Jedro

Da je toženka v obravnavani zadevi imela na voljo vsaj osnovne podatke o zadevi, v zvezi s katero je tožnik zaprosil za BPP, med strankama niti ni sporno, saj toženka te podatke povzema tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. To pomeni, da je zadevo (vsaj s tega vidika) lahko obravnavala. Če je ob tem ocenila, da predloženi podatki o zadevi ne zadostujejo za presojo utemeljenosti prošnje in je od tožnika zahtevala dodatne, pa dostavljeni podatki po njeni presoji niso zadostovali za ugoditev prošnji (ali celo v primeru, če tožnik teh podatkov sploh ne bi dostavil), je šlo za oceno dokazov. Zato tožnikove vloge ne bi smela zavreči po 67. členu ZUP, temveč s postopkom nadaljevati, kot predpisuje tretji odstavek 140. člena ZUP, ki v takem primeru zavrženje vloge na podlagi 67. člena ZUP celo izrecno prepoveduje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 318/2016-5 z dne 11. 7. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 6. 7. 2016. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik zaprosil za BPP v zadevi uveljavljanja garancije, zato ga je toženka pozvala, naj prošnjo dopolni z garancijskim listom in računom, ki izkazuje, da je bila kritina (ki je predmet garancije) kupljena v letu 2011 ter da je streho izvedel izvajalec, ki je usposobljen oziroma pooblaščen za to. Tožnik je svojo prošnjo dopolnil s kopijo računa, na katero je naknadno zapisano ime, in kopijo garancijskega lista brez podpisa in žiga proizvajalca strešnikov, poleg tega pa je toženki sporočil, da z računom izvajalca ne razpolaga. Toženka je zato v skladu z drugim odstavkom 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) prošnjo zavrgla, ker je ocenila, da ni bila dopolnjena kot je bilo zahtevano, "saj priložen dokument, na katerem je v desnem kotu zapisano garancijski list nima zahtevane vsebine (nima žiga in podpisa), ravno tako pa ni priloženega dokazila, da je streho izvedel izvajalec, ki je usposobljen oziroma pooblaščen za izvedbo s kritino ... ali pa račun izvajalca - krovca", zaradi česar o tožnikovi prošnji ni bilo mogoče odločiti.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je toženki posredoval zahtevani garancijski list, če je toženka menila, da ima ta garancijski list napake, pa bi ga morala pozvati k ustreznim pojasnilom, da bi preverila utemeljenost prošnje po vsebini, ne pa da je prošnjo kar zavrgla. Tožnik je tudi pojasnil, da z računom izvajalca ne razpolaga, kar pa ne more biti razlog, da bi toženka njegovo prošnjo zavrnila. Meni še, da izpolnjuje vse pogoje za dodelitev BPP in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, s svojo sodbo ugodi njegovi prošnji za dodelitev BPP in toženki naloži plačilo stroškov upravnega spora v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba je utemeljena.

5. Po prvem odstavku 67. člena ZUP vloge ni dovoljeno zavreči le zaradi tega, ker je nepopolna ali nerazumljiva. V takem primeru mora organ zahtevati, naj se pomanjkljivosti odpravijo in določiti rok, v katerem mora stranka to storiti, če v tem roku pomanjkljivosti ne odpravi, pa s sklepom vlogo zavrže (drugi odstavek 67. člena ZUP). Kot torej izhaja iz jasnega in nedvoumnega zakonskega besedila, se ta določba nanaša na nepopolne ali nerazumljive vloge, ki jih zaradi tega ni mogoče obravnavati (prvi odstavek 66. člena ZUP). Primere, ko stranka za svoje navedbe ne predloži dokazov, ureja druga zakonska določba, namreč 140. člen ZUP. Po drugem odstavku tega člena uradna oseba, ki vodi postopek, od stranke zahteva, naj predloži dokaze, če tega ni storila že sama, po tretjem odstavku tega člena pa organ samo za to, ker stranka v določenem roku ni predložila dokazov, zahteve ne sme zavreči po drugem odstavku 67. člena ZUP, temveč mora postopek nadaljevati.

6. ZBPP predpisuje obvezne sestavine prošnje za BPP v drugem odstavku 32. člena, med njih pa uvršča tudi "podatke o zadevi" (4. alinea). Ta zakonska opredelitev je sicer zelo splošna, kar pa logično izhaja iz številčnosti in raznolikosti zadev, za katere je mogoče dodeliti BPP (prim. prvi odstavek 7. člena ZBPP). Vendar pa ZBPP kljub temu ne daje podlage za stališče, da bi lahko organ za BPP na podlagi te opredelitve štel za obvezne sestavine prošnje, brez katere zadeve ni mogoče obravnavati, prav vse podatke o zadevi, vključno z dokazi, na katere prosilec opira zahtevek, ki ga želi uveljavljati s pomočjo dodeljene BPP.

7. To še posebej očitno izhaja iz 24. člena ZBPP, po katerem mora organ pri presoji dodelitve BPP kot pogoje upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem (med drugim), da zadeva ni očitno nerazumna. Presoja okoliščin, ki se nanašajo na utemeljenost prosilčevih pričakovanj, torej spada med presojo izpolnjenosti materialnih pogojev za dodelitev BPP, tako da je treba obstoj in kvaliteto dokazov, na katere prosilec opira zahtevek, ki ga želi uveljavljati s pomočjo BPP, šteti za dokaze o izpolnjevanju materialnih pogojev, ne pa za nujne sestavine prošnje, brez katere zadeve ni mogoče obravnavati.

8. Da je toženka v obravnavani zadevi imela na voljo vsaj osnovne podatke o zadevi, v zvezi s katero je tožnik zaprosil za BPP, med strankama niti ni sporno, saj toženka te podatke povzema tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. To pomeni, da je zadevo (vsaj s tega vidika) lahko obravnavala. Če je ob tem ocenila, da predloženi podatki o zadevi ne zadostujejo za presojo utemeljenosti prošnje in je od tožnika zahtevala dodatne, pa dostavljeni podatki po njeni presoji niso zadostovali za ugoditev prošnji (ali celo v primeru, če tožnik teh podatkov sploh ne bi dostavil), je šlo za oceno dokazov. Zato tožnikove vloge ne bi smela zavreči po 67. členu ZUP, temveč s postopkom nadaljevati, kot predpisuje tretji odstavek 140. člena ZUP, ki v takem primeru zavrženje vloge na podlagi 67. člena ZUP celo izrecno prepoveduje.

9. To pomeni, da bi organ moral po vsebini oceniti podatke (dokaze), ki jih je imel na voljo, česar pa zaradi opisane kršitve upravnega postopka ni storil. Zato je bila tožniku BPP odrečena, ne da bi organ za to navedel zakonite razloge, tako da je treba opisano kršitev postopka šteti za bistveno. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik je sicer v tožbi zahteval, naj sodišče s sodbo odloči o stvari (tkim. odločanje v sporu polne jurisdikcije), vendar iz doslej navedenih razlogov, da toženka po zmotni ugotovitvi, da zadeve ni mogoče obravnavati, morebitnih nadaljnjih pravno relevantnih dejstev niti ni ugotavljala, niti se ni opredeljevala do dejstev, ki jih je imela na voljo, izhaja, da za odločitev v sporu polne jurisdikcije ni izpolnjen temeljni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1, namreč da morajo podatki postopka dajati zanesljivo podlago zanjo.

10. Prav tako iz zgoraj navedenih razlogov izhaja, da je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na seji (1. alineja 59. člena ZUS-1).

11. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikom v upravnem sporu.

12. Sodišče je zato tožniku priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena navedenega pravilnika v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).