3. 2025 na podlagi drugega odstavka 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenilo, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, še potrebno. Obdolženemu je bil varnostni ukrep izrečen s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 29374/2021 z dne 28. 9. 2022, ki je postal pravnomočen 8. 11. 2022. Varnostni ukrep se je začel izvrševati 22. 11. 2022.

2.Zoper tak sklep se je pritožil zagovornik obdolženega A. A., in sicer kot uvodoma navaja iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni, tako da se obdolženega namesti v SVZ Hrastovec, podrejeno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornik v pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov uveljavljani bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena KZ-1 in kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP z ničemer ne konkretizira, to pa ni razvidno niti iz obrazložitve pritožbe. Zato sta uveljavljana pritožbena razloga povsem brez podlage.

5.Pritožba graja ugotovljeno dejansko stanje in meni, da je v izvedenskem mnenju podano protislovje, ko je izrecno navedeno, da pridržani osebi ni mogoče pomagati, niti z najbolj sodobnim zdravljenjem, po drugi strani pa, da je zdravljenje pridržane osebe možno le v okviru forenzične psihiatrije. Takšno izvedensko mnenje pridržani osebi "zapira" vsakršno možnost, da bi "predčasno" zapustil forenzično psihiatrijo zaradi namestitve v SVZ Hrastovec, ker naj bi bil A. A. neozdravljiv, po drugi strani pa ga "drži" v forenzični psihiatriji iz razloga nadaljnjega zdravljenja, ker drugi zavodi niso registrirani za izvajanja tovrstnega zdravljenja. S tem pridržani osebi v celoti odpravi možnost "ozdravitve" in se ga drži na varovanem oddelku zaradi deklarirane ponovitvene nevarnosti.

6.S pritožbo se ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je odločilo, da se izvrševanje varnostnega ukrepa nadaljuje, podlago za tako odločitev pa je imelo v mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani (nadalje Komisija) z dne 19. 2. 2025. Ne drži izvajanje, da je v mnenju podano protislovje, ki ga izpostavlja pritožba. Pritožba je takšne svoje zaključke podala na podlagi lastne ocene izvedenskega mnenja in sodišče prve stopnje se je do takšnih izvajanj zagovornika opredelilo v 9. točki izpodbijanega sklepa in jih utemeljeno zavrnilo. Iz mnenja namreč jasno in razumljivo izhaja, da je A. A. zaradi prisotnih dveh psihičnih motenj in okrnjene sposobnosti prilagajanja lastnega vedenja različnim normam ter okrnjene sposobnosti vživljanja v čustva drugih ter prevzemanja odgovornosti za lastne odločitve, kar vse je sodišče prve stopnje podrobneje povzelo v točki 7 izpodbijanega sklepa, še vedno nevaren da bi storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje in telo. Glede na podano izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je A. A. nevaren za okolico in da je nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor, prav tako da potrebuje varstvo in stalen nadzor. Kot je višje sodišče pojasnilo že v prejšnjem sklepu (sklep II Kp 29374/2021 z dne 13. 9. 2023), bi za odpravo varnostnega ukrepa, za kar se zavzema pritožba, bila ključna ugotovitev, da je pri A. A. odpravljena nevarnost, da bi na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, kar pa upoštevaje vse zgoraj navedeno, ni bilo ugotovljeno. Poudariti je, da je namen varnostnega ukrepa zdravljenje in varstvo storilca kaznivega dejanja in da je Enota za forenzično psihiatrijo na Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor pristojna tudi za varstvo, ne le za zdravljenje, obdolženega pa zaradi nevarnosti, da bi storil kakšno hudo kaznivo dejanje, ni mogoče namestiti v SVZ Hrastovec, kjer gre le za zdravstveni zavod, kot je to v mnenju poudarila tudi Komisija.

7.Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obdolženega kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8.Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je tudi pritožbeno sodišče odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun, obdolženca pa je oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 97. člena, prvi odstavek 98. člena in prvi odstavek 507. člena ZKP).

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 496, 496/1, 496/2 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 70a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.