Jedro

Toženec je s tem, ko je postal lastnik predmetne nepremičnine (na kateri stoji tudi brunarica) z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi prodajne pogodbe z dne 12. 10. 2007, sklenjene s prodajalcem Banko, pri čemer glede brunarice ni dokazal, da bi bilo dogovorjeno drugače, je tožnik postal lastnik vsega, kar je na, nad ali pod zemljiščem, torej tudi brunarice (8. člen SPZ).

Toženec z vlaganji (oporni zid, premestitev in nabava nove cisterne) ni bil v ničemer obogaten, zato ni dolžan ničesar plačati (prvi odstavek 48. člena SPZ), saj je nepremičnino kupil po izvršenih vlaganjih tožnika (ki jih je tožnik opravil, ko je bila lastnica nepremičnine še Banka, torej tudi brez toženčevega soglasja), po načelu „videno – kupljeno“, kar pomeni, da je kupil nepremičnino z vsemi sestavinami in pritiklinami.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo zneska 45.000,00 EUR, ki predstavlja vrednost brunarice, vgradnjo cisterne in sanacijo opornega zidu. Tožnik je bil namreč prvotni lastnik nepremičnine v A., ki je bila v izvršilnem postopku na dražbi prodana kupcu Banki, d. d. (v nadaljevanju Banka). Slednja pa je to nepremičnino s prodajno pogodbo dne 12. 10. 2007 prodala tožencu. Tožnik je imel v počitniški hiši premične stvari večje vrednosti, zato sta pravdni stranki dne 9. 11. 2007 sklenili poravnavo, s katero se je tožnik zavezal hišo prepustiti v posest tožencu in jo izprazniti ter sta se dogovorili glede odkupa premičnih stvari. Brunarica pa ni bila predmet izvršilnega postopka. Tožnik je zatrjeval, da sta se pravdni stranki ustno dogovorili, da bosta naknadno uredili še druga medsebojna razmerja v zvezi s predmetno nepremičnino, in sicer glede brunarice in tožnikovih vlaganj (sanacija opornega zidu, vgradnja cisterne na gorivo, ki so bila izvedena v soglasju s takratnim lastnikom – Banko). Torej, da bo toženec brunarico odkupil ali pa jo bo tožnik odpeljal. Ker je toženec kasneje glede tega zavrnil sklenitev dogovora, je tožnik s tožbo primarno zahteval povrnitev njihove vrednosti.

2. Toženec je prerekal, da bi se s tožnikom dogovoril za ureditev drugih razmerij s predmetno nepremičnino. Nepremičnino je namreč kupil po načelu „videno – kupljeno“, vlaganja in brunarica pa so bila pri tem že realizirana.

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku v roku 8 dni 45.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je brunarica, ki stoji na parc. št. ..., vpisani v vl. št. ... k. o. ... pri Okrajnem sodišču na Jesenicah last tožnika in da se tožencu naloži, da v roku 8 dni tožniku dovoli njeno odstranitev. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka in odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti njegove odmerjene pravdne stroške.

4. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje ter odločilo, da pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

5. Tožnik vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da tožnikovemu zahtevku ugodi in mu prisodi stroške postopka, podrejeno pa, da se sodbi nižjih sodišča razveljavita in se zadeva vrne sodišču v novo sojenje. Uveljavlja kršitvi določb 14. in 15. točke drugega odstavka 336. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, saj je izpodbijana sodba nerazumljiva, razlogi sodbe so si v nasprotju in se je ne da preizkusiti. Sodišče druge stopnje se glede brunarice ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je brunarica premičen in samostojen objekt, ker je bila postavljena na podlagi priglasitve. Prav tako je sodišče druge stopnje pavšalno obrazložilo zavrnitev zahtevka glede vlaganj, čeprav je bila zahteva po sanaciji opornega zidu vpisana kot plomba v zemljiško knjigo. Nižji sodišči sta tudi nepravilno uporabili materialno pravo, saj se primopredajni zapisnik nanaša samo ne stanovanjsko hišo in opremo, ne pa tudi na brunarico. Nepravilno sta zaključili, da je brunarica nepremični objekt, nepravilno uporabili 48. člen SPZ glede povračila vlaganj in nista upoštevali VI. točke kupne pogodbe med tožencem in Banka, po kateri se vse pravice in obveznosti v zvezi s to nepremičnino prenesejo na toženca kot kupca in novega lastnika. Čeprav je toženec sklenil kupno pogodbo s klavzulo „videno – kupljeno“, so bile zahteve inšpekcijskih služb glede sanacije opornega zidu, odstranitve zimskega vrta in brunarice vpisane v zemljiško knjigo. Priglaša tudi stroške postopka.

6. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - Tožnik je bil prvotni lastnik nepremičnine parc. št. ..., pašnik 433 m2, vl. št. …, k. o. ..., na kateri stojijo počitniško stanovanjska hiša in brunarica.

- Navedena nepremičnina je bila na dražbi pred Okrajnim sodišče na Jesenicah prodana Banki, ki je pridobila lastninsko pravico na tej nepremičnini na izviren način na podlagi sklepa Okrajnega sodišča na Jesenicah I 1192/96 z dne 27. 9. 2000 o domiku nepremičnine kupcu.

- Tožnik je nepremičnino kljub prodaji nepremičnine na dražbi še vedno zasedal, zato je Banka sprožila na sodišču prve stopnje zoper njega pravdni postopek za izpraznitev te nepremičnine, njegovo izselitev in plačilo uporabnine za čas neupravičene uporabe.

- Banka je s prodajno pogodbo z dne 12. 10. 2007 predmetno nepremičnino prodala tožencu, pri čemer iz pogodbe izhaja, da je prodajalec nima v posesti in je zato ne more izročiti tožencu kljub plačilu kupnine. Toženec je nepremičnino kupil po načelu „videno – kupljeno“.

- Tožnik in toženec sta dne 9. 11. 2007 glede izročitve nepremičnine v toženčevo posest sklenila poravnavo, po kateri se je tožnik zavezal nepremičnino izprazniti do določenega roka, toženec pa se je zavezal plačati znesek 60.000,00 EUR, kar predstavlja denarno odmeno v izogib vodenja izvršilnega postopka in za pravočasno tožnikovo izselitev, tožnik pa bo istočasno pripravil tudi popis premičnin, ki bodo v nepremičnini ostale.

- Tožnik je umaknil vsa pravna sredstva in preklical pooblastila pooblaščencu v izvršilni zadevi, ki jo je Banka kot tedanja lastnica sprožila zoper tožnika zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine (dopis Okrajnemu sodišču na Jesenicah z dne 15. 11. 2007).

- Iz primopredajnega zapisnika z dne 18. 3. 2008 izhaja, da tožnik in toženec ugotavljata, da je objekt izpraznjen, da je toženec prejel ključe od tožnika in da bosta stranki popis števca za elektriko in prepis telefona izvršili naknadno.

- Tožnik ni dokazal, da je lastnik brunarice in tudi ni dokazal, da bi se s tožencem ustno posebej dogovorila, da bosta naknadno uredila še druga medsebojna razmerja v zvezi s predmetno nepremičnino, in sicer glede brunarice in tožnikovih vlaganj (sanacija opornega zidu, vgradnja cisterne na gorivo), tako da bo toženec brunarico odkupil ali pa jo bo tožnik odpeljal. Tudi ni dokazal, da bi obveznost plačila tožnikovih vlaganj izhajala iz njunega medsebojnega pogodbenega razmerja. Vlaganja so bila izvršena še v času, ko je bila lastnica predmetne nepremičnine Banka

9. Neutemeljen je revizijski očitek zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče druge stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da je toženec s tem, ko je z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi prodajne pogodbe z dne 12. 10. 2007, sklenjene s prodajalcem Banko, postal lastnik predmetne nepremičnine, na kateri stoji tudi brunarica, ob dejstvu, da glede usode brunarice ni bilo dogovorjeno kaj drugega, postal lastnik vsega, kar je na, nad ali pod zemljiščem, torej tudi brunarice (8. člen Stvarnopravni zakonik - SPZ). Pravilen je tudi zaključek nižjih sodišč, da toženec z vlaganji (oporni zid, premestitev in nabava nove cisterne) ni bil v ničemer obogaten, zato ni dolžan ničesar plačati (prvi odstavek 48. člena SPZ), saj je nepremičnino kupil po izvršenih vlaganjih tožnika (ki jih je tožnik opravil, ko je bila lastnica nepremičnine še Banka, torej tudi brez toženčevega soglasja), po načelu „videno – kupljeno“, kar pomeni, da je kupil nepremičnino z vsemi sestavinami in pritiklinami.

10. Neutemeljen je revizijski očitek o neobrazloženosti izpodbijane sodbe. Vrhovno sodišče opozarja, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) in da citirane prepovedi ni mogoče obiti z navideznim konstruiranjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba niti sodba sodišča prve stopnje nimata. Obe sodišči sta se namreč opredelili do bistvenih vprašanj o obravnavani zadevi. Tudi sicer je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje. Kadar drugostopenjsko sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, potem ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov sodišča prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni enostavno prezrlo. Ker so razlogi sodbe sodišča druge stopnje jasni in razumljivi, prav tako pa se je pritožbeno sodišče opredelilo do bistvenega (do dokazne ocene sodišča prve stopnje, predvsem kar se tiče odsotnosti posebnega dogovora med tožnikom in tožencem glede brunarice in bistvenih okoliščin glede ugotovitve, da toženec s tožnikovimi vlaganji ni bil obogaten), očitana kršitev ni podana.

11. Tudi ne drži uveljavljana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s katero je tožnik navaja, da bi nižji sodišči morali glede na vpisano plombo o sanaciji opornega zidu v zemljiško knjigo odločiti, da je tožnikov zahtevek po povrnitvi vlaganj utemeljen, saj je bila sanacija zidu potrebna za stabilnost objekta in so jo zahtevale inšpekcijske službe. Ne gre namreč za protispisnost, kadar se očitek o napaki sodišča nanaša na nekaj, kar je rezultat sodniškega sklepanja in ko gre za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine nekega dokaza, ampak le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično-prenosne narave. Tega pa revident v reviziji niti ni zatrjeval, saj ni zatrjeval, da bi bilo med dokazom glede vpisane plombe o sanaciji opornega zidu v zemljiško knjigo in reprodukcijo tega dokaza v razlogih sodbe, nasprotje. Njegove navedbe predstavljajo prikrito kritiko dokazne ocene, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Tožnik s preostalimi revizijskimi očitki (da se primopredajni zapisnik ne nanaša na brunarico, ampak samo na stanovanjsko hišo in opremo ter glede vpisa zahtev inšpekcijskih služb v zemljiško knjigo) odpira vprašanja (ne)pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.